Leta 2020 je v reki Soči utonil desetletni Jaša. Njegova smrt je do temeljev pretresla preostalih pet članov mlade družine. Prvi dve leti po Jaševi smrti so živeli na avtopilotu – težko je bilo najti smisel obstoja, a hkrati je bilo treba preživeti vsak posamezen dan, pravi Ana Kordeš.
Ob tem je še naprej vodila prevajalsko agencijo, a je delo ni več izpolnjevalo. Zato je znova sedla v študijske klopi in napisala magistrsko nalogo o etičnih dilemah v coachingu. Danes se kot mednarodno certificirana coachinja in mentorica pri Evropski zvezi za coaching in mentorstvo (EMCC) pri svojem delu ukvarja z žalovanjem. Ne zato, ker bi želela zamenjati poklic, temveč kot rezultat dolge poti razmisleka in učenja, kaj ljudje v tako prelomnih trenutkih potrebujejo.
Vaša družina je doživela izredno travmatično izkušnjo. Kakšno je bilo prvo srečanje s smrtjo, kako so tekli prvi dnevi, tedni?
Bilo je tako hudo, da težko verjamem, kje sem zdaj. Na trenutke sem imela občutek, da me ni več, da kot človek ne obstajam več, da sem umrla skupaj z njim. To je bil notranji občutek, ki sem ga dolgo nosila v sebi. Vedela sem, da moram vztrajati, ker so me potrebovali moji trije otroci, po drugi strani pa si nisem želela vztrajati v tako nepravičnem svetu. To je bil dvoboj od jutra do večera in še ponoči. Izjemno težko. Ves svet je bil ena sama tema, ena sama črnina. Barve so me prav bolele.
