Ana Kalin, strokovnjakinja za enakost spolov, se je pred leti iz Ljubljane preselila na podeželje. Hitro je ugotovila, da je življenje drugačno, kajti vsakodnevni opravki, ki so se ji v mestu zdeli samoumevni, niso bili več dostopni na enak način, česar pač ni pričakovala. Najbližja avtobusna postaja je skoraj pet kilometrov oddaljena od njihove hiše, trgovina dvanajst, šola več kot šest. Nakup dodatnega avtomobila zato ni bil stvar udobja, ampak nuje, kajti brez njega bi obtičala doma. Naša sogovornica opozarja, da se pri energetskem prehodu, ki je sicer nujen zaradi okoljske krize, pozornost posveča predvsem tehnologiji, pozablja pa se, da ljudje nimamo enakih možnosti, da bi spremembe tudi uresničili.
Danes pri Forumu za enakopraven razvoj raziskuje energetsko in prevozno revščino ter vprašanje, kako lahko politike vplivajo na ljudi, ki že zdaj živijo na robu dostopnosti. Govorimo o starejših, ženskah, ljudeh na podeželju ali gospodinjstvih z nižjimi prihodki. V okviru projekta ZENPRE – Zmanjšanje energetske in prevozne revščine s poudarkom na starejših in ženskah – so raziskovale, kako dostop do energije in mobilnosti oblikuje vsakdanje življenje in zakaj podnebnih politik ne moremo obravnavati ločeno od družbenih neenakosti.
Ste po selitvi na podeželje začeli drugače razmišljati o mobilnosti?
Absolutno. V Ljubljani sem bila vajena, da grem skoraj povsod peš, s kolesom ali avtobusom. Potem pa sem prišla v okolje, kjer teh izbir pogosto ni več. Razdalje se povečajo. Če želiš v trgovino, do zdravnika ali po otroka v šolo, potrebuješ avto. To zelo hitro spremeni pogled na mobilnost. Ne razmišljaš več samo o prevoznih sredstvih, ampak o času, stroških in organizaciji vsakdana, posebno če imaš otroke.
