Ana Hribar – dolgo skrita v gledališču, zdaj pred kamerami: kdo je zvezda nove TV serije
Na Televiziji Slovenija se je začela nova serija, ki na zaslone prinaša povsem nov format. Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za klasično družinsko telenovelo, smo lahko že po prvih treh delih videli, da je serija Takšno je življenje dinamična, polna dialogov, med njimi veliko tudi zabavnih.
Predvsem pa je osvežilno, da je osrednji lik ženska v srednjih letih, česar do sedaj gledalci nismo dobili. Vlogo zdravnice v Veliki vasi je prevzela igralka Ana Hribar, ki se je v Maji zelo našla in se hkrati od nje tudi veliko naučila.
V pogovoru je spregovorila, kako to, da je gledalci do zdaj nismo poznali, kljub temu da je bila kot igralka ves čas aktivna, kakšne so njene življenjske prioritete in kaj je z vlogo Maje želela prikazati.
Ko sva se slišali pred intervjujem in sem vam povedala, da o vas na Googlu nisem izvedela skoraj nič, ste mi dejali, da je razlog za to povsem vaša odločitev. Kje ste bili do sedaj?
Zagotovo se nisem udeleževala stvari, ki so sicer za igralca pomembne, torej premier, številnih srečanj z drugimi igralci, nisem se udeleževala avdicij za vloge v nadaljevankah ali filmih, kajti če bi si zelo želela priti v ta svet, so načini in poti, s katerimi se da. Nekaj ponudb sem v tem času dobila, a se nisem prav veliko spogledovala z njimi. Namreč, zelo resno sem prevzela svojo vlogo materinstva.
Verjetno ta odločitev izhaja iz mojih družinskih vzorcev, ker mi tudi primarna družina ogromno pomeni, veliko časa smo bili skupaj, zelo smo povezani in mi je bilo takšno nadaljevanje s svojimi otroki povsem naravno. Z njima in z možem res želim preživeti kvaliteten čas, veliko mi pomeni, da smo vsi štirje skupaj.
Moram priznati, da sta se zaradi tega otroka izjemno navezala na naju in je bilo kasneje potem kdaj na račun tega tudi težko. Sebi sva naložila preveč odgovornosti, bremena in zmanjkalo je časa ter energije za naju in seveda tudi za vsakega posebej.
Zagotovo lahko rečem, da sem se v vlogo mame vrgla stoodstotno in kar sem imela dela v Lutkovnem gledališču Ljubljana, mi je bilo takrat popolnoma dovolj. Res bi težko delala še kaj drugega. Ni bilo pa od nekdaj tako, da sem vedela, kdaj je zame dovolj. Kot mlado dekle sem bila hiperaktivna, učila sem balet, koreografirala, ostajala še v plesu z eno nogo, šla na AGRFT in vse to me je pripeljalo do izgorelosti. A na srečo sem to izkušnjo doživela pred materinstvom, tako sem vedela, koliko stresa še zmorem in kje si stvari omejiti. Tako lahko tisto, kar počnem, počnem bolj kvalitetno.
PREBERITE ŠE -> Katarina Katja Mihelič: Zapišite v urnik brezdelje - produktiven čas zame
Ali ste za postavljenimi prioritetami trdno stali ali vas je ob spremljanju karier kolegic vrstnic kdaj vseeno obšla slaba vest, ki je sploh za ženske značilna, v smislu, sem naredila dovolj, bi se morala odločiti drugače?
To, da sem se odločila za dva otroka, v razmiku dobrih dveh let, nikakor ne obžalujem. Če se čas ne bi tako hitro vrtel, bi imela še kakšnega več. Seveda pa je bilo teh vprašanj in izpraševanja ogromno.
Začelo se je takoj po Akademiji, prve dve leti sem bila na svobodi in se takrat veliko spraševala, v katero gledališče bi šla. Delala sem za Mladinsko gledališče, imela eno predstavo z Matjažem Pograjcem in njegovim Betontancem, potem sem v Mestnem gledališču igrala v Kabaretu in Milo za drago v režiji Sebastijana Horvata.
Zelo dobro sem se počutila v Prešernovem gledališču Kranj. Želj in ambicij je bilo veliko, od nekdaj sem si želela igrati polnovredne, zrele ženske, ki imajo neki žmoht in ti dajo snov za igro.
Ko so me povabili v Lutkovno gledališče, je bil del LGL še Dramski oder, znotraj katerega so igrali dramski igralci Alenka Tetičkovič, Jernej Kuntner, Nina Ivanič (kasneje smo bili vsi poenoteni pod en ansambel Lutkovnega gledališča). Tudi jaz sem takrat dobila samo dramske vloge, takšne, ki so mi bile zelo všeč. Igrala sem Antigono, imela sem monodramo Zlati šus, na temo drog, veliko sem igrala in za tistih prvih pet let mi je bilo odlično, veliko sem se naučila in nisem pogrešala čisto nič več. In potem sta prišli nosečnosti, ena za drugo.
Kot mlado dekle sem bila hiperaktivna, učila sem balet, koreografirala, ostajala še v plesu z eno nogo, šla na AGRFT in vse to me je pripeljalo do izgorelosti.
Seveda sem spremljala, kaj delajo kolegice in kolegi, sem del res močnega letnika (Ana Dolinar Horvat, Viktorija Bencik, Nina Ivanišin, Klemen Slakonja, Jure Henigman, Jurij Drevenšek ...), vendar ko sem preživljala čas z družino, nisem pogrešala čisto nič, zavedala sem se privilegijev, ki jih imamo, koliko vikendov lahko preživimo v naravi, koliko skupnih poletij ...
Če zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da nam je to res veliko dalo in tudi ostalo v nas. Ko si starejši in delaš inventure, si seveda ponosen na kariero, a v srcu in duši so z mano družinski utrinki, ki bodo tu za vedno. To smo namreč počeli zato, da smo se povezali.
Lagala bi, če bi rekla, da me ni prešinila slaba vest, takoj ko sem stopila v gledališče. Takrat so nastopila vprašanja, kaj je z mojo kariero, kako netipična igralka sem, nič ne delam še zraven, ne serije, ne filma ... Zato sem bila zelo vesela, ko je prišla vloga za serijo Takšno je življenje.
Poleg tega pa sta otroka zdaj že večja. Kljub temu da se nisem nič izpostavljala, sem zdaj zelo srečna zanjo, lik Maje Križaj mi je dala res toliko snovi za izraziti, ker v Lutkovnem nisem imela priložnosti igrati ženske v zgodnjih srednjih letih z vsemi njenimi čustvi in problemi. Zdaj pa sem lahko dala res veliko sebe in je res prijalo. Ja, prav prijalo je.
V seriji ste mama precej tipičnim sodobnim otrokom, kakšnemu načinu vzgoje pa sledite doma? Česa si za najbolj želite za svoja otroka?
Res se sliši klišejsko, ampak da bi bila srečna, prvinska materinska čustva so namreč res povezana s tem. Ne glede na to, kaj si bosta izbrala za poklic, ali bosta imela družino, ali bosta samska, ne glede na vse, si želim, da bo njuna izbira lastna, da bosta to svojo pot izbrala po svojih željah.
Če bo takšnih likov vedno več, si mislim, da se lahko ženske vedno bolj najdejo, lažje poistovetijo. In najdejo v zdravnici Maji delček svojih problemov in življenja nasploh.
Zagotovo ju na nek način že skušam malce usmerjati, a v resnici tega ne znam prav dobro. Tudi sama nisem bila, nobeden od naju s partnerjem ni imel kot otrok začrtane poti in tudi zdaj nimava za svoja otroka določene formule. Kar je lahko težava, saj več kot imaš svobode, težje je. A meni je ta svoboda veliko pomenila in si želim, da bi tudi moja otroka sama našla, kaj ju veseli in osrečuje.
PREBERITE ŠE -> Ko jesen šepeta: spusti, da boš lažji (piše: Lucija Mulej)
Od vrsto let v gledališču, ste se tako rekoč čez noč našli v glavni vlogi televizijske serije. Kakšen igralski izziv je bil to za vas?
Ogromen! In lahko rečem, da sem kar nekaj časa predelovala, na srečo sem imela čas in v meni se je zvrstil cel spekter emocij. Od totalnega navdušenja do strahu, kako bo moja odsotnost vplivala na družinsko dinamiko in seveda, kako bom igrala, saj že dolgo nisem bila pred kamero, bom sploh zdržala, znala …
Tega spraševanja bilo zelo veliko, tako da tudi moj odgovor ni bil takoj pritrdilen. Zelo cenim, da me niso postavili pred odločitev temveč je vse potekalo zelo spontano, odnos je bil ves čas zelo odkrit. Potem sem dobila scenarij, ki mi je bil takoj všeč, in odločitev je vedno bolj rasla, da bi izpustila tako priložnost, se je zdela res nemogoča.
To, da sem dobila glavno vlogo je res velika priložnost, dobila sem toliko izkušenj, kot če bi posnela dva filma. Snemalnih dni je bilo veliko, 62, posnela sem okrog 500 sekvenc. Vesela sem, da je bilo vse skupaj en dolg proces, pred snemanjem sem se res ves čas psihično pripravljala, ni bilo dneva, da ne bi pomislila na serijo, ko pa smo začeli s snemanjem, sem se zelo hitro sprostila, udomačila in uživala. Tempo je bil hud, kar seveda privede do utrujenosti.
S časom sem res začela uživati, nisem bila v krču, razumela sem, koliko svobode mi kamera da, kako se lahko izrazim povsem na minimalističen način.
Če bi imela več časa za priprave na prizore, na čustvena stanja bi zagotovo še bolj kvalitetno in boljše izpeljala. A to je le format dnevne serije, kar pomeni 12 ur snemanja na snemalni dan, okrog 10 do 13 sekvenc na dan. Res sem bila obremenjena in sama vem, da od teh 500 prizorov niso vsi takšni, kakor bi si resnično želela, da bi bili.
S časom sem res začela uživati, nisem bila v krču, razumela sem, koliko svobode mi kamera da, kako se lahko izrazim povsem na minimalističen način. Ti minimalni premiki se na kameri lahko že zelo vidijo. Želja avtorjev je bila namreč, da sledimo skandinavskemu modelu, kar pomeni, da smo čim manj zafnani, čim manj pretirani, čim manj v nekih čustvih privzdignjeni, da je v bistvu čim bolj stvarno in oprijemljivo, pristno in realistično.
Do zdaj so bili osrednji liki inšpektorji, detektivi, zdaj pa v ospredje prihaja zdravnica, mama, ženska v srednjih letih …
To se mi zdi tako zelo dragoceno. In če bo tega več in več, si mislim, da se lahko ženske vedno bolj najdejo, lažje poistovetijo. In najdejo v zdravnici Maji delček svojih problemov in življenja nasploh. Čas je že za zanimive ženske v svojih srednjih letih.
Po prvih videnih delih lahko rečemo, da ne gre za telenovelo z dolgimi kadri brez dialogov, temveč so v seriji Takšno je življenje dialogi hitri, razgibani, hudomušni. Za kakšen žanr gre?
Avtorja serije Barbara Daljavec in Jani Virk sta šla v nov format, ki je sicer drugje po Evropi, sploh v Skandinaviji že precej uveljavljen, gre za polurne serije, ki se predvajajo trikrat na teden. Žanrsko gre za dramedijo, kot hibrid med dramo in komedijo (v angleščini dramedy)
Kar se načina igre tiče, gre za čim bolj pristno, realistično, vsebinsko pa gre za družinsko nadaljevanko, v kateri se lahko najde praktično vsak. Ni nobenega pretiravanja v katerokoli smer, ni ekscesov, takšno kot je pač življenje. Kar pa nikakor ne pomeni, da se nič ne bo zgodilo, Majin lik ima lok, brez skrbi.
Ne želim razkriti preveč, ampak jaz se res veselim poteka serije naprej, da vidim, kako sem z vlogo naredila spremembo pri njej.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
