Ana Dežman: Veliki, zreli glasovi pogosto zares zacvetijo šele po štiridesetem letu

Ana Dežman je širšemu občinstvu znana po nastopih na opernih odrih, festivalih, kot sta Slovenska popevka in Ema, ter televizijskih projektih. Njen prepoznavni izraz temelji na prepletu različnih glasbenih svetov, ob tem goji slovensko popevko in razvija tudi svoje avtorske projekte. Poleg umetniškega ustvarjanja se posveča pedagoškemu delu, svoje znanje in izkušnje predaja mlajšim generacijam kot učiteljica glasbene umetnosti in vodja dveh zborov. Je mama dvema otrokoma, za katera radostno pove, da imata oba velik smisel za glasbo. Za Ano Dežman ostaja glasba njeno osrednje vodilo – strast in prostor, kjer se vedno znova izraža najiskreneje.

Širša javnost vas je spoznala ob nastopih na Slovenski popevki, Emi in v oddaji Znan obraz ima svoj glas. Kako so vas te izkušnje oblikovale kot umetnico?

Slovenska popevka je bila eden mojih prvih festivalov. Pred tem sem z mamo nastopala v duetih, s prvo pesmijo Čez sedem rek v nedeljski televizijski oddaji Maria Galuniča. Ko sem stopila na večje glasbene odre, sem imela priložnost in čast sodelovati z velikimi imeni Slovenske popevke, kot so Jure Robežnik, Dušan Velkaverh in drugi, kar je bila neprecenljiva izkušnja. Pozneje sem se bolj posvetila operi. Na akademiji za glasbo sem pri Alenki Dernač Bunta študirala operno petje, pred tem sem vrsto let razvijala solo petje. Klasična glasba in operno petje sta me zelo pritegnila, v tem sem začela odkrivati nove izrazne možnosti in velik umetniški užitek. Pozneje sem se zaposlila v ljubljanski Operi, kar me je kot umetnico močno oblikovalo. Po drugi strani sem v tem času malo pogrešala popularno glasbo, s katero sem začela svojo pot. Prav zato je bil šov Znan obraz ima svoj glas zame posebna izkušnja. Oddaja je zahtevala širok spekter znanj – od igre in posnemanja do glasbenega talenta in interpretacije. Na neki način mi je omogočila, da premikam svoje umetniške meje.

Ana Dežman. Foto: Karin Gomboc

Popularna glasba in operni oder. Kako ste usklajevali ti dve precej različni glasbeni identiteti?

Še vedno z veseljem sprejmem vsako povabilo, tako na področju popularne glasbe kot opere. Lahko bi rekla, da sem pripravljena tudi »skakati po trepalnicah«, če gre za petje in oder. V ljubljanski Operi sem imela veselje in privilegij doživeti velike vloge, kot so Berta v Seviljskem brivcu, Abigaila in Fenena v Nabuccu, Santuzza v Cavallerii rusticani, Jokasta v Oedipusu Rexu, Fiordiligi v Così fan tutte in Agnes Sorel v Devici Orleanski. Poleg tega sem odpela veliko manjših vlog, ki so mi bile prav tako pomembne.

V zadnjem obdobju se je operni del moje kariere malo »umiril«, vendar verjamem, da nikoli ni prepozno. Nam­reč, veliki, zreli glasovi pogosto zares zacvetijo šele po štiridesetem letu. Trenutno sem precej vpeta v pedagoško delo, saj poučujem glasbeno umetnost na Osnovni šoli Ig in vsak operni pevec ve, da je treba pri takem tempu sprejeti določene odločitve. Za zdaj je tako. A vrata puščam odprta. Še vedno ima oder zame veliko draž in verjamem, da bom kmalu spet več pela.

Nedvomno vam delo z učenkami in učenci daje posebno zadovoljstvo, saj vam omogoča, da svoje bogate glasbene izkušnje prenašate na mlajše generacije. A seveda poučevanje ni le prenos znanja. Kaj je ključ uspešnega poučevanja za vas?

Pedagoški poklic je zame prav posebno poslanstvo, ki sem ga šele zdaj zares odkrila v sebi. Delo z otroki, z razredi različnih značajev, je življenjska izkušnja, ki me je tudi osebnostno precej spremenila. To ni samo poklic, ampak res poseben odnos do ljudi. Delo z otroki je hkrati velik izziv in veliko veselje. Posebej rada vodim otroška zbora. Takrat res uživam, sploh kadar otroci sodelujejo in z veseljem pojejo. Ko zaslišiš množico otroških glasov, je to nekaj tako lepega in iskrenega, da me vedno znova gane. Prav ob tem sem tudi odkrila, da imam neko sposobnost vodenja, česar prej sploh nisem vedela.

Vaša mama, Elda Viler, je ena največjih ikon slovenske popevke. Kako je odraščanje ob njej vplivalo na vaš odnos do glasbe?

Odnos do glasbe in umetnosti na splošno smo doma avtomatsko dobili. Oče, producent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, je v družino prinesel klasično glasbo. Simfonična glasba je bila stalno prisot­na, ne toliko opera, sploh ne, ampak predvsem simfonična in klasična glasba. Na drugi strani je bila doma tudi slovenska popevka. Tedaj ne toliko zaradi mame, ker je bila v tistem času v zatišju zaradi izgube statusa svobodne umet­nice, ko pa sem odkrila posnetke njenih popevk, sem se odločila nadaljevati slovensko popevko. Obenem je to zame lepa odgovornost za prihodnost – da glasbeno dediš­čino, ki jo neznansko cenim, prenesem na mlajše generacije in da bogata zakladnica slovenske popevke živi naprej.

V enem od intervjujev ste povedali, da ste o glasbeni karieri razmišljali že kot otrok: »Samo to sem videla pred sabo. Sem pa vseeno imela nekaj pomislekov.« Zdaj lahko razkrijete zadržke, zaradi katerih je bila kljub velikemu glasbenemu talentu vaša pot na odre vijugasta?

Moja pot je bila res nekoliko vijugasta. Na otroke staršev, ki so v javnosti znani ali prepoznani kot legende, družba pogosto gleda z določenimi predsodki. Vedno se najde kdo, ki reče: »Saj ne potrebuje talenta, bo mama vse uredila.« Tako se pogosto znajdemo pred posebno dilemo – nekateri se od umetnosti povsem odmaknejo in izberejo druge poklice. Če pa v sebi nosiš isti talent, isti drajv, isto energijo in željo, potem te to žene naprej. Mislim tudi, da tega ne smeš zatreti – to bi bil skoraj greh. Je pa takšna pot težja zaradi nenehnega dokazovanja. Tudi zato je bila moja pot tako vijugasta. Poleg tega je velik del mojih pomislekov izviral iz izkušenj staršev. Zelo dobro sta namreč poznala grenko plat tega poklica in sta me pogosto opozarjala, da bo zame pot težka. Mama, ki je doživela veliko težkih trenutkov v kulturi, mi jo je še posebej odsvetovala, oče me je spodbujal h klasični glasbi in izobrazbi – če se že odločim za glasbo, mi je govoril, naj bo resna glasba. Doma sem vsakodnevno po­slušala: »S popevkaricami ni nič.« A sama vedno rečem: kar bo, bo. Življenje nas vodi po svojih poteh in nihče ne ve, kaj prinese jutri. Pomembno je, da ostaneš iskren do sebe in slediš temu, kar čutiš.

Ana Dežman. Foto: Karin Gomboc

Z mamo Eldo Viler ste nastopali na njeni poslovilni turneji po Sloveniji, ki se je letošnjega februarja končala z razprodanim koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Kakšen čustveni pomen ima za vas ta simbolična predaja štafete?

Ta »predaja« se je med nama z mamo pravzaprav dogajala že vrsto let, še preden se je zares odločila, da sklene to poglavje. Čeprav glasbe človek nikoli ne more povsem preseči ali preprosto odrezati. Še pred kratkim je denimo nastopila v Kopru kot častna gostja, ker si ljudje še vedno želijo njene glasbe. Takšna povabila težko zavrne. Tudi osebno mislim, da človek sicer prehitro ugasne tudi v sebi.

Poslovilna turneja je bila predvsem lep, uraden poklon občinstvu in vsem letom, ki jih je mama preživela na odru. Zelo pomembno nama je bilo, da je bilo narejeno tako, kot se spodobi – dostojanstveno, slavnostno in iskreno. Zame je bilo vse zelo čustveno, še zdaj je tako, kadar gledam fotografije in podoživljam trenutke. Zaključni gala koncert v Cankarjevem domu, katerega posnetek bo v začetku junija na ogled tudi na Televiziji Slovenija, je bil res nekakšna tiha »predaja štafete«. Ne v smislu, da bi kdo kogarkoli nadomeš­čal, ker je mama neponovljiva, ampak bolj kot občutek nadaljevanja neke glasbene zgodbe, ki jo nosiva obe in jo jaz želim peljati naprej.

Bogato glasbeno dediščino ohranjate in nadgrajujete z bendom pod vodstvom Mirana Juvana. Napovedujete tudi nove avtorske projekte in koncertne nastope. Kako poteka ustvarjalno sodelovanje v studiu in na odru?

Z Miranom Juvanom in glasbeniki se res čutimo. Pogosto prinesem stare note, skoraj iz naftalina, in potem iz njih začnemo ustvarjati nekaj novega. Že naš jazzovski trio lahko naredi čudovito atmosfero, po potrebi dodajamo še druge glasbenike – denimo godala, trobila – in nastane pravi orkestrček. Ta ustvarjalni proces me izjemno navdušuje.

Ko razmišljamo o novih skladbah, nikoli ne izhajamo iz vprašanja, kaj bi bilo uspešno. Nazadnje smo s Sergejem Pobegajlom ustvarili skladbo Rožnik. Ob vsem si res želim tudi kakšno mamino vrhunsko skladbo predrugačiti in jo na nov način približati ljudem. V načrtu je tudi projekt slovenskih ljudskih pesmih v novih preoblekah in v crossover priredbi.

Pesem Rožnik, ki ste jo izdali lani, je nežna ljubezenska zgodba z močno lokalno noto. Kaj vas je navdihnilo zanjo in kakšno sporočilo nosi?

Skladba Rožnik je nastala iz poezije našega prijatelja Srečka Čoža, ki je v svoji pesniški zbirki objavil to besedilo. Nanj me je opozoril prijatelj in glasbenik Matjaž Ferenc, ki je ustvarjal tudi za mamo. Rekel mi je: »Preberi to pesem. Kaj ni nekaj posebnega? Dajmo iz tega nekaj narediti.« Začutila sem, da je nekaj v njej. V rokavu imamo še druge pesmi in vse skupaj razumem kot del poti, začetka ustvarjanja nečesa novega, korak za korakom. Želim si, da bi nekoč nastala tudi plošča.

Veliko govorite o iskrenosti in čustvih v glasbi …

Glasbeniki takšni smo. Ne moremo biti drugačni. Vsak dober glasbenik nosi v sebi pristnost, nekaj resničnega, nekaj, kar gane. To ljudje začutijo. Ko je v ozadju samo neko fejkanje, dolgoročno ne more živeti. Zato tudi izbiram pesmi, ki jih lahko zares začutim in v katere verjamem. Potem jih lahko iskreno interpretiram. Najlepše je, ko te besedilo ali melodija prepričata, ko te ganeta, ker takrat pesem res zaživi.

Kako vidite prihodnost slovenske popevke – lahko še vedno nagovarja mlajše generacije?

Ko danes opazujem mlade, vidim nekaj zelo zanimivega – namreč, veliko temeljnih skladb slovenske popevke pravzaprav poznajo. Tudi sama se včasih vprašam, od kod. Res je, da festivali, kot je denimo Poletna noč, ohranjajo to tradicijo, a mladi živijo v povsem drugem svetu – v pretočnih vsebinah, hitrem ritmu in na svojih digitalnih kanalih. Zato rada predstav­ljam slovensko popevko tudi tistim, ki je ne poznajo. In vsakič znova me gane njihov odziv. Ko prvič slišijo kakšno klasično popevko ali mamin glas, pogosto ostanejo brez besed. Potem rečejo: »Vau, srh me spreletava. A smo Slovenci ustvarili tudi to? Kako lep glas.« Aplavzi so takšni, da se skoraj zjočem. Potem začnejo raziskovati naprej … In so ponosni, znajo ceniti. Težko pa se bo tisti čas še kdaj ponovil, zdaj je razvoj glasbene produkcije zelo hiter, instanten, tudi umetna inteligenca močno vpliva na ustvarjanje. Glasbeni žarni so se v preteklosti zmeraj razvijali eden iz drugega in vsako obdobje je pustilo neki pečat. Tudi to bo. Odvisno je samo, koliko se bodo glasbeni ustvarjalci spet vračali h glasbenim koreninam in začetkom.

Kdaj se počutite najbolj »vi« – na odru pred občinstvom ali v intimnih, tihih trenutkih doma?

Ne živim dvojnega življenja – hkrati sem mama, umetnica in glasbenica. Oboje me enako določa. Pravzaprav si enega brez drugega sploh ne znam predstavljati. Mislim, da bi bila nesrečna mama, če ne bi mogla živeti tudi svoje umetnosti, ustvarjati in dajati ljudem tega, kar nosim v sebi. Verjamem, da smo ljudje srečni takrat, ko nekaj dajemo. V glasbi je to še posebej močno, ker lahko z njo dosežeš človeka, se ga dotakneš in potem to energijo, hvaležnost in čustva dobiš nazaj. Denimo, hčerka igra klavir, in ko doma zaigra Bachov preludij, mene kar odnese – sedim in jo poslušam, zraven bi najraje pela Ave Marijo in pogosto se kar razjočem od lepote trenutka. Lani je na svetovnem spletnem tekmovanju prejela prvo plaketo za virtuoznost in kot mama sem ob tem neizmerno ponosna. Takšni trenutki me res napolnijo. Družina in otroka so moj temelj, iz katerega raste tudi to, da se zelo »jaz« lahko počutim na odru, v svojem elementu, v stiku z ljudmi, z glasbo, z energijo trenutka.

Kaj vas kot žensko in umet­nico najbolj oblikuje v življenju – katere vrednote vas vodijo tudi zunaj odra? In kako jih privzgajate hčerki in sinu?

V življenju me vodijo poštenost, marljivost, spoštovanje in tolerantnost do drugače mislečih. Zelo pomembno se mi zdi, da človeka ne obsojamo prehitro, ampak da znamo ohraniti prijaznost, kulturo in neko osnovno človečnost. To so zame temeljne vrednote – humanizem, če želite, ali pa krščanska etika v najlepšem pomenu besede. Te vrednote poskušam privzgajati otrokoma.

Pomembne so mi tudi odprtost, spontanost in sproščenost. Prav spontanost imam neizmerno rada tudi v glasbi. Zato so mi tako blizu živi koncerti, saj je vsak večer drugačen in živ. Vedno pravim: napake so zabavne, dajte mi trenutek, ki ni popolnoma spoliran in točno določen. Preveč speglanosti me ne gane. V tistih nepopolnih trenutkih se počutim kar živo. Enako poskušam živeti zasebno – ne biti preveč zategnjena, ne jemati vsega preveč togo, ampak najti pravo mero med res­nostjo in lahkotnostjo. Všeč so mi toplina, spontanost in srčnost.