V romanu spoznamo Filipa, dečka, ki odrašča v moškega, na poti se sooči s svojo homoseksualnostjo in odnosom z mamo, ki jo kot otrok naravnost obožuje, pozneje pa njena neodgovornost in odvisnost zelo skrhata družinske odnose. Kot v romanu tudi med pogovorom v ljubljanskem lokalu Aleš brez dlake na jeziku spregovori o sebi in družbi, v kateri živimo.
Knjiga se konča, ko je Filip odrasel, z besedami, da je pripravljen na ljubezen, na novo zvezo, nato potrka na vrata moški, vaš sedanji partner, in knjige je konec. Zakaj ste odločili zgodbo končati prav v tej točki?
Računal sem, da bo knjiga daljša, da bom opisal še to ljubezen in mamino smrt, a potem se mi je zazdelo, da je prav, da končam prav tu. Takšen konec pušča odprtih več interpretacij in možnost za nadaljevanje knjige.
Zelo odkrito govorite o svojem življenju, pa ne le o sebi, temveč tudi o ljudeh okoli vas, predvsem o mami in sestri. Kako je knjigo sprejela sestra? Ste se spraševali, kako bi jo pokojna mama?
Sestra je bolj konservativna od mene, ko je brala zgodbice, mi je večkrat rekla: Oh, Aleš, kaj vse bom še izvedela o tebi. (nasmeh) Rekel sem ji: Ljubica, tako pač je, saj veš, kakšen sem. A mislim, da ni nič užaljena, saj o njej ne pišem veliko. So pa vsi liki resnični, izmišljena so le imena, knjiga je približno 90-odstotno avtobiografska.
Seveda sem se večkrat spraševal, kako bi zgodbe prenesla mama ...