Alenka Kranjac: Petnajst let sem v službi tiho prenašala mobing

Prav pisanje dnevnika je vsestranski ustvarjalki Alenki Kranjac pomagalo, da je lažje predelala čustva in se spoprijela s stisko. Šele čez nekaj let se je nato odločila, da bo napisala knjigo Vrnitev domov. V njej obravnava nasilje v intimno-partnerskem odnosu in v družini.

»Če bi se v družbi več pogovarjali o nasilju, bi se žrtve prej opogumile, da ga prijavijo. In verjamem, da bi bilo zaradi tega manj nasilja, saj bi se tisti, ki ga izvajajo, zavedali, da obstajajo posledice in sankcije,« je izpostavila.

Kako je nastala ideja za knjigo Vrnitev domov?

Nekaj časa sem razmišljala o temi, ki jo obravnavam, saj sem brala knjigo Nade Mirnik Trtnik Pot v lepše življenje. Namenjena je odraslim otrokom alkoholikov. Z Nado sva več let sodelovali, obiskovala sem tudi terapijo pri njej, da mi je pomagala pri težavah, s katerimi sem se spoprijemala. Za moj prvenec Vilinska kri je napisala spremno besedo in me spodbujala na pisateljski poti.

Med obiskovanjem terapije in branjem Nadine knjige sem pisala dnevnik, ki je obsegal štiristo strani. Ko sem brala dnevnik, ki sem ga pisala več let, sem začela prepoznavati vzorce in značajske lastnosti ljudi, s katerimi sem imela stike, pa tudi težave, s katerimi sem se soočala. Pisanje dnevnika mi je pomagalo pri terapevtskem procesu.

Zakaj ste se odločili, da boste pisali o nasilju v medosebnih odnosih?

V dnevniku sem prepoznala, da sem se spoprijemala z različnimi oblikami nasilja. Ko sem ga pisala, sem morala na neki točki prekiniti, saj je bilo izjemno naporno. Presenetilo me je, kaj vse sem zlila na papir. Šele čez nekaj let sem se odločila, da bom napisala knjigo, ki obravnava temo nasilja v medosebnih odnosih. K temu me je spodbudila tudi urednica založbe, pri kateri sem izdala knjigo.

Predlagala mi je, da si ogledam posnetke predavanj psihologa Johna Bradshawa, ki se ukvarja z odvisnostjo in občutki sramu, kar je bilo zelo povezano s temami, o katerih sem pisala v dnevniku. In tako se je porodila ideja o glavni junakinji Manji.

Je knjiga avtobiografska?

Ne, vanjo sem sicer vključila tudi veliko osebnih izkušenj in vsebin, ki sem jih povezala z izkušnjami drugih žensk, ki jih poznam. Kot študentka na Pedagoški fakulteti sem delala na TOM telefonu kot prostovoljka. Otroci, ki so klicali, so mi povedali pretresljive zgodbe, ki jih takrat nisem povsem razumela, saj sem bila premlada.

Šele pozneje sem se zavedala, kakšne stiske doživljajo otroci. Veliko stvari se je torej povezalo in sem jih vključila v glavni lik knjige.

Ker se glavna junakinja sooča z nasiljem v odnosu s partnerjem, me zanima, ali ste kdaj doživeli nasilje v partnerskem odnosu.

Da, vendar ne fizično, temveč psihološko, subtilno obliko nasilja, ki ga zaznavam tudi pri drugih ženskah. Tega je ogromno. A ne samo v partnerskih odnosih, temveč tudi na delovnem mestu, kar sem doživela tudi sama. Ne s strani moškega, temveč sem doživela mobing, ki ga je izvajala ženska.

Bila sem presenečena, ko sem sodelavkam povedala, kaj se mi dogaja, vendar so mi rekle, zakaj ne morem preprosto tega spregledati in odpustiti osebi, ki to počne, tako kot drugi. Takrat sem bila zgrožena, saj sem jaz izpadla problematična, ne pa oseba, ki je izvajala mobing.

Okolica pogosto skuša zanikati, da nekdo doživlja nasilje. Pretvarjajo se, da tega ni in da je žrtev problematična, ker se ni pripravljena prilagoditi tako kot ostali in se navaditi na verbalno nasilje. Ideja, da morajo biti žrtve tiho, se navaditi na nasilje in so označene kot preobčutljive, ker nimajo dovolj debele kože, me strašno moti v slovenski družbi, še posebej med ženskami.

Alenka Kranjac, foto: Fotobelvedere

Kaj se je dogajalo, ko ste doživljali mobing?

O tem ne morem podrobno govoriti, ker je bila zadeva na sodišču. Dogajalo pa se je v šoli, kjer sem bila zaposlena. Osebi, ki je izvajala mobing, je bila odrejena prepoved približevanja, o čemer sem pisala tudi v knjigi. Zanimiva dinamika v tem odnosu je bila, da ko je omenjena oseba, ki je izvajala mobing, prenehala s svojim škodljivim ravnanjem, so njene pomočnice nato grdo ravnale z mojimi otroki.

Nasilneži ne odnehajo, ne razumejo meje, besede ne in niso sposobne spoštovati tvojega mnenja. Ko jim postaviš mejo, te še bolj napadejo. Žrtve nasilja v delovnem okolju niso dovolj zaščitene. Zelo težko ga je tudi prekiniti, če verbalno nasilje in mobing nad tabo izvaja nadrejena oseba, saj te je strah, da boš izgubil službo.

Ste se pogovarjali z ženskami, ki so doživljale nasilje v partnerskih odnosih, med nastajanjem knjige?

Načrtno ne, vendar sem v knjigo vključila izkušnje nekaterih prijateljic. Pred leti je ena od njih imela partnerja, ki je bil fizično nasilen, in se je zaprla v kopalnico, ker jo je bilo strah. A ni bila varna, saj je razbil vrata. Ta del sem omenila tudi v knjigi. Grozljivo je, koliko nasilja doživljajo ženske v partnerskih odnosih.

PREBERITE ŠE -> Pika Zrim: Ker sem javno spregovorila o nasilju, ki ga je izvajal, zdaj on toži mene

Kakšen odnos ima družba do nasilja?

Po mojih izkušnjah se obnašamo, kot da nasilje ne obstaja. Ne pogovarjamo se dovolj o njem, zato je žrtve strah spregovoriti. Težava je tudi v tem, da ko nekdo spregovori, se drugi obnašajo, kot da so razočarani nad osebo, ki je o tem spregovorila, namesto da bi obsojali povzročitelja nasilja.

O fizičnem nasilju se govori več kot o verbalnem, zato marsikdo ne upa spregovoriti o tem, da doživlja mobing. Na fizično nasilje se morda še kdo odzove in skuša pomagati žrtvi, medtem ko se psihično nasilje ignorira.

Ko sem poučevala, nisem zaznala veliko fizičnega nasilja. V vseh letih sem naletela na dva primera, ko so bili starši fizično nasilni do otroka, saj se to večinoma prijavi. Zdaj je precej več subtilnih oblik zlorab in nasilja, ki jih je težje prepoznati in sankcionirati. Težko je dokazati, da doživljaš verbalno nasilje ali mobing.

Več let sem pisala dnevnik, dokler nisem zasledila Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki opredeljuje psihološko nasilje kot problematično, ponižujoče, zato ga je mogoče prijaviti, saj velja za kaznivo dejanje. Zelo dolgo sem doživljala mobing in sem vse to zapisovala, kar mi je zelo koristilo, ko sem podala prijavo na policiji. To sem namreč lahko uporabila kot dokaz.

Kdo vam je stal ob strani, ko ste doživljali mobing?

Oprla sem se nase, saj v delovnem okolju nisem imela skoraj nikogar, ki bi me podpiral in razumel. Izjema je bila le ena sodelavka, ki me je zaščitila. Pozneje sem se obrnila na prijateljico in poiskala terapevtsko pomoč, saj je bila situacija tako težka, da je nisem mogla razrešiti sama.

Pomoč sem prejela na Društvu Beli obroč, to je društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, kjer sem dobila tudi brezplačno terapevtsko obravnavo. Terapija sicer veliko stane, zato si je danes ne bi mogla privoščiti.

Vam je pisanje knjige pomagalo, da ste predelali čustva in čutili olajšanje?

Zelo. Ta knjiga je zame dragocena, saj me varuje pred narcisoidno zlorabo. Ljudje, ki zlorabljajo druge, se namreč bojijo, da bodo javno izpostavljeni, osramočeni in razkrinkani. Toda opazila sem, da pogosto naletim na narcisoidno zlorabo, kakor da me takšni ljudje zavohajo.

Alenka Kranjac, foto: Lia Gobbo

Ste odkrili, zakaj se vam to dogaja?

Ne verjamem, da si žrtve z zakonom privlačnosti in podzavestno izbiramo nasilne ljudi, ker bi to pomenilo, da mora žrtev prevzemati odgovornost za nasilje, ki ga doživlja. Po mojih izkušnjah, ne glede na to, koliko jasno postaviš meje in kako previdna si v odnosih, ko se poskušaš zavarovati pred narcisoidno zlorabo, te nasilni ljudje najdejo. In seveda te, če postaviš meje, še bolj organizirano napadajo.

Ko si pozorna in občutljiva na nasilje, tudi če prideš v neko novo okolje, se ti takoj razkrije prikrita dinamika odnosov.  Kot da bi imela radar za prepoznavanje nasilja. In nasilneži to začutijo. Takoj ti hočejo pokazati svoj pravi obraz. Takoj jih prepoznam, kar je po eni strani prekletstvo, po drugi pa tudi priložnost, da se učim, kako se zaščititi pred njimi.

PREBERITE ŠE -> Nasilje v družini: doživela ga je skoraj vsaka sedma ženska

Kako pa se zaščitite pred njimi?

Umaknem se, ker ne morem sobivati z njimi. Če želiš shajati z narcističnimi osebami, moraš biti nevidna ženska brez talentov. Ne smeš biti uspešna, glasna, ampak tiha in pridna. Toda če sem siva skala, ne obstajam. Če ne smem imeti svojih načel, vrednot in jih zagovarjati, potem moram zatajiti sebe.

V primeru doživljanja nasilja se na neki točki moraš upreti in povedati, kaj se dogaja, sicer se nič ne bo spremenilo. Petnajst let sem v službi tiho prenašala mobing in ga skušala odmisliti, dokler niso moji otroci postali tarče verbalnega nasilja. Danes ne morem več molčati, kadar doživljam nasilje ali kadar nasilje doživlja kdo, ki ga poznam. Ni etično, da si tiho, kadar nekdo doživlja nasilje, saj s tem to toleriraš.

Če bi se v družbi več pogovarjali o nasilju, bi se žrtve prej opogumile, da ga prijavijo. Verjamem, da bi bilo zaradi tega manj nasilja, saj bi se tisti, ki ga izvajajo, zavedali, da obstajajo posledice in sankcije. Tudi svoje otroke učim, da prepoznajo nasilje in ga ne tolerirajo.

Vsem, ki doživljajo nasilje, pa svetujem, da o tem pišejo dnevnik – da navedejo datum, zapišejo, kaj se jim je zgodilo, kje in kdo je bil priča. To jim lahko koristi, če bodo prijavili nasilje.