Alenka Artnik: Potapljanje mi je pozdravilo dušo
Nika Vistoropski
Potapljačica na vdih je v disciplini z enojno plavutjo na tekmovanju Blue Week v egiptovskem Šarm el Šejku dosegla nepredstavljivih 114 metrov. Njeno življenje je zgodba vztrajnosti, prepleta trdega dela in meditacije. Potapljanje zanjo ni le šport, temveč način življenja.
Potapljanje mi je pomagalo razumeti, da si ljudje preveč razumsko interpretiramo življenje na tem svetu. Mislimo, da smo nad vsem, da vse vemo, a to ni res. Prosto potapljanje zame ni šport dosežkov, svetovih rekordov. Vsi ti imajo svoje meje; več kot svetovni prvak ne moreš biti. Prosto potapljanje mi omogoča trenirati življenje samo.
Posnetki ekstremnih potopov na vdih so zaradi lepote dih jemajoči. Svet tam spodaj je videti miren in brezmejen. Lahkoten, kot da bi lahko tako globoko šli vsi. Kako vi gledate nanj?
Na prosto potapljanje, torej na potapljanje na vdih, gledam z dveh vidikov. Prvi je športni, vzdržljivostni, drugi bolj mističen, tak, ki mi pomaga odgovoriti na življenjska vprašanja. Ta del mi ne samo daje smisel, temveč mi ga včasih tudi pomaga najti. Za prvi, športni vidik obstajajo točno določeni treningi, ki vsebujejo tudi zadrževanje zraka. Ti so nujni, če želiš vzpostaviti visoko toleranco na hipoksijo (pomanjkanje preskrbe s kisikom v tkivih). Po več mesecih treningov, ki so bili bolj fizični, namenjeni treniranju vzdržljivosti telesa, sem zdaj v fazi, ko se ponovno lotevam tudi treniranja zadrževanja zraka. Moji treningi so prijazni do telesa, nežni, združeni z veliko ljubeznijo do podvodnega morskega sveta. Pravkar sem se vrnila z dveurnega treninga, ki je minil, se zdi, v trenu.
Kako pomembno je ravnovesje med fizično natreniranostjo in metazifičnim presežkom, ki ga omogoča ekstremno potapljanje?
Po naravi sem zelo disciplinirana. Povsem jasno mi je, da moraš za vrhunske rezultate garati. A v mojem življenju so bila obdobja, ko sem trenirala preveč. To je škodljivo, saj pretirano aktiviranje simpatičnega živčevja lahko prinese izgorelost, občutek, da te vse moti, ne moreš spati, ne moreš jesti. Zato sem se začela osredotočati tudi na drugi, prav tako izjemno pomemben del mojega športa. Ta, ki teži k ravnovesju, k poslušanju samega sebe, k tvoji duši.
Morda bomo nekoč lahko lebdeli kot jogiji na vzhodu. Dejstvo je, da človeško telo že stoletja kaže sposobnost prilagajanja na okolico. Indonezijsko ljudstvo Bajau, so ribiči, ki zdržijo pod vodo tudi deset minut in več. Ugotovili so, da imajo enkrat večjo vranico kot drugi ljudje. Prav zato, ker se nenehno potapljajo, je njihovo telo ustvarilo v telesu nekaj takega kot dodatno zračno blazino.
Koliko je resnice v vraži, da pri ekstremnem prostem potapljanju obstaja nevarnost, da bi v svetu, ki se odpira spodaj, želeli kar ostati?
Ta mit je pomagal ustvariti kultni film Velika modrina. Potapljanje je šport, ki zahteva človeka, ki je v psihofizičnem ravnovesju. Kopenski svet je čudovit, ponuja nam ogromno užitkov. Ne obstajajo razlogi, da se nanj ne bi želela vrniti. Je pa seveda res, da moraš biti stabilen. Jaz sem izredno rada v globini, a enako rada sem na kopnem. Prav ta kombinacija doživljanja obeh svetov širi moj pogled. Hvaležna sem vodi, saj mi pomaga odpirati um, se upirati nevidni zunanji prisili, da na svet okoli sebe gledam kot skozi kukalo.
Lahko z umom in telesom začutite, kako globoko med potopom ste, če recimo ob sebi ne bi imeli vrvi, globinomera?
Ko se potapljam, seveda ne morem v vsakem trenutku na pamet reči, kako globoko sem v tistem hipu. A močan občutek po vseh teh letih treninga že imam. Ko tonem v globino, se mi včasih zgodi, da vnaprej predvidim, kdaj mi bo zapiskal alarm na roki, ki mi bo povedal, kako globoko sem. Če pride kasneje, kot sem predvidevala, običajno pozneje izvem, da so bili tisti dan v morju močni tokovi, ki so hitrost potapljanja upočasnili. Seveda globino čutim tudi v telesu glede na pritisk, glede na to, koliko zraka imam v ustni votlini. V globini postaja vse težje tudi izenačevanje pritiska.
Ste si potapljanje izbrali tudi zato, ker vam je pomagalo pobegniti svetu na kopnem?
Potapljanje ni šport, ki sem si ga zavestno izbrala, prineslo mi ga je življenje. Pojavilo se je pred mano in jaz sem bila pripravljena nanj. Morda sem ravno zato uspešna, ker ga nisem nikoli iskala. Ko se mi je pojavilo kot možnost, kot življenjsko orodje univerzuma pravzaprav, sem bila v zanosnem občutenju. Pomagalo mi je razumeti, da si ljudje preveč razumsko interpretiramo življenje na tem svetu. Mislimo, da smo nad vsem, da vse vemo, a to ni res. Prosto potapljanje mi je vsekakor pomagalo krepiti samozavest, samospoštovanje. A nikakor mi ni prišlo na pot, da bi si z njim in rezultati napihovala ego. Prosto potapljanje zame ni šport dosežkov, svetovih rekordov. Vsi ti imajo svoje meje; več kot svetovni prvak ne moreš biti. Prosto potapljanje mi omogoča trenirati življenje samo, mi daje možnost širiti svoje znanje. No, da pa mi je pozdravilo dušo, o tem ni nobenega dvoma.
Med ekstremnimi potopi sem tako prisotna, da sem v vsakem trenutku, v vsakem metru. Samo sem. Kot h globini padajoča kaplja. Vsake toliko sicer skeniram svoje telo, da je kar najbolj sproščeno. A to ni mentalno sufliranje, temveč nežnost med prostim padanjem, zavedanje o tem, da je sproščen ne samo moj prsni koš, temveč vsak prst na mojem stopalu.
Potapljanje na vdih terja izjemno osredotočenost. Kakšne misli se vam utrinjajo med premagovanjem vsakega novega metra proti temi morskega dna?
Če govoriva o potopih, kot sem jih izvajala danes; ti omogočajo, da vmes premišljuješ tudi o tem, kaj vse moraš kupiti v trgovini. (Smeh.) Če pa govoriva o ekstremnih potopih, je zgodba seveda povsem drugačna. O njih ne morem reči, da med njimi obvladujem misli, saj bi to vsebovalo razumski nadzor, ego, kar je tako in tako neučinkovito. Lahko pa rečem, da sem med ekstremnimi potopi izjemno prisotna. Ne razmišljam. Samo prisotna sem. Si predstavljate, da med njimi niti pomislim ne na to, da delam potop za svetovni rekord, saj je rezultat v tistem hipu zame nekaj, kar je oddaljeno več svetlobnih let? Med ekstremnimi potopi sem tako prisotna, da sem v vsakem trenutku, v vsakem metru. Samo sem. Kot h globini padajoča kaplja. Vsake toliko sicer skeniram svoje telo, da je kar najbolj sproščeno. A to ni mentalno sufliranje, temveč nežnost med prostim padanjem, zavedanje o tem, da je sproščen ne samo moj prsni koš, temveč vsak prst na mojem stopalu. Včasih pomislim, da sem v tistih trenutkih kot ameba. (Smeh.) Tudi čustva so drugačna. So bolj čutenja. Zaznam vse, a ne analiziram. Čutim vodo na svojem obrazu in kako zelo mi prija, a o njej ne premišljujem.
Čeprav nam pregled športnih dosežkov kaže, da se meje možnega vsakič znova premaknejo, najbrž enako velja tudi za prosto potapljanje. Pa vendar, kje je njegova skrajna meja?
Sem človek, ki ne verjame v absolutne resnice; želim si, da so moja vrata vselej odprta. Sredi prejšnjega stoletja so verjeli, da človek ne more globlje od 50 metrov, saj bo kar umrl. Seveda se to ni zgodilo. Želimo se uokviriti, postaviti življenje v formule, a te ne obstajajo. Omejujemo se, ne da bi se zavedali, kakšno moč imajo naše misli. Niti približno še nismo dosegli meja človeških zmožnosti. Morda bomo nekoč lahko lebdeli kot jogiji na vzhodu. Dejstvo je, da človeško telo že stoletja kaže sposobnost prilagajanja na okolico. Indonezijsko ljudstvo Bajau, pravijo mu tudi morski cigani, so ribiči, za katere so pred leti, ker si niso znali razložiti, kako je mogoče, da so pod vodo tudi deset minut in več, ugotovili, da imajo enkrat večjo vranico kot drugi ljudje. Prav zato, ker se nenehno potapljajo, je njihovo telo ustvarilo v telesu nekaj takega kot dodatno zračno blazino. Kdo ve, morda se bomo nekoč lahko razvili celo v morske deklice. (Se nasmehne.)
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
