Eden največjih kitaristov našega časa, Al Di Meola, se 22. novembra vrača v Ljubljano, kjer bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nastopil v akustičnem triu skupaj s kitaristom Peom Alfonsijem in tolkalcem Sergiem Martinezom.
Glasbenik, ki ga je svet spoznal kot člana legendarne zasedbe Return to Forever ob Chicku Corei, Stanleyju Clarku in Lennyju Whitnu, že skoraj pet desetletij združuje virtuoznost, natančnost in melodijo z ritmičnim pogumom, ki presega žanre. Di Meola, ki je ustvarjal z velikanoma Pacom de Lucío in Johnom McLaughlinom ter si prislužil častni doktorat na Berkleeju, nagrado BBC za življenjsko delo in mesto v Galeriji velikih revije Guitar Player, danes deluje mirno, a s strastjo, ki ne pojenja.
Čeprav je pred dvema letoma med koncertom doživel srčni infarkt, priznava, da ga to ni upočasnilo. Z njim smo se pogovarjali o umetnosti kot nuji za preživetje, o njegovih italijanskih koreninah, srečanju s Paulom McCartneyjem in o tem, zakaj bo koncert v Ljubljani tudi za tiste, ki ga morda še ne poznajo, izkušnja, ki je ne bodo pozabili.
Se je z leti spremenil razlog, zakaj še vedno nastopate? Igrate predvsem zase ali zaradi občinstva?
Igram zato, ker v tem uživam in ker ustvarjam nekaj svojega. Se je ta odnos s časom spremenil? Ne, pravzaprav ne. Igranja se nikoli ne naveličam. Nikoli ne postane nekaj samoumevnega. Še vedno me globoko gane, ko igram nekaj, kar se je začelo kot majhna ideja, kot seme, ki sem ga posadil, gledal, kako raste, in zdaj to igram po svetu ter čutim odziv občinstva.
Tisto, kar dobiš nazaj od ljudi – čustvo, energijo –, je zame vse. Zaradi tega počnem to, kar počnem, in tega nikoli ne jemljem kot samoumevno. Za umetnika je to nekaj zelo ganljivega, zame še posebej. Poznam malo glasbenikov, ki bi si pri določeni starosti rekli, da je dovolj. Mislim, da bomo glasbeniki, kot sem jaz, igrali do konca. To je preprosto del tega, kar smo.
Zdravstveni zaplet pred dvema letoma, ko ste med koncertom doživeli srčni infarkt, vas ni ne ustavil ne upočasnil.
Veste, ljudje so mi govorili, da bi moral malo upočasniti, ne zdravniki, ampak ljudje nasploh. A naredil sem ravno nasprotno. Počutim se odlično. Nisem šibkejši kot prej; dobro sem se počutil že pred infarktom in enako dobro tudi po njem. Kardiolog mi sploh ni svetoval, naj se umirim, nasprotno, rekel mi je, naj telovadim, naj hodim po stopnicah, kolikor morem, naj počnem, kar me veseli.
Zato imam zdaj urnik še bolj natrpan kot prej ...
