Ajda Zavrtanik Drglin je magistrica matematike in programerka aplikacij v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer skrbi za razvoj in uvajanje umetne inteligence v knjižnične delovne procese. V zadnjem času je veliko pozornosti pritegnil njen projekt Od rokopisa do besede, s katerim so s pomočjo orodij umetne inteligence in prostovoljcev sistematično pregledali rokopise pesnika Srečka Kosovela. Kako postaviti most med svetovoma umetnosti in tehnologije, je zanimivo vprašanje, naša sogovornica nam odgovore ponuja.
»Ugotovili smo, da umetna inteligenca še ni pametnejša kot človek,« pravite. Odgovor na to vprašanje iščejo znanstveniki, poznavalci digitalnega sveta in misleci, o njem se prepiramo na nedeljskih kosilih. Lahko torej o svoji misli poveste kaj več?
Najprej moramo definirati, kaj pomeni »biti pameten«. V našem primeru je šlo za branje kompleksnih rokopisov, pri katerem si moral združiti različno znanje in izkušnje: poznavanje Kosovelove pisave, pa tudi njegovega jezika ter vsebine pisanja. V tem primeru imamo ljudje prednost, saj Kosovela poznamo in lažje sklepamo, kje je v kontekstu bolj smiseln »in« kot »ni«, čeprav besedi nista jasno ločljivi. Če bi želeli, da UI sklepa s podobno natančnostjo, bi jo morali priučiti vsega tega znanja, kar ni niti preprosto niti smiselno. Biti pameten pa lahko pomeni še marsikaj drugega: UI je na primer odlična v prepoznavanju vzorcev v veliki količini podatkov, ki jih človek zlahka spregleda, in na ta način je lahko tudi pametnejša od nas. V osnovi pa temelji na človeškem znanju, pridobljenem skozi tisočletja, in je hkrati popolnoma odvisna od človeka, ki jo uporablja in upravlja. Pametna je lahko torej le takrat, ko jo razumemo, poznamo njene omejitve in jo znamo pravilno uporabiti.
