Ajda Erjavec: Še nobena od prenov slovenskega šolstva ni bila izpeljana zares dobro

»Sodoben način življenja prinaša vedno več zdravstvenih in duševnih težav otrok in mladih. Stiske naraščajo, a težava ni samo v tem. Vedno več težav imamo tudi na področju komunikacije in sodelovanja, širi se nestrpnost,« opaža Ajda Erjavec, ki je bila zaposlena kot svetovalna delavka in profesorica psihologije na različnih šolah. Trenutno pa deluje na področju vzgoje in izobraževanja otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.

Že več kot dvajset let ste dejavni na področju pedagoškega in svetovalnega dela z mladimi. Zakaj vas je zanimalo to področje?

Začetki so bili zelo spontani. Doma je bila navada, da so starejši skrbeli za mlajše, pa tudi v šoli so me pogosto spodbujali, naj pomagam sošolcem. Tudi k delu s skupinami so me že zelo zgodaj spodbudili – tako v osnovni šoli in potem v srednji šoli kot tudi v lokalnem okolju. Pozneje me je pri študiju zanimalo tudi delo z odraslimi, zlasti na področju vseživljenjskega učenja in motivacije, vendar nisem načrtovala, da se bom zaposlila v šolstvu.

Trg dela je bil pred petnajstimi leti za psihologe povsem drugačen kot danes, in splet naključij me je s področja izobraževanj za podjetja privedel v šolstvo, kjer nikoli ni zmanjkalo niti delovnih izzivov niti priložnosti za osebni razvoj in napredek. Delo z odraščajočimi je velika odgovornost, obenem pa tudi privilegij, saj je zelo lepo, smiselno in pomembno.

Kot svetovalna delavka ste se posvetili preventivi na področju duševnega zdravja. Kaj je bil razlog za to?

Menjava delovnih okolij in izkušnje na različnih šolah so prispevale k poglabljanju mojega zanimanja za svetovalno delo v vzgoji in izobraževanju pri nas – gre namreč za unikatno sistemsko rešitev, ki naj bi bila v prvi vrsti namenjena preventivi, čeprav se le malo ljudi tega zaveda.

Gre za mehanizem, ki je vgrajen v vse vzgojno-izobraževalne zavode, ne samo kot strokovna pomoč otrokom in staršem, temveč tudi kot podpora ravnateljem in strokovnim delavcem. Strokovne delavce je treba nujno podpreti pri tem, da se ustrezno opolnomočijo za reševanje sodobnih vzgojnih izzivov. Medtem ko svetovalni delavci zloglasno ves čas »gasijo  požare« in rešujejo krize, preventiva očitno šepa, saj teh kriz ni manj, čeprav je svetovalnih delavcev več.

Kateri so sodobni vzgojni izzivi?

Konsistentnost – torej, da si je treba vzeti čas in izpeljati zadane cilje. Prav tako je treba do neke mere pomiriti situacijo, v kateri so se znašle šole, saj so se mladi v zadnjih letih spremenili. Njihovo življenje se odvija v skladu z lastnim tempom. In stanju, v katerem so, se je treba prilagoditi. Vedno bolj jih vzgaja tehnologija, zato imamo manj vpogleda v to, kaj se jim dejansko dogaja.

Sodoben način življenja prinaša vedno več zdravstvenih in duševnih težav otrok in mladih, potrebe po kompleksnih obravnavah s strani različnih strokovnjakov naraščajo. Stiske naraščajo, a težava ni samo v tem. Vedno več težav imamo tudi na področju komunikacije in sodelovanja, širi se nestrpnost.

Vedno več je izzivov, ki narekujejo pravo preventivo, potrebno je torej sistematično usposabljanje učiteljev in vzgojiteljev na področju spoprijemanja z odnosnimi izzivi, treba pa je zagotoviti tudi druge vire – čas, prostor, supervizijo. Na tem, da se omilijo negativni razvojni trendi, lahko – poleg staršev – največ naredijo vzgojitelji in učitelji. Tudi preko dela s starši.

Ajda Erjavec. Foto: Matej Družnik.

Kje vidite glavne razloge za povečanje stisk?

Kontekst, v katerem odraščajo, je zagotovo ključen. Odraščanje je danes drugačno kot pred desetletji, na mladih pa se odraža tudi nekonsistentnost in nemoč odraslega sveta pri oblikovanju konstruktivnega in optimističnega družbenega življenja. Teža družbenih problemov, ki jih čakajo, je vedno večja, njih pa je v starajoči se družbi sorazmerno malo.

Obenem se spodbuja individualizem, naraščajo pričakovanja, pa tudi stalna napetost, stres, tesnoba, da o vplivu družbenih omrežij sploh ne govorim. Upada pismenost, pa tudi pri govornem izražanju mladina nazaduje. Postopoma izgubljamo temeljno sredstvo za medsebojno povezovanje – jezik.

PREBERITE ŠE -> Ravnateljica Vrtca Kolezija: Otroci brez meja so izgubljeni – in to čutijo tudi starši

Kako to vpliva na mlade?

Vedno težje izražajo čustva, ker imajo manj orodij za to. Zaradi tega je večja verjetnost, da čustva izražajo v obliki nesprejemljivega vedenja – ponotranjanja stisk kot recimo depresija, samomorilne misli in samopoškodovanje, ali pa pozunanjenja, recimo v obliki nasilja. Oboje lahko razumemo tudi kot alternativo otopelosti in apatiji, ki se pojavljata kot odziv na stalno obstreljevanje z različnimi dražljaji.

Mladi poročajo tudi, da so težko empatični, saj porabijo vso empatijo za sočustvovanje s spletnimi vplivneži, ki so zanje v resnici tujci, medtem ko se v realnih odnosih težje prilagajajo in nimajo veliko pravih prijateljev.

Mlade je treba nujno opremiti z veščinami upravljanja z lastnimi čustvi ter jih opogumiti ter opolnomočiti za preživetje v stalno  spreminjajočem se svetu. Pomembno je, da zgradijo zdravo samopodobo in ustrezno mero prožnosti. Premalo možnosti imajo za zdravo reševanje konfliktov in pogosto iščejo pomoč staršev in drugih odraslih pri reševanju situacij, ki iz manjših neustrezno rešenih nesoglasij že preidejo v nasilje. Klasičnega druženja med mladimi je dandanes premalo. V takšnih okoliščinah tudi mladost izgublja lahkotnost in optimizem.

Omenili ste, da se v sodobni družbi spodbuja individualizem, naraščajo pričakovanja, pa tudi stalna napetost, stres, tesnoba ... Kakšno vlogo ima pri tem šola? Ali šolski sistem preveč spodbuja tekmovalnost?

Šola za posameznika najpogosteje predstavlja pomemben prostor za pridobivanje socialnih izkušenj – v učilnicah in izven njih. Za družbo in državo je izjemno pomembno, kakšne vrednote se v tem prostoru spodbuja –  eksplicitno in implicitno.

Zakonsko določeni vzgojni cilji pogosto živijo predvsem na papirju, vzgojno delo pa tako še v največji meri odraža neke posplošene vrednote družbe oziroma mešanico vrednot strokovnih delavcev in staršev. Pri nas se tekmovalnost ceni, kar se odraža tudi v športni kulturi in je lahko zdravo. Ceni pa se tudi sodelovanje, solidarnost, a tega žal nikoli ne ocenjujemo, niti ni upoštevano kot kriterij pri vpisu na katerokoli srednjo šolo ali fakulteto.

Problematično je uvajanje tekmovanja tam, kjer je zaželeno sodelovanje – za začetek med strokovnimi delavci in institucijami. Številni različni sistemski ukrepi so v zadnjih desetletjih v prosveto vnesli preveč nezdrave tekmovalnosti, pa tudi strankarske politike. In potem se tekmuje tam, kjer je na mestu skupno iskanje konsenza.

Če se vrneva k stiskam mladih, me zanima, ali so povezane tudi z razočaranji, ker ne dosegajo želenih rezultatov in ne izpolnijo svojih pričakovanj, pa tudi pričakovanj staršev?

Seveda. Pri tem je treba poudariti, da ne gre za problem, ki bi ga poznali samo v Sloveniji. Globalni trendi zmanjševanja števila potomcev na eni strani ter podaljševanja življenjske dobe ter relativno visokega življenjskega standarda na drugi ustvarjajo velik pritisk na mladino. Starši pa prepogosto svoje otroke dojemajo kot svoj podaljšek oziroma bitje, v katero investirajo in z njim upravljajo. 

So pričakovanja staršev dandanes večja, kot so bila v preteklosti?

Pričakovanja staršev so dandanes nemara večja tudi zato, ker v svoje otroke praviloma vlagajo zelo veliko. Če ne časa, pa denarja in drugih virov, veliko pozornosti posvetijo tudi samemu šolskemu delu. Pogosto celo preveč, kar je zaskrbljujoče, saj to otrokom onemogoča, da bi razvijali samostojnost pri delu.

Pred leti ste dali protestno odpoved kot svetovalna delavka Gimnazije Vič. Zakaj ste to storili?

Svetovalno delo z mladostniki sem od vsega začetka jemala skrajno odgovorno. Na naraščajočo vzgojno problematiko ter sistemske težave pri naslavljanju izzivov sem na različne načine opozarjala že več let, tudi z raziskovalnimi podatki, a posluha odločevalcev ni bilo.

V času zaprtja šol med pandemijo so se škodljivi razvojni trendi samo še pospešili, posluha za potrebne sistemske spremembe pa še kar ni bilo. To me je demotiviralo. Sploh, ko sem dodobra spoznala ključne zavore na poti do kakovostnih sprememb. Tudi od vseh svetovanj sem bila precej izčrpana in sem potrebovala počitek oziroma drugačno delo. 

Ajda Erjavec. Foto: Matej Družnik.

Med leti 2020 in 2024 ste bili tudi članica Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje. Kaj menite o aktualni prenovi sistema vzgoje in izobraževanja?

Še nobena od prenov šolstva v tej državi ni bila izpeljana zares dobro, saj se vedno znova pozabi na usposabljanje ljudi, ki naj bi zapisane spremembe prevedli v prakso. Tudi tokrat je časa za pripravo na uvajanje sprememb v novem šolskem letu premalo, gradiva niso zares pripravljena, da o odsotnosti sistematičnega izobraževanja učiteljev ne govorim.

Kategorično sem bila in sem še proti takšnemu načinu uvajanja sprememb, saj se brez pravega razumevanja in motivacije pri tistih, ki zapisanim spremembam na koncu vdahnejo življenje, ne more doseči pozitivnega premika. Namesto tega se v prosveti povečujejo utrujenost, skepsa in cinizem strokovnih delavcev ter razlike v dosežkih otrok in mladih, ki jih je mogoče pripisati razlikam v njihovem izhodiščnem socialno-ekonomskem statusu.

Katere spremembe pa so nujno potrebne v vzgoji in izobraževanje?

Še vedno menim, da je ključno, da se prenovi sistem svetovalnega dela na način, da bo šola karseda učinkovito sodelovala z zunanjimi strokovnjaki in institucijami iz zdravstva, sociale, policije ipd. To je pomembno tudi zato, da se preprečita izgorevanje in zapuščanje pedagoškega poklica zaradi vzgojne nemoči.

Nujno je tudi širše prenoviti sistem nadaljnjega izobraževanja strokovnih delavcev, da bo ta služil zaposlenim in končnim uporabnikom izobraževalnega sistema, torej odraščajočim in odraslim.

Treba je okrepiti položaj šolske stroke in rehabilitirati ugled tega pomembnega poklica. Mislim, da je to mogoče narediti zgolj na način, ki ga bi ga radi promovirali tudi v razredih – z znanjem, s sodelovanjem, z radovednostjo, s kritično samorefleksijo. Podpiram pa ustanovitev prosvetne strokovne zbornice z obveznim članstvom za vse strokovne delavce v javnem šolstvu.

Kot svetovalna delavka in predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije ste si med drugim prizadevali za razvoj zdrave, varne šolske skupnosti. Zakaj je pomembna?

Varna šolska skupnost predstavlja prostor, v katerem se posamezniki počutijo sprejeti ter dovolj varni, da lahko pri učenju delajo in popravljajo napake. V takem vzdušju lahko otroci in mladostniki napredujejo in iščejo ter krepijo svoja močna področja, učijo pa se tudi sodelovanja z drugimi. Vse to vodi k večji odpornosti na stres oziroma večji prožnosti.

Šola mora imeti varovalno vlogo tudi tam, kjer domača vzgoja potrebuje podporo ali celo zataji in otrok potrebuje dodatno socialno varstvo. Delujoča šolska skupnost je tesno povezana tudi z zaupanjem med šolo in starši, ki je ključno za vzgojno sinergijo, pa tudi za ponovno vzpostavitev šolske avtoritete.

Kako je mogoče doseči varno šolsko okolje?

V šolah je treba podpreti razrednike, da imajo več časa za ustvarjanje varne klime znotraj razreda. Ko enkrat razredna skupnost deluje, se to lahko nadgradi s sodelovanjem na ravni šole in lokalne skupnosti, pomembno vlogo pri tem mora imeti tudi prostovoljstvo ter prepoznavanje potreb v okolju.

Na tak način se ne spodbuja le solidarnost, temveč tudi podjetnost, predvsem pa pozitivne izkušnje s prispevanjem k skupnosti. To krepi družbeno odgovornost. Prihodnost šolskega sistema je tudi to, da državljane nauči uporabljati državo. Če naj predmet aktivno državljanstvo v srednjih šolah zares doseže svoj namen, je pred tem treba spodbuditi ustrezne skupinske procese.

Ker se približuje začetek šolskega leta, me zanima, kaj svetujete učencem in dijakom.

Učenje je preprosto, če ga vodi radovednost. Če so radovedni in jih snov pri pouku zanima, ni prostora za neugodno samorefleksijo in samoanalizo, zgolj za tisto, ki učenje podpira. Z mislimi naj bodo pri snovi, ki se jo učijo. V novem šolskem letu naj si torej zastavljajo čim več vprašanj.

Vsak otrok ima svoje izzive, na žalost jih imajo nekateri veliko, poleg tega imajo nekateri otroci manj možnosti kot drugi. In otroci nepravičnost močno čutijo. Dobro je, da na to opozarjajo in skušajo s tem spreminjati stvari. Odnosi so ključni, da se dobro počutimo, zato je treba zanje skrbeti. To ne pomeni, da se skrivamo pred konflikti, ampak jih tudi rešujemo.

Prav tako je pomembno, da zaupajo učiteljem. Učiteljem pa svetujem, da sodelujejo s sodelavci – v šolskem in drugih državnih sistemih – in starši, če želijo pomagati učencem. Vzgoja je ekipni projekt.

PREBERITE ŠE -> Dijak Jan Žebre iskreno: Mnogi mladi v Sloveniji ne vidijo druge poti

Kaj pa svetujete staršem? Kako naj najdejo pravo mero, da otroka podpirajo in ne zahtevajo preveč ter ne enačijo otrokove vrednosti z njegovim šolskim uspehom?

Za odraščajoče je pomembno, da imajo dober zgled dobrega človeka, ki dobro skrbi zase in za druge. Ki dela napake in se iz njih uči celo življenje. Staršem svetujem, naj bodo ta zgled. Šolski uspeh je v resnici zelo ozko merilo, ki z vrednostjo posameznika nima nič. Otroci niso niti lastnina, s katero bi starši upravljali, niti nepopisan list, po katerem bi vzgojno pisali. So unikatna bitja, ki že na svet prispejo delno oblikovana in po svoje naravnana.