Začniva z digitalno revolucijo. Kaj je slabega prinesla? 

Opolnomočila je anonimnost, brezimnim pa dala priložnost, da postanejo »velike« zvezde, ki se lahko vedejo, kot da jim je vse jasno. Slovenijo digitalna revolucija spreminja v deželo, v kateri vsak komunicira sam s sabo. Tako ljudje postajajo otoki krasnega novega uma. Ti anonimni ljudje, ki se plazijo po forumih, zjutraj vstanejo in se odpravijo v službo. Ob šestih, sedmih zvečer pridejo domov, nekaj pojedo in imajo zase, preden gredo spat, pol ure časa. In to je zanje dovolj, da doživijo razsvetljenje. Sicer ne vem, od kod dobijo vso to gotovost in po njihovem vpogled v resnico. So pa vsi po vrsti prepričani, da so preroki. In potem ugotoviš, da živiš v deželi, v kateri vsi zase mislijo, da so ali zvezde ali glasniki, živijo pa kot proletarci. A od resničnega rajskega otroka jim ostane samo anonimni vzdevek, s katerim »napadajo« okolico.  

Hitler nima biografije! Ne smemo ga relativizirati. V hipu, ko pomislimo, da moramo ljudi, kot je on, razumeti, jim dovolimo, da večno živijo. Ampak zlo je zlo! Veš, kdaj vznikne fašizem? Ko se kapitalizmu začne mešati. Fašizem je odvod, je »rešitelj« kapitalizma. 

Poglej, forumaši so prepričani o svoji karizmatičnosti. Kot so vase prepričani erdogani, orbani in trumpi. Spletna nacija se je v avtokrate zaljubila, ker ima dovolj trpljenja, brezposelnosti, manka pozornosti in hoče živeti v pravljici. Želi si kraljevin, dinastij ... Ko pa si prepričan, da živiš v pravljici, ti je fino. V pravljici se namreč punca zbode in zastrupi, postane vsa bleda, a je še vedno videti zapeljiva in mamljiva. To vzbuja upanje. Če si brezposeln in degradiran, si mislijo, si vseeno lahko privlačen. Še vedno namreč obstaja upanje, da si princ, in ne žaba. V pravljici tudi ni beguncev in tujcev. Kajti pravljična dežela vedno leži za devetimi gorami. Deveti gori pa danes rečemo tehnična ovira. Trump jo namerava postaviti na ameriško-mehiški meji. V pravljicah tudi ni upornikov. Zakaj? Ker v njej velja pravilo: »Komur ni kaj prav, naj gre.« Ko pa se zgodi, da slišiš ta »slogan« na vsakem koraku, imamo problem. 



Zakaj ni dovolj najti informacijo samo na spletu? Najbrž zato, ker je tam mogoče najti tudi potrditev za to, da je Zemlja ravna? 

V času, ko smo vsi odvisni od nekajsekundnih zvočnih slik, fragmentov, ki jih pobiramo na spletu, je kralj ta, ki bere knjige. Knjige ti omogočajo epski vpogled v kompleksnost tega sveta. Svet namreč ni tako preprost, kot ga rišejo teorije zarot. Ob izvolitvi Trumpa za predsednika je postalo jasno, kako ti lahko do oblasti pomagajo algoritmi. Razkritje, da je k zmagi usodno pripomogla agencija Cambridge Analytica (podjetje, ki je med drugim razvilo metodo analize uporabnikov socialnih omrežij na podlagi aktivnosti na facebooku, op. p.), kaže na metode, ki jih uporabljajo desne populistične spletne strani. Ob vprašanjih teorij zarot ponudijo točno tiste strani, ki zadovoljijo tvoje potrebe. Motivirane, sugerirane, nastavljene spletne strani, ki bodo takoj potrdile, kar že tako in tako misliš. 

Pišem vse dneve, tudi ponoči. Bedim do štirih, petih zjutraj. In tako živim že več kot 35 let. Vsako noč bedim. Kajti ponoči je človek v resnici najbolj luciden, najbolj pri sebi. Ljudje delajo veliko napako, ker hodijo spat, ko v resnici najbolje razmišljajo. To, da so zvečer utrujeni, je iluzija. Niso!

Zakaj je za avtokrate to dobro?

Ker prinaša dobiček. Internet je bil ustvarjen za seks in teorije zarote; zadnjim je celo dal novo življenje. In to fantastično življenje! Trump je vso svojo politično platformo sestavil na njihovi podlagi. Našel pa jih je na spletu, kje drugje, kjer odgovore iščejo navadni ljudje. In ko v brskalnik postavijo svoje konspirološko vprašanje, ugotovijo, da trumpi govorijo njihov jezik, se strinjajo z njimi. Ko pa volivec dobi občutek, da se politik z njim strinja ravno v »alternativnih dejstvih« (izraz alternativna dejstva je skonstruirala svetovalka ameriškega predsednika Kellyanne Conway, da bi se izognila besedi laž, op. p.), je politik zmagal. Takrat ni več pomembno, ali je obenem skorumpiran lopov in magnat, ki je obogatel s takimi, kot si ti.

Prej je bilo rahlo drugače. Volivec se je s politikom strinjal, če sta si bila edina v vprašanjih, ali Bog obstaja, ali je treba splav kriminalizirati, »dovoliti« istospolna partnerstva ... Veljalo je: če imam s kandidatom skupne vrednote, mu zaupam. In mali človek, mali proletarec, ki so ga morda ravno včeraj odpustili zaradi politične odločitve taistega kandidata, ga je pripravljen voliti, ker imata skupne vrednote. Postalo je jasno, da smo iz ene norosti prešli v drugo, le da je ta bolj resna, klinična.



Zraven pa hitro pozabimo tudi zgodovino, katere dogodki postanejo samo banalna tema?

Seveda. Z lahkoto bi danes, če bi bil še živ, s Hitlerjem v intervjuju kramljali o, kaj vem, vrtnarjenju. Med komentarji pod objavo pa našli stavke: »Lej, saj je kar kul tip./Zaradi njega je Nemčija danes socialna država!« Aja, kako pa je ta socialna država nastala? Tako, da je pobil šest milijonov Judov, jim zaplenil premoženje, izropal Evropo!

Ampak ne, obstajajo skupine, v katerih ljudje izmenjujejo mnenja in pišejo, da je v tej in tej točki Hitler imel prav. Kot da obstajajo pri Hitlerju točke! Moramo biti uravnoteženi, slišim. Na Hitlerja ne moreš gledati uravnoteženo! Pri njem je vse slabo! Zakaj? Ker je bilo Hitlerjevo! On je bil pošast. Ni debate! In spet: »Poglej ga no, kako luštkan otroček je bil, zagotovo zlorabljen ...« Hitler nima biografije! Ne smemo ga relativizirati. V hipu, ko pomislimo, da moramo ljudi, kot je on, razumeti, jim dovolimo, da večno živijo. Ampak zlo je zlo! Veš, kdaj vznikne fašizem? Ko se kapitalizmu začne mešati. Fašizem je odvod, je »rešitelj« kapitalizma. 

Ljudje so obsedeni z resničnostnimi šovi zato, ker jim ne pripovedujejo nič drugega kot: »Sami ste, znajdite se. Bodite direktor lastnega življenja!« Učijo jih preživetja na prostem trgu, razumevanja, da so za svojo brezposelnost krivi čisto sami, za revščino tudi. Ni krivo upadanje socialne države, previsoka obdavčenost posameznika, kje pa, kriv je človek! Zato se danes knjigarne šibijo pod literaturo, ki ponuja sedem korakov do sreče, deset navad za uspeh in bogastvo. 

Kako je danes sploh mogoče slišati stavek kot: »Kako pa ti veš, da holokavst ni bil izmišljen?«

To je posledica teoretikov zarote, ki živijo v paralelnem svetu, v katerem se njihove blodnje lahko razplamtijo. A kaj se zgodi, ko zanikanje holokavsta pride na ušesa najstniku, ki je v svojem življenju morda slišal drobce tega ali onega in se vanj že zgodaj vtisne ideja o »največji prevari na svetu«? To je najhujša posledica relativiziranja zgodovine! Velikokrat se nato konspirologi »branijo«, češ: »Že, že, ampak tega, kar pravimo, nihče sedaj ne poskuša niti ovreči. Vsi molčijo, a vidite?!« Seveda molčijo, ko pa so vse že davno povedali!

Balističnim forenzikom se ne da več ukvarjati s tem, ali je šla krogla, ki je ubila Kennedyja, tako in ne drugače. Kdo pa ima čas za vsakega norca posebej?! Vemo, če človek verjame v eno teorijo zarote, verjame v vse. Pri Kennedyju se »zabava« šele začne. Če si vzameš čas in križaš vse teorije o streljanju nanj, kar naenkrat ugotoviš, da je na tisti usodni dan v Dallasu nanj streljalo 62 ljudi! In očitno ga je toliko strelcev tudi zadelo. V njem, kolikor vem, niso našli (zdaj se Marcel v smehu že konkretno duši) 62 krogel! In če je vsak izstrelil več kot enkrat, bi jih bilo lahko v njem celo kakih dvesto. Pri tem dejstva nič ne pomagajo.



Ko sem stal v šestem nadstropju stavbe, s katere so ga ubili, in gledal na cesto, sem doživel eno najbolj surrealističnih epizod v svojem življenju. O čem govorite, ljudje?! sem si mislil. Nemogoče ga je bilo zgrešiti! Že to, da ga je atentator zgrešil enkrat, je skoraj vredno graje: »Ti, ti, kaj si pa delal?« (Smeh.) Kdor ni stal tam, kjer sem stal jaz, in gledal dol, videl, kje se je peljal v svojem odprtem avtomobilu, ne more razumeti, kako zelo preprosto ga je bilo zadeti. Verjetno bi ga lahko še jaz!

Znanstvenikom se prav tako ne da več dokazovati, da Zemlja ni ravna. Ker se jim zdi neresno! Svetovnim zgodovinarjem se ne da več pogovarjati o tem, ali se je holokavst zgodil. Slovenskim pa ne več ukvarjati z idejo, da so Nemci med vojno prišli k nam, da bi preprečili povojne poboje! Ker je lunatično! Idiotsko! To je relativiziranje fašizma, nacizma in holokavsta, vsega, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno.



Vaš osnovni poklic je filmska kritika. In ravno poznavanje filmov vam omogoča sposobnost precizne analize sodobnega sveta. Ne nazadnje je bil prav Kennedy tisti, ki je svetu pokazal, da se celo politik lahko vede kot filmski zvezdnik. Zaupajte mi torej, zakaj ljudem dajejo največ užitka filmi katastrof, v zadnjem času predvsem oni, v katerih človek premaga vesoljce.

To gre z roko v roki s tem, o čemer sva že govorila, konspirološkim občutenjem sveta, obsedenostjo, da bo nekega sveta kmalu konec. Kriza nas je premaknila z osi, trg se je zlomil, industrija je crknila, ljudje množično izgubljajo službe, srednji razred izginja, občutek ogroženosti je velik. Nobene prave gotovosti ni več. Neoneoliberalna verzija kapitalizma deluje apokaliptično, in to vedno bolj. Kolateralna škoda je vse večja, žrtve pa se množijo. Družbeni sloji, ki so bili nekoč varni, danes niso več. Vse to pa svetu konspirologije daje »barvo«, smisel, mu pritrjuje, da pa je morda le nekaj na tem, kar se jim razplamteva v mislih. Najhujši problem pa je, da ljudje stiske in brezposelnosti ne vidijo kot priložnosti za upor, temveč »le« kot napoved bližanja nečesa velikega, konca sveta. 

Svoboda ustvarjanja je varljiva, »pritisk« je nujen. Hollywood je naredil toliko dobrih filmov ravno zato, ker je deloval kot policijska država. 

To ali pa se prepričujejo, da je vsaka tragedija življenja priložnost za osebnostno rast.

Pa smo že pri religiji! Ljudje so obsedeni z resničnostnimi šovi zato, ker jim ne pripovedujejo nič drugega kot: »Sami ste, znajdite se. Bodite direktor lastnega življenja!« Učijo jih preživetja na prostem trgu, razumevanja, da so za svojo brezposelnost krivi čisto sami, za revščino tudi. Ni krivo upadanje socialne države, previsoka obdavčenost posameznika, kje pa, kriv je človek! Zato se danes knjigarne šibijo pod literaturo, ki ponuja sedem korakov do sreče, deset navad za uspeh in bogastvo.

Kaj najprej prebereš v knjigah o osebnostni rasti? To, da ne potrebuješ hrane, ker moraš tako in tako na dieto. Ne potrebuješ službe, javnih šol, zdravstva. Učijo te, da je brezposelnost pravzaprav super, saj, spet, tako in tako ne potrebuješ hrane. Ker hujšaš. In – država vam ni nič dolžna! Res? Ne, ni! Država je še kako dolžna poskrbeti za nas!



Črna knjiga kapitalizma je vaša osemdeseta. Kdaj ste vse to napisali, za božjo voljo?

V dolgih zimah. In izogibam se gneči. Pišem vse dneve, tudi ponoči. Bedim do štirih, petih zjutraj. In tako živim že več kot 35 let. Vsako noč bedim. Kajti ponoči je človek v resnici najbolj luciden, najbolj pri sebi. Ljudje delajo veliko napako, ker hodijo spat, ko v resnici najbolje razmišljajo. To, da so zvečer utrujeni, je iluzija. Niso! Ravno ponoči lahko narediš največ in so tvoje misli najbolj intenzivne. Ne razumem ljudi, ki vstanejo zgodaj in takoj začnejo pisati. Ko spiš, umreš. In da bi zjutraj vstal od mrtvih in začel takoj delati? (»Videl sem urnik pisatelja Lojzeta Kovačiča,« se vmeša fotograf. »On je počel ravno to. Zgodaj vstal, imel natančen načrt dneva in pisal. Na roko. Žena pa mu je napisano pretipkala.«) Ja, verjamem (se naveže na fotografov komentar). A odkar so na voljo računalniki, zanje velja enako, kot je Aristotel govoril za kipe: »Kip je že v skali, treba je le odstraniti odvečno.« Ko odpreš dokument, je ta sicer bel, a tekst je že v njem! Danes lahko pišeš tako, kot snemaš filme. Tekst lahko »montiraš«. Nekdaj je bilo treba tekst pisati linearno. Lahko si kaj malega popravil, to že, a sicer si moral iti lepo po vrsti.

Izdajati knjige je dobro zato, ker vsak tekst, ki ga pišem, ustvarjam z občutkom, da bo nekoč izšel v knjigi. Veliki pisatelji, Dostojevski, Balzac, so bili tako dobri zato, ker so pisali s končnim rokom v mislih. Svoje knjige so najprej objavljali kot podlistke. Imeli so svoj ritem pisanja in vse je nastajalo v zadnjem trenutku. To ni slabo. Daje ti občutek, da nisi na generalki. Svoboda ustvarjanja je varljiva, »pritisk« je nujen. Hollywood je naredil toliko dobrih filmov ravno zato, ker je deloval kot policijska država. Zakaj so bili sovjetski filmi tako dobri? So imeli Nizozemci in Britanci svojega Tarkovskega? Ne! Rusi so ustvarjali v represivnem okolju, v katerem se je bilo treba boriti. Enako Jugoslovani! 

Tam, kjer je treba jokati, jokam! Kjer me mora biti strah, se bojim! Sodelujem! Sicer film nima smisla! 

Kako ste prvič ugotovili, da vas ta svet zanima bolj poglobljeno kot vrstnike? Kaj vam je dalo vpogled v lastno radovednost?

Kino.

Kdaj? S kom ste bili?

V prvi vrsti sem vedno sedel sam. In med mano in filmom ni bilo ničesar. Naredili so me filmi, posneti ob koncu šestdesetih: Divja banda, Bonnie in Clyde, Point blank, Dober, grd, hudoben. Zanje sem si želel, da se ne bi nikoli končali. In nekateri od njih so, hvala bogu, trajali neskončno dolgo. Name so imeli orgazmični učinek, delovali tako formativno kot transformativno. Takrat sem imel morda devet, deset let.



Kdo je bil prvi, ki je prepoznal moč filma nad vami?

Moj oče, upravnik logaškega kina. Zelo hitro je videl, kaj se mi dogaja. (Smeh.) Bil sem star šest let, ko sem začel hoditi v kino sam. Očetu je bilo takoj jasno, kaj mi je, kajti v hipu, ko se je pojavil nov film, sem, če je bilo treba recimo kam na izlet, začuda vedno zbolel. Hotel sem ostati doma. (Smeh.)

Kateri film najbolj ponazarja to, kako vi dojemate ljubezen?

Hmn, uf ... (»Najini mostovi!« vzklikne fotograf. »Jože, prosim, brez sugestij! Zavedel ga boš,« dodam. Seveda nas takoj popade smeh, ker se Marcelu že zasvetijo oči.) Najini mostovi je top! (»Moja žena se vedno norčuje iz mene,« se spet vmeša Jože, »ker pri zadnjem prizoru, ko močno dežuje, ona ga pa zagleda, vedno jočem. Pa dobro, mi reče, že stotič ga gledaš.« In se začne režati.) Filmi kot recimo Častnik in gentleman, Nespodobno povabilo, noro! Nika, a ti pričakuješ od mene, da bom gledal Najine mostove in ne bom jokal?! Si nora?! (Jože že ploska.) Film Častnik in gentleman sem gledal trinajstkrat! In da ne bom prizora, ko Richard Gere prime Debro Winger, doživljal katarzično? Ni mogoče! Tam, kjer je treba jokati, jokam! Kjer me mora biti strah, se bojim! Sodelujem! Sicer film nima smisla! 

Vsaka država, iz katere Slovenija noče sprejeti prebežnikov, je prej dobila celovečerni film režiserke kot mi. Prva Slovenka, ki ga je skušala posneti, je bila sredi osemdesetih sicer Polona Sepe, a so jo ustavili sredi dela s podtonom: »Ma daj, ženska, kaj boš ti ...« 

Saj zato pa se je v Sloveniji Cerkev vedno tako zelo bala filma! Ker film potrebuje močno vero. Kdaj smo vsi prepričani, da Bog obstaja? Ko ga vidimo na filmu. Včasih je film vzbujal celo močnejšo vero kot Sveto pismo! Prvih trideset let slovenske zgodovine filma je bil nem. Prepričani smo bili, da z njim nimamo kaj početi. Oni zgoraj so dobro vedeli, da se knjige berejo doma, na samem, filmi pa se gledajo v kinodvoranah, množično. To je imelo revolucionarni potencial. Obe politični strani sta se tega še kako dobro zavedali. Raje sta se instinktivno »dogovorili«, da je bolje, če filma sploh ni. Res smo »rekorderji«, Slovenci. Prvi zvočni film smo dobili leta 1948. Ko so že vsi snemali zvočne filme, smo naredili dva nema celovečerca, Kraljestvo zlatoroga in Triglavske strmine. In še za to, da ju sploh imamo, se moramo zahvaliti »norcem«, alpinistom. Zvočnega filma ne bi dobili nikoli, če ga ne bi posneli drugi »norci«, partizani.



Kaj pa ženske, bolj šibko smo zastopane v svetu režije?

Prva Slovenka, ki so ji »dovolili« posneti celovečerni film, je bila Maja Weiss. Leta 2002! Vsaka država, iz katere Slovenija noče sprejeti prebežnikov, je prej dobila celovečerni film režiserke kot mi. Prva Slovenka, ki ga je skušala posneti, je bila sredi osemdesetih sicer Polona Sepe, a so jo ustavili sredi dela s podtonom: »Ma daj, ženska, kaj boš ti ...«

V Iranu so ženske režirale filme in hodile z njimi na festivale že davno! In če vemo, kako zelo je za nacijo pomemben odnos do filma, je jasno, da ima Slovenija sama s sabo res hude probleme. Ravno zato lahko slovenski film začne vsakič znova. Vsak nov film, ki ga ustvarijo slovenski režiserji, vidimo kot začetek, prve nerodne korake, a to ni pomembno, samo da je naš. Nedavno sem gledal zadnji slovenski film in prav nič mi ni bilo jasno. Šlampasto narejen, kot bi ga delali leta 1894 in pred njim še ni bilo nobenega filma. Pač, prvi je, si rečemo, začenja se novo obdobje. In tako vsakič znova. Enako je s Slovenijo.