V imenu vseh nas. Ustavimo ure in vlake. Zastrimo polkna. Ugasnimo telefone. Prekinimo parade in politične šarade. Prizemljimo letala. Pospravimo kozarce in bokale. Utišajmo kosilnice in pozaprimo »take away« lokale.
Rekli so mu Panonski mornar. Imel je poseben dar. S svojimi baladami navdušil je - že v dobri stari jugi - prav vsakogar. Za malega človeka bilo mu je mar. Mrzil je samo zime in mesece, kot je januar. Srčen človek. Brezmejni car.
Ni lahko. Zaigrajte mu. V počasnem taktu. Ne jesen. Šele pomlad da prihaja. Naj tamburice zvenijo kot v transu. Njegova barka tja nekam pluje, onkraj odhaja. Oreh, posajen na 11. dan v maju, ko se je rodil, za vedno ostaja. Pod krošnjo se igrajo neki novi »klinci«, neka nova mularija.
Ob njegovih brezčasnih pesmih nocoj bedimo. Do jutra ne spregovorimo. Besedila v miselnem in njegovem »ringišpilu« memoriramo. Tiho prepevamo. Olivera, Prva ljubav, Do dna. Vsak jih od malega pozna, na pamet zna. In da Balašević nikoli ni bil fin, mu je že davno oprostila Katrin.
Izgube takih velikanov so strašne in »ružne«. Kot je sam pel: »Sve prave su ljubavi tužne,« vse prave ljubezni so žalostne. Ne sprašujte zakaj.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: