»Da ne boš mami govorila o vplačilu are za Portorož. Nič še ni gotovo.«
Darja je zopet vzdihnila: »Tvoja mama naju sploh ne ceni. Ne zanima je, kaj vse sva dosegla.«
»Pri svoji pokojnini najbrž težko razume najine neverjetne dosežke.«
»Zopet težiš. Da ne boš tudi pri večerji. Brane te je že zadnjič grdo gledal. Veš, da ga potrebujeva. Notranje informacije so danes odločilnega pomena.« 

Ni vzdihnil, samo dih je zadrževal. 

Pridržal ji je vhodna vrata in njen parfum ni mogel prekriti vonja stopnišča, kjer je bilo še vedno vse (polomljena ograja, popackane stene in zguljene stopnice) kot nekdaj. Sovražil je to stopnišče. Vedno ga je preletel v diru, s sklonjeno glavo, da ne bi videl mame, kako na kolenih, s krpo in vedrom, čisti umazanijo vseh prebivalcev bloka. Sramoval se je tega. Da je bil zaradi dodatnega zaslužka lahko na vseh šolskih izletih, v šoli v naravi in imel najnovejše športne copate, mu takrat ni bilo mar. 

Darja se je nemirno prestopala in še enkrat pritisnila na zvonec, ki je paral ušesa. V stanovanju je bila tišina. Mrščil je obraz, ker mame, kot vedno, ni poklical pred prihodom. Čez čas se je le zaslišalo počasno podrsavanje copat po lesenem podu. 

Odprla je vrata in ju presenečena premerila.
»Vse najboljše, mama!«
Darja je ponosno potisnila šopek mami pred obraz. »Tak aranžma je sedaj najbolj v trendu.«
Mama je plašno rekla: »Rojstni dan imam šele naslednji teden.«
»Naslednji teden sva odsotna. Greva se malo razvajat v terme.«
»Bosta čaj? Drugega danes nimam. Pa piškote, take brez glutena, brez laktoze, brez barvil, Darja, kot si rekla, da morajo biti.«
Darja je odgriznila košček piškota in ga položila nazaj: »Brez okusa.« 

Sedel je ob okno in se negotovo oziral po kuhinji. Tudi tu se je čas ustavil in vse je bilo kot v njegovem otroštvu; tudi pogled skozi okno. Zaplata asfalta s košarkarskim košem sredi blokov; kot da ni minilo poldrugo desetletje. Sovražil je tesnobo, ki mu jo je vzbujal ta prostor, in sovražil je igrišče, na katerem je pustil svojo mladost. 

Na igrišče je prikolesaril otrok ter nekajkrat zakrožil. Za njim je priletela žoga in mali se je zapodil za njo. Pritekel je starejši fant, ujel žogo, jo poslal deklici, ki je prihitela za njim. Ta jo je dvakrat odbila od tal in od daleč vrgla na koš ter zmagoslavno zaplesala. 

Stisnilo ga je. Občutek deja vu je bil silovit. Enak gib, enak čop las, enak ples in enak met. Žogo je ujel fant in jo poslal na rob igrišča: »Mami za trojko!«
Vse v njem je otrpnilo. Na igrišče je prišla njegova Katka. Ujela je žogo in ponovila akcijo svoje mlajše različice.
»Bravo, mami!« sta vzkliknila oba otroka.
»Bravo, mami,« je ponovil moški, ki je Katki prišel za hrbet, jo ujel krog pasu in se z njo zavrtel. 

Darja se je dvignila: »Grem na vece.«
Pogledal je mamo, ki je ves čas s sklonjeno glavo gladila rob prta.
Pokimala je. Ni rekla Katarina ali Katka, samo pokimala je. Pred leti je vpričo neke njegove punce rekla tvoja Katka in bil je ogenj v strehi.
»Najmlajši jih ima že štiri.«
»Nisem vedel.«
»Je tudi on učitelj?«
Ni hotel reči mož ali partner, samo on.
»Ja, specialni pedagog je. Včasih pripelje kakšnega varovanca iz zavoda, da preživi nekaj dni z njimi.«
Z igrišča se je slišal smeh. Moški je dvignil malega, da je metal na koš, in ostali so navdušeno vzklikali. 

Darja se je vrnila in zaprla okno: »Kakšen trušč.«
Zazrl se je v okvir kuhinjskega okna in s kotičkom očesa spremljal dogajanje zunaj. Katka se je še vedno z isto eleganco in samozavestjo gibala po igrišču. Tudi moški je dobro streljal na koš in starejša dva sta bila odlična nasprotnika. Bili so uigran tim. Nekaj časa sta metala na koš samo oče in sin. Deklica je objela mamo okrog pasu in ji nekaj govorila. Katka ji je razpustila lase, da jih je potem s prsti nežno počesala nazaj v čop. Objeli sta se, deklica je dobila poljub na čelo in priključili sta se fantoma. Katka je obstala in si skušala čez glavo potegniti pulover. Majica je sledila puloverju in razgalil se je še vedno vitek pas. Moški ji je prišel na pomoč, povlekel pulover in se skupaj z njim prekucnil nazaj na hrbet. Katka se je nagnila čezenj in zakrili so ga razpeti lasje. Poljub za slapom las je trajal neznosno dolgo. Pritekla sta še starejša dva in se vrgla na mamo in očeta. Kotalečemu se klopčiču se je pridružil še najmlajši. 

Sunkovito se je dvignil: »Midva morava iti. Zmenjena sva.« Glas ni bil njegov – bolečina mu je parala srce in dušo.
Darja ga je presenečeno pogledala.
Še enkrat je s pogledom obstal na igrišču: »Pokliči, če boš kaj potrebovala.«
Mama ga je pogledala naravnost v oči: »Ni treba. Če Katka ne utegne, mi gre v trgovino že njen najstarejši.«
Sklonil je glavo. 

Ni vedel, kako je pripeljal v središče mesta. V mislih je bil daleč nazaj, ko so otroci vse dni preživljali na tistem igrišču. Katka je bila vedno zraven in edino dekle, vabljeno v fantovsko košarko. Šele proti koncu osnovne šole se je iz odlične košarkarice prelevila v dekle, ki jo je ljubil. Potem sta srednjo šolo preigrala pod košem, najraje sama. Takrat nista bila več košarkarja, ampak ljubimca. Prišel je študij, tako drugačen od Katkinega, študenti, tako drugačni od Katke, center mesta, tako drugačen od igrišča. Prerastel je vse, želja po svetu ga je gnala drugam in porušil je vse mostove za seboj. Globoko je zakopal spomin na ljubo dekle, ki ga je na tistem igrišču čakalo ure in dneve, medtem ko je on pohuljeno bežal v mesto, v nov svet, k novim dekletom, brez pojasnila, brez opravičila brez ene same besede. In potem ga na klopi ni čakal nihče več. 

Domov sta prišla pozno. Dan je bil neskončno dolg in bil je izmučen. Darja je krožila po prostorih in premlevala Branetove pomembne informacije: »Japonski indeks je že objavljen. Ni preveč spodbudno. Jutri ne bo dober dan.«
S kozarcem v roki je strmel v steno: »A veš, zakaj je prav, da kdaj v enem dnevu zaslužim toliko, kot ima mama penzije v enem letu?«
»Preveč piješ.«
»Za dušo, ki sem jo prodal, sem dobil prekleto malo.«
Ni ga slišala. Stisnil je kozarec do bolečine. Hotel si imeti več, sedaj nimaš nič. 

Spoznanje, zakaj se vedno počuti, kot bi bil pod steklenim pokrovom, nikoli zares spočit, nikoli zares vesel, je zarezalo. Spoznanje, kako zelo je vsa leta pogrešal tisto igrišče, pogrešal zvok, ko se žoga odbije od obroča, pogrešal, da se upehan zlekne pod koš, položi glavo na njene prsi in posluša divji utrip srca, pogrešal njene prste v svojih laseh, pogrešal njen poljub, skrit za prameni njenih las, mu je žgalo notranjost. In vedel je, da bo vse to pogrešal do konca življenja. In od danes naprej bo pogrešal še neko otroško roko, ki se te oklene in ki je nikoli ne bo, ker: Hočem imeti nekaj od življenja. 

Pil je v dolgih požirkih. Igrišče in njegova Katka sta se počasi razblinjala. Solze pa so še kar tekle.