Helena Blagne

Starši ne znajo sprejeti kritike, namenjene njihovim otrokom

Trideset let glasbene kariere, decembrski koncert v Dvorani Tivoli, premiera komedije Menopavza, odpiranje pevske šole … Iztočnic za pogovor s slavno pevko ne manjka. Ona pa brez težav pove tudi kaj osebnega. Na primer, da jo je razvpita podoba dive nemalokrat obvarovala pred ljudmi, ki ji niso želeli nič dobrega. In da tisti, ki jo resnično poznajo, vedo, da je oseba s smislom za humor in dobro mero samokritike.

Vedno ste znali pritegniti pozornost, nekoč je ljudi še bolj kot danes zanimala vaša zasebnost. Kako vidite današnjo glasbeno sceno, v kateri morajo celo svetovne zvezde, kot sta Jay Z in Beyoncé, plošče in vstopnice prodajati z zgodbami iz svojega zasebnega življenja? Kako daleč mora glasbenik, da nekaj proda?

To vprašanje je večplastno. Ni le enega odgovora, ki bi lahko povzel trenutno stanje v glasbeni industriji. Tisti posamezniki, ki želijo delovati v glasbi, lahko skrbno varujejo svojo zasebnost in še vedno uspejo. Visoka naklada prodanih albumov in razprodani koncerti, celoten paket. Odličen primer tega je Adele. Potem pa vidimo tiste umetnike, ki poleg svojega ustvarjanja preidejo tudi na področje zabave in prodajajo še svojo življenjsko zgodbo. Na svetu je dovolj prostora za vse. Publika je tista, ki določi, od koga potrebuje več in od koga manj. Umetnik je tisti, ki začrta svojo pot in določi mejo, do kje je pripravljen iti in kaj bo za to pripravljen narediti. Danes vidimo v svetu zabave fenomene, ki ničesar ne ustvarjajo, njihova zgodba pa se odlično prodaja. A jaz rada verjamem, da glasbeniku ni potrebno prodati duše, da proda svojo glasbo.

Mogoče je danes posameznik, ki prisluhne zdravi kritiki, že izjemen, ker to pomeni, da razume, da je življenje izjemno popotovanje, kjer so lahko vsak dan stvari naredimo bolje, kot smo jih včeraj.     

Poznamo vas po zgodbah, kot je tista z levim profilom, a v tem je tudi kar nekaj šale, kajne? Bi rekli, da se znate pošaliti na svoj račun?

Rada verjamem, da se znam pošaliti na svoj račun. Mogoče bolj, kot si drugi mislijo. Moja javna podoba, ki sem jo zgradila v začetku svoje kariere, je danes drugačna. Je veliko bolj življenjska in dostopna. Upam si trditi, da ne delujem več tako nedostopno kot nekoč. A takrat sem bila mlajša, bolj previdna, ker nisem imela za seboj toliko kilometrine in je uspeh prišel hitro. Potrebno je bilo krmariti med vsakdanjim življenjem in javno podobo. Danes se s tem niti približno ne obremenjujem tako kot v mladih letih. Tisti, ki me resnično poznajo, vedo, da sem precej zabavna oseba s smislom za humor, ki ji ne manjka samokritike.

Prav zdaj odpirate svojo pevsko šolo. Kako mladi, ki jih v današnjih časih starši vzgajajo v duhu, da so izjemni in brez napak, sprejmejo kritiko? Jo sploh hočejo slišati?

Ne verjamem, da so mladi tisti, ki ne znajo sprejeti kritike, bolj se bojim, da so starši tisti, ki ne znajo sprejeti kritike, namenjene njihovim otrokom. Živimo v težkih časih, kjer lahko napačna beseda ali napačen namig ustvarijo izjemno težke situacije. Živimo v času hitrih novic, nepreverjenih obtožb, objavljenih na družabnih medijih, časih, ko lahko obsodimo človeka brez kančka premišljenosti. Potrebno je ločiti med zdravo kritiko in zlobno besedo. Težko je govoriti o izjemnosti v času, ko zares niti ne vemo več, kaj pomeni biti izjemen. Je to dar ali prekletstvo? Je posameznik potem resnično cenjen ali kot nekateri menijo, precenjen? Težko je. Ljudje smo postali žrtve lastnih pričakovanj in želja, vse želimo takoj. Mogoče je danes posameznik, ki prisluhne zdravi kritiki, že izjemen, ker to pomeni, da razume, da je življenje izjemno popotovanje, kjer lahko vsak dan stvari naredimo bolje, kot smo jih včeraj.



V zadnjem letu veliko poslušamo zgodbe žensk iz Hollywooda o zlorabah moške moči. Kakšne spomine imate vi? Ko še niste bili Helena Blagne, je gotovo do vas pristopil marsikdo s takšnimi in drugačnimi ponudbami?

Tega je bilo več od trenutka, ko sem postala Helena Blagne. A ravno moja nedostopnost je pripomogla, da se ljudje velikokrat niso upali približati. Ta slavna podoba »dive«, ki se je ustvarila v medijih, je poskrbela, da se je določen odstotek ljudi držal stran, na svojem mestu. Bilo je sicer tudi nekaj bolj odkritih prijemov, a sem vedno znala reči ne in stvari postaviti na svoje mesto.

Spomnim se zgodbe, kako ste moškemu, ki vam je nekoč ponudil sto mark za zmenek, vi ponudili 500, če vas pusti pri miru. Verjetno človek hitro dobi debelo kožo?

Kaj drugega ti niti ne preostane. Debela koža je plašč, zaščita, a pride s svojo ceno. Preplete se z nezaupanjem in dvomljivostjo. Je tako dar kot prekletstvo, ti pa omogoča kakovostno preživetje. Na koncu dneva človek ne šteje samo zamujenih priložnosti, ampak tudi težave, ki se jim je uspel izogniti.

Na svojo vlogo v LGBT skupnosti sem zelo ponosna. Verjamem, da sem uspela na svojo stran pridobiti zahtevno občinstvo, ki ne vzame vsakega izvajalca za svojega.   

Pred vrati je premiera predstave Menopavza, Salome mi je zaupala, da sta vidve za razliko od Zvezdane in Urške (Mlakar in Vučak Markež, op. p.) vajeni komunikacije z občinstvom in sta se na začetnih vajah ves čas ozirali proti dvorani. To ni vaš prvi stik z gledališkim odrom, a verjetno je igra res nekaj povsem drugega kot petje?

Verjamem v filozofijo nastopa, ne glede na to, ali govorimo o gledališkem ali glasbenem odru. To sem že večkrat izjavila. Vsak nastop v živo, pred občinstvom, zahteva ogromno priprav in izpopolnjevanja. Potrebno je zgraditi oseben stik in pripovedovati zgodbo, ki jo gledalec ali poslušalec začuti. Ko pojem, pripovedujem o življenju, o čustvih, izgubi, veselju in ljubezni. Vse to pa je tudi del gledališke igre. Petje je seveda moja prva oblika komunikacije, a lahko potegnemo vzporednice med načinom izražanja in gibanja v teh dveh oblikah umetnosti. V gledališču je ansambel obsežen, delamo v skupini, moja glasbena kariera pa je samostojna. Vse pa je delo in repeticija.

Salome vas je omenila tudi kot prvo ime med ikonami LGBT skupnosti. Kako ste se počutili, ko ste prvič nastopili na dogodku, kot je roza večer v K4? 

Priljubljenost v LGBT skupnosti pripisujem svoji odrski kostumografiji in podobi. Najprej je tu razumevanje moje vizualne podobe, potem sledi razumevanje moje glasbe. Vsak glasbenik ali ustvarjalec najde uteho v tem, da se njegov vpliv širi in najde mesto v določeni skupnosti. Na svojo vlogo v LGBT skupnosti sem zelo ponosna. Verjamem, da sem uspela na svojo stran pridobiti zahtevno občinstvo, ki ne vzame vsakega izvajalca za svojega. Od mojega prvega nastopa v okviru roza večera je minilo že kar dolgo, verjetno več kot petnajst let, so pa spomini še vedno zelo živi.

Vam je vaša ostala publika to kdaj očitala?

Nikoli nisem čutila nuje, da se predalčkam, da pripadam samo eni skupnosti, enemu segmentu občinstva, to se izraža tudi v moji komunikaciji in delu. Nikoli nisem začutila nikakršne zamere.



Še pred koncem leta, natančneje 8. decembra, sledi vaš koncert v Dvorani Tivoli. Zakaj Tivoli in ne Stožice? 

Imela sem priložnost delati Stožice, mislim celo, da sem bila prva samostojna glasbenica v Sloveniji, ki je uspela razprodati koncert v tej dvorani. Spomini so izjemni, a tega v tem trenutku ne bi ponovila. Tivoli mi je resnično pri srcu, tam sem doživela nekatere izjemne trenutke svoje kariere in ker je to koncert, ki je posvečen moji 30-letni karieri, sem se tokrat odločila tako. Verjamem, da so sedaj dobri časi in vesela sem, ko po Ljubljani vidim plakate z razprodanimi koncerti, a sama sem postala previdnejša.

Kdaj pa kdaj še poskusim napisati kakšno skladbo, a nikoli zares ne uspem povedati vsega, kar želim. Da si odličen avtor besedil, moraš znati pretiravati, predvsem pa se zadržati.    

Kaj čaka obiskovalce koncerta?

Z ekipo ustvarjamo resnično nekaj posebnega. V ospredju bo seveda nabor najbolj prepoznavnih skladb mojih trideset let glasbene kariere, ponudili pa bomo veliko več kot to, ponudili bomo zgodbo. Ali še bolje rečeno, pravljico. Pravljico o izpolnjenih željah. Moja glasbena kariera je bila namreč pred 30. leti samo želja. Trdo delo, nenehne vaje, skrb za glas in izjemno zaupanje v publiko so me pripeljali do točke, ko lahko ponosno stojim na odru in vem, da sem ustvarila nekaj izjemnega. Tega mi ne more nihče odvzeti. To moč bom pokazala na koncertu v Tivoliju. Moč ženske, ki ji je uspelo. V teh časih je to izjemna zgodba.

Marsikdo ne ve, da ste besedilo za svoj hit Moj dom napisali sami. Še napišete kak tekst?

Kdaj pa kdaj še poskusim napisati kakšno skladbo, a nikoli zares ne uspem povedati vsega, kar želim. Da si odličen avtor besedil, moraš znati pretiravati, predvsem pa se zadržati. Delo nekaterih avtorjev v Sloveniji je izjemno.

Kateri verz iz aktualnih skladb pa najbolje opiše Heleno v tem trenutku?

Nikoli ni samo eden. Glasba je tako bogata in iskrena umetnost, da bi bilo nepošteno celoten opus ujeti z enim verzom. To je nekaj takšnega, kot vprašanje, katera je vaša najljubša skladba. Kako naj človek resnično pomisli samo na eno? Zame je to nekaj povsem nemogočega. Zato se vsak dan raje počutim kot melodija. Melodija, ki jo sestavljam vsak trenutek posebej.


Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE