Pred leti se je avtor preselil v Italijo, kar pomeni, da je tudi tamkajšnje zdravnike prečesal po dolgem in počez, ko je iskal rešitve za svoj prostatitis. Kot vsi drugi, zapiše, je tudi on imel načrt, da se zaupa doktorjem in se obenem dela, da se nič ne dogaja. Ob strokovnih nasvetih zdravnikov se je seveda obrnil na splet in spoznal, da obstajajo ljudje, ki so prepričani, da je boleča prostata posledica avtoimunskega obolenja, drugi, ki prisegajo na skrivnosten virus. Da je vzrok preveč sedenja in nasploh »kavčarstvo«. Pa da gre za spolno prenosljivo bolezen. Masturbacija pomaga! Masturbacija še poslabšuje! Da ne moreš drugega kot čakati, da bo znanost odkrila vzrok in zdravilo. Ne, biti moraš proaktiven! Vroče kopeli, joga, nobenih začinjenih jedi, nehaj kaditi in piti! 



Heksenšus prostate

Ko se je pisatelj Branko Gradišnik zdravil svojih precej podobnih težav, je bil pozoren na vse, kar je vsebovalo besedo prostatitis. Zato je v roke prijel tudi Timovo knjigo, takrat še neprevedeno, v kateri je bila po Brankovih besedah izpisana ena glavnih hamletovskih dilem: ali naj si da avtor odstraniti prostato, ki ga ponoči po desetkrat odžene na vodo in povzroča hude bolečine v urogenitalnem predelu. Knjige ni le prebral, temveč jo je tudi prevedel: »Parksov prostatitis je, čeprav so ga ugotovili vrhunski italijanski strokovnjaki, navidezen. V resnici je pisatelj trpel od sindroma zakrčene medenice. Od tega trpijo dandanes mnogi. Mišičje je zaradi sedečega poklica in velikih stresnih obremenitev ves čas zakrčeno in seveda stiska živčevje, ki se odziva z bolečinami in impulzi. Torej je imel Tim v bistvu stalni heksenšus prostate. Znebil se ga je šele, ko se je naučil budistične meditacije, s katero se mu je posrečilo vse tiste zakrčenine zrahljati. A še preden se je lotil tega, je moral odkriti knjigo Headache in the Pelvis (Glavobol v medenici) Wisea in Andersona, odkriteljev 'sindroma lažnega prostatitisa' in oblikovalcev protokola, s katerim dosežeš, da se zakrčeno mišičje sprošča, 'prostatitis' pa izgine.«



Prepustitev operacijski mizi

Žal je njuno odkritje še daleč od Slovenije. »Čeprav je več kot 95 odstotkov pacientov s simptomi prostatitisa organsko zdravih, le da zasedênih in zakrčenih, jim kirurgi še naprej izluščujejo prostate,« pove Branko. O njih, citat je iz Parksove knjige, pišejo strokovnjaki potem takole: »Treba se je zavedati, da so možnosti popolnega okrevanja od prostatitisa minimalne, pravzaprav jih sploh ni. Žrtve prostatitisa so ponavadi nemirni, nervozni, nezadovoljni individuumi, ki svojo mizerijo vlačijo od enega zdravnika k drugemu, iskaje lek, ki ga nikoli ne najdejo. Urolog mora paziti, da ga ti ljudje s svojo nedostopno patologijo ne bodo demoralizirali. Nazadnje, po letih in letih, morda po desetletjih in desetletjih bolečine in prikrajšanosti bo velikanska večina takšnih pacientov, noseč po pet ali šest križev, svoj problem neogibno prepustila operacijski mizi.«