Franjo Kravos, 74-letni fotograf, ki je zaslovel na Facebooku

10.5.2020

Fotografije ljubiteljskega fotografa Franja Kravosa, ki v objektiv lovi podobe naše Obale in še posebno mesta Piran, kjer živi, izžarevajo tisto nekaj več.


Morda za tem tiči tudi dejstvo, da Franjo Kravos ne fotografira zato, da bi zgolj nabiral priljubljenost na spletu, ampak ker ima srčno rad oboje – tako fotografijo kot svoje mesto. Poleg hobija in vrta mu največ pomeni družina, uživa v sprehodih z ženo, skupnem gledanju filmov, pripravi obrokov po vedno novih receptih, ki vsebujejo predvsem zelenjavo z domačega vrta. Njegova hčerka Sabina nam je zaupala, da se starši z njeno družino nekajkrat na leto odpravijo na krajši izlet po Sloveniji. »Tako da se oko fotoaparata kdaj preseli še na druge motive,« pove ponosna na svojega 74-letnega očeta.

Gospod Franjo, vaše fotografije Pirana že lep čas božajo dušo tistih, ki vam sledijo na facebooku. Verjetno vas ogromno ljudi, ki vas osebno niti ne poznajo, spremlja prav zato, ker jim to naše obalno mesto pričarate na vse možne načine. Kako se je začela ta zgodba?

Ko sem se upokojil, sem si kupil računalnik in si ustvaril profil na facebooku. Tam sem občudoval posnetke krajev in narave. Ker živim v tako lepem mestu, sem si rekel, zakaj ne bi poskusil tudi sam. Najprej sem fotografiral s starim digitalnim fotoaparatom, nato sem si kupil boljšega. Po odzivu, ki sem ga doživel na družabnem omrežju, sem dobil še večjo motivacijo, da svoje fotografije še izboljšam in delim z drugimi. 

Na kopno me je privezala ljubezen. Usodni sta bili kava in nasmejana mladenka, ki mi jo je postregla. Ta isti nasmeh me spremlja že 50 let. 

Kdaj se je rodila ljubezen do fotografije?

Za to je bil potreben predvsem čas. Kot upokojenec si ustvariš nova zanimanja in hobije. Preden sem postal tako strasten fotograf, sem zelo veliko bral in mogoče tudi tako razvijal občutek za lepo. Zdaj ko črke v knjigah postajajo vedno manjše, je dosti lažje gledati skozi objektiv. Prve fotografije, ki se jih spomnim, so nastale na Fornačah. To so bili precej sivi posnetki razburkanega morja v nevihti. 



Kako ste si služili kruh v življenju?

Po rodu izhajam iz Vipavske doline, po poklicu sem strugar. Torej bi težko rekli, da imam morje v krvi, prej kmečko delo in burjo. A leta 1968 sem se vkrcal na tovorno ladjo in tu se je začela moja morska pot, ki sem jo nadaljeval na tuji ladji, večinoma med Ameriko in Evropo. Leta 1972 sem se zaposlil na takratni morski biološki postaji (danes del nacionalnega inštituta za biologijo) kot vzdrževalec in se tam leta 2007 tudi upokojil. Pri tem delu sem precej delovnega časa preživel na barki, saj sem vozil raziskovalce na morje.

Kdaj ste se preselili na Obalo in zakaj?

Na kopno me je privezala ljubezen. Usodni sta bili kava in nasmejana mladenka, ki mi jo je postregla. Ta isti nasmeh me spremlja že 50 let. 

Ni ga dneva, da ne bi objavili kakšne posebne nove fotografije. Se vsak dan odpravite na sprehod s fotoaparatom?

Pa ne samo enkrat! Na sprehod grem dvakrat na dan, dopoldne in obvezno ob sončnem zahodu. Brez fotoaparata ne grem nikamor. Poleg Pirana rad fotografiram tudi Strunjan in sečoveljske soline.

Obstaja fotografija, ki ste jo posneli samo v glavi?

Včasih se zgodi, da sem prepočasen, fotoaparata ne izvlečem pravočasno in gre prizor mimo mene. Tako mi kdaj zbeži kakšna žival, ki jo srečam na sprehodu. 

Se mi samo zdi, ali so vam še posebej ljubi sončni zahodi?

Drži. Zdi se, da sonce vsak dan zaide, a sam se s tem ne bi strinjal. Kot nam je vsakič naklonjen nov dan, je tudi njegov konec vedno znova drugačen in občudovanja vreden. Poleg sonca je lepo ujeti zraven še kakšen drug motiv, na primer ribiča, ki se odpravlja na morje, jadrnico, zanimiv oblak ali galeba v letu.

Obstaja fotografija, na katero ste še posebej ponosni?

Mislim, da mi je zelo uspela tista, na kateri je piranska stolnica, v ozadju pa so Alpe, saj se tako združita Piran in gore. Ta fotografija je med sledilci na internetu povzročila tudi veliko razburjenja, saj so bili mnogi prepričani, da gre za fotomontažo. Ob tem mi gre na smeh, ker za urejanje svojih fotografij ne uporabljam nobenega posebnega programa, ampak le tistega, ki je že na računalniku. 

Kdor koli je v tem mestu preživel neko obdobje, dobro ve, da je svetloba v Piranu nekaj posebnega. Se strinjate?

Piran je še posebno lep v zgodnjih jutranjih urah, ko ga obsije vzhajajoče sonce, ob zahodu pa je lepo pogledati proti morju.

Že nekaj tednov smo v karanteni. Povejte nam, kako je za vas drugače.

Zdi se, kot da bi se globoka zima potegnila v pomlad. Tako prazno je običajno januarja med tednom ob petih popoldne. V mestu vlada tišina, ki pa omogoča, da slišimo več ptic in ob burji šumenje valov. Živim na zelo prehodni ulici, po kateri so še pred kratkim hodile trume turistov, zdaj pa le sem in tja kakšen domačin. Sam se ob prvih pomladnih žarkih umaknem na vrt, kjer pridelujem zelenjavo za svojo družino in od koder se odpira čudovit pogled na soline. 

Ste razmišljali, da bi izdali koledar, morda celo fotoknjigo z motivi vam tako ljubega mesta?

Hčerka mi je za 70. rojstni dan pripravila presenečenje, razstavo nekaterih mojih fotografij v izložbi piranske knjižnice, koledar pa sem letos za božič dobil že drugič.

 Sabina o svojem očetu 
Kako bi opisali svojega očeta? 
Na kratko bi ga opisala predvsem kot neutrudnega garača, ki se niti zdaj ne zna ustaviti. Pravzaprav je težko pri miru, pa čeprav mu hoja zaradi težav s križem povzroča težave – se pač usede na kolo in se odpelje do solin ali Strunjana. Včasih rečem, da je hujši kot gorski kozli, saj se je pripravljen za dober posnetek, na primer strunjanskega klifa nad Mesečevim zalivom, spustiti ali dvigniti bolj, kot bi bilo za njegovo starost priporočljivo. Kot kakšen nabiralec zakladov fotografira in potem prenese fotografije na svoj računalnik, uživa v izbiranju, urejanju, iskanju pravih odtenkov in nato objavi. Vesel je, da s svojimi posnetki razveseljuje ljudi.
Kako gledate na njegovo strast do hobija, po katerem ga poznajo številni, ki cenijo pokrajinsko fotografijo in jim je še posebno ljubo mesto Piran? 
Očetovo fotografiranje sončnih zahodov me spominja na film Dim W. Wanga, v katerem glavni lik vsako jutro ob osmih fotografira vogal svoje ulice in tako z leti naredi 4000 fotografij. Ko mu prijatelj reče, v čem je smisel, saj so vse enake, mu odgovori, da so že res vse enake, a vsaka se razlikuje od druge. Razumeš lahko samo takrat, ko si vzameš čas. In to nam podarja moj oče s svojimi sončnimi zahodi, sporočilo, da se ustavimo, se ozremo proti obzorju in ujamemo veličastni trenutek, preden se dan konča. Če nam to v vsakdanji naglici ne uspe, pa nam ostanejo njegove fotografije.
Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE