Frančiška Al-Mansour

Od domotožja sem obležala

Večinoma jo ljudje poznajo kot dolgoletno ravnateljico srednje poklicne in strokovne šole Bežigrad, kamor iz leta v leto vpisujejo več dijakov. Po priimku lahko sklepamo, da ni poročena s Slovencem. Mnogi pa ne poznajo njene zanimive mladosti, ki jo je za ljubeznijo zelo na hitro odpeljala v daljno Sirijo. Vrata v svet čudovite arabske kulture in življenja so se ji nepričakovano odprla na stežaj. Danes, ko iz Sirije prihajajo k nam žalostne slike, so spomini na srečo miru, toplino tamkajšnjih ljudi in neizmerno lepoto mest in pokrajine toliko bolj dragoceni. In boleči. Z možem, predsednikom Arabskega kluba v Sloveniji, so se jima rodili štirje otroci, njuno ljubezen so potrdila tudi desetletja.

Zanimivo življenje imate, ste že v najstniških letih slutili, da vas bo pot odpeljala tako daleč iz domače vasi, v svet čisto druge kulture?

Niti vedela nisem, razen iz zgodovine in geografije, ničesar o arabskem svetu. Nikoli si nisem mislila, da bom postala taka vandrovka. Da bom nekoč celo živela zunaj mojih Mirk, kjer sem odraščala kot otrok. Vrhnika je mesto, ki ga ne bi zapustila, če me ne bi pot sama vodila daleč proč. Zato tudi danes živimo na Vrhniki. V šali rada rečem: Jaz pa Ivan Cankar se ne dava! (smeh)

Tašča je želela, da jo kličem mama, ker je čutila mojo stisko in vedela, da potrebujem materinsko bližino. To mi je veliko pomenilo. Kamor koli je šla, me je vzela s seboj, trudila sem se in zelo hitro sem se navadila arabskega jezika. 

Kako ste doživljali ta čas, vsa leta zunaj Vrhnike, zunaj Slovenije, zunaj Evrope?

Ko sva z možem ugotovila, da bova imela otroka, sva veliko časa namenila pogovorom o tem, kako naprej. Dogovorila sva se, da se poročiva, tako da je hčerkica rojena v zakonu. Moj mož, po rodu Sirec, je bil štipendist tu v Sloveniji in se je moral vrniti v domovino, šla sem z njim, devetnajstletnica, vpisana kot študentka, hčerka je imela leto in pol. To je bila moja prva daljša pot, sploh prva z letalom. Zelo hitro se je vse dogajalo. Bilo mi je kar težko pri srcu, a na koncu mi je bilo pomembno samo to, da živiva skupaj. Zelo sva se imela rada, izhajala sva iz tradicionalnih družin, jaz rimskokatoliške, moj mož muslimanske. Vendar tu nisva videla nobenih ovir.



Zaradi ljubezni ali tudi sicer?

Že prej sem izredno rada spoznavala verstva in mi niso bila nekaj tujega. Muslimanska vera priznava katoliško. Sprejemljivo nama je bilo, da so otroci očetove vere. Z zanimanjem sem se seznanjala z drugačnostjo in spoznavala način molitve, obredov. Polno zgodb se spominjam. Ko je mož odšel na služenje vojske, sem se odločila, da vsako nedeljo obiščem mašo v tamkajšnjih cerkvah. Ko sem našla že kakšno peto cerkev v Homsu, je bila zunaj nuna in vprašala me je, kaj želim, ampak veste, nune tudi zavajajo, saj so si njihova oblačila zelo podobna. Na daleč se je videlo, da sem tujka. Bila sem previdna, rekla sem, da kot kristjanka iščem svojo cerkev. Vprašala me je, ali imamo papeža. Ko sem ji potrdila, mi je izrekla dobrodošlico k maši, ki se bo vsak čas začela. Naj povem, da sem vsak dan opazovala tasta, kako je začel molitev v arabskem jeziku. Topila sem se od sreče, ko se je duhovnik obrnil k nam in začel molitev. A začela se je enako, kot jo začenja tast. Kar zameglilo se mi je pred očmi, zapustila sem cerkev in se hlipajoč naslonila na steber, tako zavedeno sem se počutila. K meni je pristopila nuna in me vprašala, kaj je narobe. K Alahu molijo, sem ji rekla vsa potrta. (smeh) Še danes pomislim, kakšni stereotipi veljajo o t. i. bogovih. Takrat mi je prvič v življenju nekdo razložil, da v našem jeziku imenujemo Boga drugače, tako kot ga drugače poimenujejo v italijanščini ali angleščini, vendar da je to še vedno en in isti Bog. Vsi molimo k istemu Bogu, le vsak malo drugače. Pomirjena sem odšla nazaj v cerkev. Vse preizkušnje sem sprejemala kot izziv, jemala pozitivno, to je moje življenje naredilo čudovito. Po naravi sem radovedna ženska in tudi ko sem se pripravljala na odhod iz domovine, me je bolj gnala radovednost, kot preganjala misel, da kar nekaj časa ne bom videla doma. Šele ko sem nekaj časa živela v Siriji, sem se zavedela, kakšno hudo domotožje imam.

Naj povem, da me danes kar malo moti odnos nas Slovencev do recimo dijakov, ki pridejo k nam in jih vtaknemo v razred brez spoznavanja slovenske kulture, naših običajev in jezika. Meni se ti mladostniki smilijo, saj nas nič ne razumejo. Ves čas se trudim, da bi spodbudila ljudi na položajih, naj sprejmemo tuje otroke, kot se spodobi, saj naš odnos do njih ni pravilen, kajti nikoli nas ne bodo spoštovali, če jim tega ne pokažemo na začetku. 

Vendarle ste imeli rosnih devetnajst let in prvega otroka, samo vi veste, koliko razumevanja in podpore ste takrat potrebovali.

Res je, rodila sem kot srednješolka sredi počitnic med tretjim in četrtim letnikom in šla naprej v četrti letnik s svojimi sošolci, tudi za njih je bila to posebna izkušnja, sploh ker sem obiskovala strojno šolo, na kateri so bili skoraj sami fantje. Bili so ponosni, stali so mi ob strani in mi pri marsičem pomagali, vsi so hoteli biti očetje! (smeh) Zato danes moji učitelji, če imamo kakšno nosečo dijakinjo, pravijo, »pa saj to bo ravnateljica zagotovo razumela«. Prilagodimo jim obveznosti, tako da lahko rodijo in prihajajo samo na izpite.

Kako ste se znašli v jezikovno tako tujem okolju z majhnim otrokom daleč od domovine?

Govorila sem angleško in bila resnično toplo sprejeta v njihovo veliko družino med vse brate, sestre, bratrance in sestrične, ki so govorili angleško, kajti moj mož izhaja iz družine, v kateri so starši veliko dali na izobraževanje otrok. Nisem pa znala niti besede arabsko. In ko je šel mož po šestih mesecih kot oficir na usposabljanje v vojsko, je bil zame to dejansko prvi šok. Živeli smo v Homsu, on pa je odšel v Alep. Takrat sem se začela učiti arabsko, bratje in sestre so namreč odhajali v šole, z mamo – tako sem klicala taščo – sva ostajali sami, a ona angleško ni znala niti razumela. Tašča je želela, da jo kličem mama, ker je čutila mojo stisko in vedela, da potrebujem materinsko bližino. To mi je veliko pomenilo. Kamor koli je šla, me je vzela s seboj, trudila sem se in zelo hitro sem se navadila arabskega jezika. Seveda so k temu pripomogli tudi televizija in filmi, ki sem jih rada gledala, pa mladost in nekaj talenta za jezike. Tašča je bila neskončno potrpežljiva z mano, naučila me je kuhati in do nezavesti ponavljala, ko sem jo spraševala, če česa nisem razumela.



Vam je bila všeč njihova bogata, vendar zelo drugačna kultura? Zdaj v času globalizacije in množičnega preseljevanja mešanje kultur ni več toliko posebno.

Sem človek, ki mu je načeloma vse všeč, za dejstvo sem sprejela vse, kar se je dogajalo. Ni me motilo, da nad nami živi družina, v kateri so bile ženske vse zakrite. Ko so prišle k nam na obisk ali smo šle me k njim, so se odkrile. Zakrivanje velja, da jih ne vidijo tuji moški, doma se ne pokrivajo. Tega nikoli nisem videla negativno, k njim sem prišla in se prilagodila njihovi kulturi. Ni se mi bilo treba pokrivati ali poleti oblačiti v dolge rokave, doma pa sem hodila v majicah brez rokavov. Moževa družina je bila bolj napredna. V Siriji sem obiskovala cerkve in tudi tu so mi dali veljavo; ko so bili moji prazniki, velika noč ali božič, so mi prihajali sorodniki izrekat voščila, čeprav tega nisem slavila navzven, vendarle sem živela z njimi in sem to spoštovala. Seveda sem v začetku naredila okrasitve in podobno v najini sobi, kjer sva živela s hčerko družinsko življenje. Naj povem, da me danes kar malo moti odnos nas Slovencev do recimo dijakov – sem le ravnateljica srednje šole – ki pridejo k nam in jih vtaknemo v razred brez spoznavanja slovenske kulture, naših običajev in jezika. Meni se ti mladostniki smilijo, saj nas nič ne razumejo. Ves čas se trudim, da bi spodbudila ljudi na položajih, naj sprejmemo tuje otroke, kot se spodobi, saj naš odnos do njih ni pravilen, kajti nikoli nas ne bodo spoštovali, če jim tega ne pokažemo na začetku. Eno uvajalno leto imajo skandinavske države, ko je otrok v razredu in se lahko druži z vrstniki, vendar je v prvi vrsti namenjeno spoznavanju jezika in kulture. Če bomo tako nadaljevali, nas bodo videli samo kot odskočno desko za v »boljše« dežele.

Kako je vaš mož sprejemal drugačnost vaše vzgoje, navad, kulture? Vas je želel spreminjati?

V petinštiridesetih letih, kar živiva skupaj, sva se vsak po svoje oblikovala, postala sva bolj strpna do nekaterih stvari, do drugih pa tudi vsak na svojem bregu. Takšna sva, ne dava se dosti spreminjati.

Od domotožja sem obležala, želela sem mir in samoto, vendar me niso pustili pri miru. Tašča je želela, da spregovorim o vsem, kar mi leži na duši, zvabila me je iz lupinice, da sem se razjokala pred njo. 

Koliko let vas ni bilo v Slovenijo?

Prvič nisem videla domačih dve leti in pol, tja sva šla z eno hčerko, vrnila sva se z dvema. Kasneje sta se nama rodila še dva otroka. Grozno domotožje sem imela predvsem spomladi, ko pri nas v maju vse cveti, tam pa je že vse požgano od sonca, in jeseni, ko sem si predstavljala čudovite barve naših gozdov in polj, prav tako. Od domotožja sem obležala, želela sem mir in samoto, vendar me niso pustili pri miru. Tašča je želela, da spregovorim o vsem, kar mi leži na duši, zvabila me je iz lupinice, da sem se razjokala pred njo, tudi pred moževo sestro in sosedo, ki mi je kasneje postala dobra prijateljica, in tako mi je bilo potem res laže.

Kakšno bližino ste ustvarili z ženskami? Dejansko ste spoznali in živeli njihov svet, ki je tujki ali turistki nedostopen.

Spomnim se, da smo se veliko pogovarjale, tudi o ljubezni, znale smo se tudi spreti, ko smo govorile o ljubezni. (smeh) Spraševale so me, kako sem se kar poročila, ne da bi ga dobro spoznala, samo na podlagi »ljubezni«. Njih vzgajajo v dogovorjene poroke in tako iz spoštovanja razvijajo ljubezen. Pri nas pa brez negovanja začetniška ljubezen izzveni. Že takrat sem rada zgodaj vstajala, večkrat sem prvo kavico spila pri sosedi. Ko sem okrog pol sedmih zjutraj prišla in je pospremila svojega moža za službo, otroci pa so se pripravljali za šolo, je bila že zelo urejena. Razkrila mi je, da se ureja za moža, v njegovih očeh želi prepoznati potrditev, da je lepa, urejena. To mi je prišlo v kri in se mi še danes ne zdi v redu, če so ženske doma v razvlečenih trenirkah, nenaličene in neurejene. Sama se zjutraj, ko vstanem, takoj oblečem v lepe kavbojke in bluzo in tudi možu dam tako vedeti, da se urejam tudi zanj. K frizerju grem tudi ob petkih popoldne ali sobotah.



Kako še so vas obogatile ženske v arabskem svetu?

Neskončno sem uživala v njihovi družbi, to so velike družine in veliko žensk na kupu. Ko je na primer soseda delala zvitke iz trtinih listov, smo šle vse do nje in ji pomagale, pile čaj, kavo in klepetale brez konca, tako je bilo zabavno. Vsakič se je dogajalo pri drugi doma, kuhale so se velike količine. Pozimi smo vzele pletenje pod pazduho, se dobile pri kateri in vse skupaj pletle in se družile. To tu najbolj pogrešam, ko se zdi, da je vsak sam s svojimi skrbmi in radostmi, tam pa se vse deli in je precej laže in lepše. Rivalstva med nami ni bilo, vsaka je imela svojo družino. Naučile so me, da pred drugimi možu ne ugovarjam, da ga ne dajem na stranski tir. Če se morava spreti, bova to naredila doma. Pa ne bom rekla, da sem ponižna žena, vendar tak odnos želim tudi sama nazaj. Po toliko letih zakona seveda nastanejo tudi trenja in jih je treba razčistiti, vendar na primeren način, v svoji hiši in ob pravem času. Spomnim se, da sem nekega dne, ko je mož z bratom, ki je prišel iz Damaska, odšel na obisk k stricu v vas, zajokala pred sosedami in taščo. Bila je namreč obletnica najine poroke. Mož ob vrnitvi ni stopil niti iz avta, ko so se vse zgrnile nad njega, kako lahko pozabi na tako pomemben dan in da zaradi njega jokam. Ali se tako dela z žensko, ki jo je pripeljal v njihov svet.

Prijetno sta me presenetila veljava žene in matere in spoštovanje, ki ga mož pričakuje tudi od otrok do matere v arabskem svetu. Vedno sem se počutila kot na piedestalu, sprejeta, ljubljena in spoštovana. To mi je dajalo pozitivno v življenju. 

Ste doživeli podrejenost ženske tam? Vem, da ne moreva govoriti o arabski ženski kar povprek, sprašujem vas po vaših izkušnjah. Tu namreč še vedno prednjačijo klišeji.

Pravice in svoboščine narekuje njihova zakonodaja. Ko sem recimo potrebovala dovoljenje za bivanje, ker sem odšla za mesec dni sama brez moža na obisk domov, me je vedno spremljal možev brat. Pričakuje se, da ženska ne hodi sama po uradih, ne ureja sama vsega. Njihove ženske brez moževega ali očetovega podpisa ne morejo dobiti potnega lista. Prijetno pa sta me presenetila veljava žene in matere in spoštovanje, ki ga mož pričakuje tudi od otrok do matere. Vedno sem se počutila kot na piedestalu, sprejeta, ljubljena in spoštovana. To mi je dajalo pozitivno v življenju. Sem bila pa šokirana, ko je v družinski knjižici pisalo prva žena, in moje ime, poleg so bili pa še trije prazni listi, za naslednje tri žene in za 20 otrok. Trudila sem se, da ostajam edina! (smeh) V njegovi družini so praviloma poročeni samo z eno.

Kako doživljate današnjo Sirijo?

Zelo jo pogrešam, težko povem, kako (globok vdih), to je bil le moj drugi dom. Dežela je čudovita in ljudje so izredno prijazni. Pogrešam vse njegove, vsi so ostali tam, želim si, da bi čim prej odšla k njim na obisk, jih objela, popila jutranjo kavo s svakinjami, da bi me razvajale, kot so znale samo one. A za zdaj še ne morem na obisk. Moj najstarejši sin je s posebnimi potrebami in epileptik, star je 32 let, po duši sedemletnik, potrebuje me. Zelo ga imajo radi, najbolj sem ponosna na to, da ga upoštevajo tudi moji vnuki. Ker je tudi malo avtista, je njegova soba polna legokock in ne vidi rad, da pridejo notri otroci. Oni to vejo in spoštujejo. Strica sprejemajo takšnega, kot je, moji hčeri sta vse štiri otroke, dva vnuka in dve vnukinji, krasno vzgojili, fantastični so v svojem delovanju, želji po znanju, tudi tujih jezikov, zaradi njih se bom morala naučiti francosko, kajti ena hči dela v diplomaciji, poročena je bila z Arabcem in z družino trenutno živijo v Bruslju. Bi pa rada povedala, da je z nami tu živel možev nečak, ki zdaj končuje študij in se je osamosvojil. Z njegovo mamo smo zato še bolj v stikih in se je tudi zaradi njega v naši hiši na Vrhniki govorilo arabsko.

Če pride učitelj na mojo šolo, ostane moj (smeh), redko kdo gre drugam. Moje načelo je namreč, da je zadovoljen učitelj dober učitelj, 96 jih je zaposlenih. 

Tudi vi ste po svoje vzgojili več rodov, koliko se je vaša šola spremenila in v čem, odkar ste ravnateljica?

Moram priznati, da sem zelo ponosna, ker imam okrog sebe učitelje, ki sicer niso vedno navdušeni nad mojimi odločitvami, vendar jih sprejemajo in razumejo, zakaj včasih vztrajam. Vedo, da je odgovornost moja, a da se vedno lahko pogovorijo z menoj. Spremenili so se tudi dijaki, več kot tisoč jih je vsako leto. Ponosna sem tudi na to, da smo bili pri spremembah vedno vodilna šola. Ko so se začeli spreminjati programi po vzoru skandinavskih šol, smo bili zraven. Na področju avtoremonta smo največja šola v Sloveniji. Odločili smo se za projekte mobilnosti, da dijaki in učitelji spoznajo tudi, kako se dela drugje, v tujih državah. Če pride učitelj na mojo šolo, ostane moj (smeh), redko kdo gre drugam. Moje načelo je namreč, da je zadovoljen učitelj dober učitelj, 96 jih je zaposlenih. Ustanovili smo tudi Medpodjetniški izobraževalni center, menim, da kot ena največjih poklicnih in strokovnih šol v Sloveniji zaslužimo, da imamo tak center kot nadgradnjo in dogovore z delodajalci, izkazalo se je za pravo odločitev. Trudimo se, da ustvarjamo dobre razmere za delo. Pomembno mi je tudi, da zaposleni ostajajo povezani med seboj, čeprav bi me zaradi kakšne odločitve utopili v žlici vode.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE