EKSKLUZIVNO

Elli H. Radinger: Volkovi močno žalujejo in včasih zato tudi umrejo

Pravi, da je zasvojena z volkovi, a ne mara njihovega poveličevanja, saj je prepričana, da jim s tem škodujemo. Nemka Elli H. Radinger, nekdanja odvetnica, danes pa mednarodno priznana poznavalka teh skrivnostnih bitij in avtorica knjige Modrost volkov, bo marca obiskala Slovenijo. V pogovoru nam je razkrila, od kod izvira strah pred njimi, zakaj so nam v resnici bolj podobni kot katera koli druga žival in kako razumeti dejstvo, da jih ženske pogosteje začutimo kot svoje dušne vodnike.

Foto: Tanja Askani

Volkove v divjini opazujete že trideset let. Bi lahko rekli, da ima vsak človek v sebi volka kot spodbudo, da bi postal bolj divji na dober način, torej ne tako udomačen oziroma razvajen, osredotočen le nase in svoje užitke? Ali določene osebe nikoli ne morejo vzpostaviti povezave s to posebno volčjo energijo?

Na to vprašanje vam ne morem odgovoriti. Vsak človek ima svojo divjo plat, a to ni povezano z volkom. Preprosto hrepenimo po nečem divjem, prvotnem, pristnem in volk to simbolizira. Ne razumem, kakšno volčjo energijo, na katero naj bi se priklopili, imate v mislih.

V odvetniškem poslu sem bila nesrečna in tega poklica si nisem želela opravljati do konca življenja. Hotela sem izpolniti svoje sanje in biti z volkovi. Kadar nismo zadovoljni, srečni, moramo najti pogum, da se začnemo ukvarjati z nečim drugim. Nikoli ni prepozno, da začneš živeti svoje sanje. 

V zgodnji mladosti ste bili odvetnica, toda nekaj je prebudilo vašo dušo, da ste spremenili poklicno pot. Ali je bil zares konkreten poljub veličastnega volka tisti, ki vas je zanihal v odvisnost od teh lepih živali, ali je bilo kaj drugega, morda določen dogodek v zasebnem življenju, strto srce?

Bilo je zelo preprosto. V odvetniškem poslu sem bila nesrečna in tega poklica si nisem želela opravljati do konca življenja. Hotela sem izpolniti svoje sanje in biti z volkovi. Kadar nismo zadovoljni, srečni, moramo najti pogum, da se začnemo ukvarjati z nečim drugim. Nikoli ni prepozno, da začneš živeti svoje sanje.


Foto: Tanja Askani


Ali je bilo oziroma je še vaše delo na terenu zelo zahtevno? Kje je meja, do katere si ljudje kot raziskovalci lahko dovolimo vtikati v vsakdan volkov?

Najprej, terensko delo ne pomeni, da se vtikamo v življenje katere koli živali. Terenski raziskovalci nikoli ne motimo živali, le opazujemo jih od daleč z daljnogledom. Delovni dan je videti tako, da vstaneš, ko je zunaj še tema, se odpelješ do narodnega parka in iščeš volkove. Kadar jih vidim, to s pomočjo radijske povezave sporočim biologom. Nato opazujem, kaj počno, in to zapisujem. Zvečer, v temi, se odpeljem nazaj domov.

Zares zanimiva je vaša izjava, da so volkovi živali, ki so še najbolj podobne ljudem. Slovenci imamo pregovor Človek človeku volk, ki ima sicer predvsem negativen pomen. Ali nas je kdo le naučil, da se jih moramo bati, da se ne bi bolje (s)poznali? Zakaj sta brata Grimm napisala Rdečo kapico, v kateri je največji negativec volk; da bi se morda bolj zavedali lepe, a krute narave okoli nas in v nas?

Se opravičujem, ampak na to vprašanje vam ne morem odgovoriti. Morda sami dajete odgovore, ki bi jih želeli slišati? (Pomežik.) Ne vem, o čem sta razmišljala brata Grimm. To bi morali vprašati koga, ki je študiral zgodovinske vidike te zgodbe.

Naše sedanje navdušenje nad volkovi je del političnega preoblikovanja kulturnih vrednot. Z osredotočanjem na razum smo izgubili stik z notranjim jazom; po tistem ko smo ukrotili naravo, kolikor je bilo to v naši moči, smo začeli to obžalovati, torej izgubo nekoč zelo globoke vezi z Zemljo. 

Ne polagam vam besed v usta, zanima me vaše mnenje glede na vse, kar ste že izkusili in prebrali na to temo, zakaj so volkovi bili in so še vedno tako množično osovraženi od otroštva do odraslosti, kot nam kaže prej omenjena stara ljudska, a še vedno zelo živa pravljica, ki sploh ni edina, v kateri je bil ali je še volk prikazan kot eno samo zlo na štirih tacah.

Vse je odvisno od tega, katero pravljico beremo. Evropske in nordijske pravljice se razlikujejo od staroselcev, kot so Indijanci v Ameriki. Pri teh je volk tisti, ki je dober, pomočnik in zdravitelj. V Evropi pa je bil pretežno tisti, ki se ga je treba bati. Ali ni to zanimivo? Pa vendar lahko na splošno v vseh zgodbah naletimo na dva medsebojno povezana pojava v življenju ljudi, to sta strah in nadvlada. Gre za strah moškega pred vsem, česar ne more nadzorovati in določati, kot so neukročena narava, neodvisne ženske in divji volk v gozdovih. Zgodbe seveda hkrati zadevajo strah ženske, ki se boji temnega gozda, nasilnega moškega in velikega pokvarjenega volka. Nekoč ta strah ni bil popolnoma neupravičen. Rdeča kapica se igra z omenjenimi občutki tesnobe.

Zakaj si jo je nekdo sploh izmislil in pripovedoval?

Predvsem zato, da bi otroke obvarovali pred tem, da bi šli sami v gozd, tudi ponoči. To je bilo in je še vedno nevarno. Včasih so se ljudje bali volkov na štirih tacah, danes pa še bolj volkov na dveh nogah, ki lahko otroka pričakajo v zasedi. Psihološko gledano Rdeča kapica predstavlja deklico, ki jo zapelje starejši moški, ki najprej požre njeno babico, nato pa še otroka. Morda gre za simbolično sporočilo nadvlade v spolnosti, torej je namen zgodbe iz tistih časov bil, naj se otroci ne pogovarjajo z neznanimi moškimi.



V modernem svetu volkovi počasi postajajo bolj »človeški«, če se smem tako izraziti, in imajo vse več častilcev.

Naše sedanje navdušenje nad volkovi je del političnega preoblikovanja kulturnih vrednot. Z osredotočanjem na razum smo izgubili stik z notranjim jazom; po tistem ko smo ukrotili naravo, kolikor je bilo v naši moči, smo začeli to obžalovati, torej izgubo nekoč zelo globoke vezi z zemljo. Svojo divjost moramo sprejeti in razumeti, ne pa je preslikavati na volka. Vprašanje, ali bomo divjo naravo še vedno poskušali načrtno nadzorovati ali pa jo bomo sprejeli, ostaja brez odgovora.

Elli, kakšno je bilo vaše otroštvo?

Bila sem zelo introvertiran otrok. Rada sem bila sama in ogromno brala, ves čas. Prav tako sem pisala kratke zgodbice.

Odraščali ste v družini, ki je imela nemškega ovčarja, danes imate psičko Shiro, vendar druge pasme. Od kod ste jo dobili in kje jo pustite, ko greste v divjino, kjer je zanjo menda prenevarno?

Vse življenje imam pse. Shira je z Danske in dobila sem jo od prijateljev. V park Yellowstone je ne vzamem s seboj. Tako zelo dolgo potovanje z letalom je naporno, poleg tega psi v ameriških narodnih parkih niso dobrodošli. Prav tako je ne želim pustiti v avtu pri temperaturi –30 stopinj Celzija. Raje je pri starših, kjer uživa v svojih velnes počitnicah.

Volkovi so monogamni in ostanejo skupaj vse življenje. Potem ko eden v paru pogine, drugi za njim močno žaluje in včasih celo umre. Ne strinjam se s tem, da bi bili volkovi stoični ali ignorantski. Kadar se srečam z njimi in me ignorirajo, je to nekaj, v čemer uživam, zato ker to kaže, kako zelo sem zanje nepomembna. 

Oprostite mi, če sem preveč radovedna, vas sem vprašati, ali imate otroke?

Zanje nimam časa. Sva samo moj pes in jaz.

Pred časom sem brala knjigo Filozof in volk, v katerem avtor piše o izjemnem prijateljstvu z volkom, vendar mu je ta takoj, ko ga je prvič pripeljal v hišo, za šalo uničil pol kleti, vključno z električnimi napeljavami. Katera je bistvena razlika med volkovi v divjini in tistimi, ki jih ljudje poskusijo udomačiti, medtem ko živijo za ograjo? Ali priporočate volka kot domačo žival?

Omenjena knjiga je povzročila ogromno zmede, ker so ljudje mislili, da je kul imeti volka kot domačega ljubljenčka. Toda žival avtorja knjige Marka Rowlandsa v resnici ni pravi volk, to je volčji hibrid, o čemer piše tudi sam, torej mešanica volka in psa. (Poudari.) Pravega volka ne moreš imeti za hišnega ljubljenčka. Udomačenost pomeni nekaj povsem drugega, saj se ta lahko zgodi šele čez tisočletja. Vi imate najbrž v mislih ukrotitev volka, kar je mogoče doseči le delno. Vse se zaplete, ko postane žival spolno zrela. Nihče ne bi posvojil majhnega tigra ali leva ter pričakoval, da bo, ko odraste, kot mucek. Zakaj bi bilo kaj drugače z volkovi? Nekateri ljudje vzrejajo pasme, mešanice med volkom in psom, vendar je v večini evropskih držav to nezakonito.



V dolgoletnem raziskovanju ste odkrili še nekaj zelo zanimivega, namreč da so volkulje v krdelu tiste, ki sprejemajo temeljne odločitve.

Običajno se alfa par odloča skupaj, kadar pa mora izbrati eden od njiju, je zelo pogosto to res alfa samica.

Ali lahko izpostavite še kakšne podobnosti med ljudmi in volkovi, kar zadeva spol?

Volkovi prav tako prevzemajo svoje odgovornosti znotraj družine. Samice in starejši volkovi v krdelu uživajo visoko spoštovanje.

V knjigi citirate znanega nemškega raziskovalca volkov Erika Zimena, ki je razložil, zakaj so veliko bolj všeč ženskam: »Tako volkovi kot ženske so bili v zgodovini zatirani. V resnici so oboji tisti, ki so močni.« Se strinjate?

Seveda. Sem ženska, ki se je v 70. letih aktivno bojevala za ženske pravice. Določenih zaposlitev nisem dobila prav zato, ker sem ženska. To me ni ustavilo.

Seveda je čarobno, ko prvič slišiš tuliti volka. Nenadoma se znajdeš v času pred 30.000 leti v kameni dobi. Občutiš mešanico strahu in popolne očaranosti. Večine ljudi, ki sem jim kot vodička pokazala volkove, se je trenutek, ko so prvič slišali njihovo tuljenje, globoko dotaknilo in so jokali. 

Ali je res več sovražnikov volkov med moškimi, kot so lovci in kmetje? Kaj svetujete kmetom, ki jih skrbi za preživetje njihovih ovac in druge živine?

Tega, da je med sovražniki volkov več moških, nisem nikoli rekla, na podlagi svojih izkušenj na seminarjih in vodenih ogledih lahko trdim le, da so predvsem ženske tiste, ki so nad njimi globoko očarane. Kadar kmetje izgubijo ovce zaradi volkov, je njihov bes povsem razumljiv. Po drugi strani so oni odgovorni za to, da jih zaščitijo. Vaša dežela in druge podobne države so živele z volkovi na tisoče let, medtem ko je živino branil primeren pes čuvaj. Kmetom svetujem uporabo električne ograje v kombinaciji z ovčarskim psom. To deluje. Seveda kmetje ne morejo vsega plačati sami, zato mora finančno pomoč pri zaščiti živine zagotoviti vlada.

Mnogo ljudi ne ve, da so volkovi večinoma izjemno predani svoji družini; ne skrbijo le za mladiče in starejše člane, temveč celo za ranjence v krdelu. Kaj se vas je v zvezi s tem še posebej dotaknilo?

Zagotovo to, da je družina za volkove tako zelo pomembna, da so za njeno zaščito pripravljeni dati tudi življenje.


Foto: Corina Cornelsen


Na youtubu si lahko ogledamo navdihujoč poučen video o tem, kako so volkovi pozitivno, celo fizično spremenili, oživili celoten park Yellowstone. Bili ste pomemben del tega projekta, na prvi pogled zgolj boja proti njihovemu izumrtju, v resnici pa še veliko več kot to. Kako bi na kratko razložili bistveno vlogo volka v ohranjanju narave in ne nazadnje nas samih?

Res zelo na kratko, saj to zajema obsežno poglavje v moji knjigi: volkovi ohranjajo zdrav ekosistem. Spreminjajo ga, ker uravnavajo populacijo plena; ubijajo stare in bolne živali. Nekatere spremembe lahko vidimo šele čez vrsto let.

Narava ni Disneyjev film, pravite. Tudi to, kar gledamo na programih, kot sta Animal Planet ali National Geographic, je navadno bolj ljubka oziroma ustrezno prirejena podoba. Takrat ko se volkovi denimo borijo za preživetje, so ti boji, kot pišete, v velikem nasprotju s tem, kar ponavadi gledamo v dokumentarnih oddajah, namreč, omenjene bitke so presenetljivo, skoraj boleče tihe; redko slišimo grčanje ali tuljenje. Kakšen je bil vaš odziv, ko ste prvič v živo videli volkove, ko so napadli določeno žival in je niso ubili s prvimi ugrizi, temveč so jo jedli pri živem telesu? Ali ko so ubili koga v svojem krdelu?

Kadar volkovi ubijejo plen, ki je veliko večji, kot so sami, tega seveda ne morejo narediti z enim samim ugrizom. Žival oslabijo tako, da izgublja kri, in jo pogosto začno jesti, ko je še živa. Težko mi je bilo to gledati, plen se mi je izjemno smilil, toda tudi volkovi morajo živeti in to je mogoče, če ubijajo druge živali. Še veliko teže sem spremljala, ko se ubijajo med seboj, a tudi to je običajen del njihovega življenja, ko branijo svojo družino in ozemlje. Najhuje je, ko jih ubijejo lovci. To je nekaj, česar ne morem sprejeti.

Imela sem številna tesna srečanja z divjimi volkovi tudi na razdalji dveh metrov. Ponavadi so le odkorakali stran. Včasih so me prej nekaj časa radovedno opazovali. V takšnih trenutkih občutim globoko hvaležnost, da mi je dano izkusiti nekaj takšnega, tudi hvaležnost do samih volkov, ker se me takrat ne bojijo. 

Premorejo široko paleto čustev. Kot pravite, je eden od volkov dokazano umrl zaradi silne žalosti ob smrti volčje partnerice. Po drugi strani se zdi, da včasih delujejo stoično ali ignorantsko; vi ste doživeli, da je volk v vaši neposredni bližini umirjeno pogledal skozi vas, kot da ne bi bili tam.

Volkovi so monogamni in ostanejo skupaj vse življenje. Potem ko eden v paru pogine, drugi za njim močno žaluje in včasih celo umre. Ne strinjam se s tem, da bi bili stoični ali ignorantski. Kadar se srečam z njimi in me ignorirajo, je to nekaj, v čemer uživam, zato ker to kaže, kako zelo sem zanje nepomembna.

Kakšni so bili vaši občutki, ko ste prvič slišali tuljenje? Se čas ustavi in se prične čarovnija?

Seveda je čarobno, ko prvič slišiš tuliti volka. Nenadoma se znajdeš pred 30.000 leti v kameni dobi. Občutiš mešanico strahu in popolne očaranosti. Večine ljudi, ki sem jim kot vodnica pokazala volkove, se je trenutek, ko so prvič slišali njihovo tuljenje, globoko dotaknilo in so jokali.

Kaj pa pogled? Kako je, ko te gleda divji volk?

Podobno magično, pa vendar ni priporočljivo, da se zazremo nazaj naravnost v njegove oči, saj bi to lahko razumel kot grožnjo oziroma napad nase. Imela sem številna tesna srečanja z divjimi volkovi tudi na razdalji dveh metrov. Ponavadi so le odkorakali stran. Včasih so me prej nekaj časa radovedno opazovali. V takšnih trenutkih občutim globoko hvaležnost, da mi je dano izkusiti nekaj takšnega, tudi hvaležnost do samih volkov, ker se me takrat ne bojijo.


Foto: osebni arhiv


Psi so lahko naši zdravilci. Bi lahko podobno rekli za volkove? Pridejo do nas, ko zares nujno potrebujemo pomoč?

Ne, volkovi tega ne počno. Ljudem se izogibajo. Seveda pa lahko spremenijo naša življenja in vedenje v obdobju krize. V zgodbi o veteranu in belem volku, ki jo delim s svojimi bralci v knjigi, je ta zares potegnil moškega iz depresije, da je na svoje življenje spet začel gledati s pozitivnega zornega kota. Volk ga je »pozdravil« v samem temelju bivanja.

Katera je bila najbolj pomembna stvar, ki ste se je naučili od volkov?

Gre za več čudovitih stvari, ki sem jih sama združila v štiri volčja pravila oziroma volčje modrosti, tudi svoje življenjsko načelo:

Ljubi svojo družino,

skrbi za tiste, ki so ti zaupani,

nikdar ne obupaj,

nikoli se ne prenehaj igrati.

Volkovi so zelo družabne, visokointeligentne in prilagodljive živali. Z nami nočejo imeti nobenega opravka, niti najmanj jih ne zanimamo. Vse, kar si želijo, je, da bi v miru skrbeli za svojo družino. To bi jim morali dopustiti. 

Za konec, da pomiriva vse, ki še vedno menijo, da so volkovi nevarni ljudem, v vaši knjigi in še kje drugje najdemo podatek, da je v zadnjih 50 letih zaradi njih umrlo le devet ljudi. Ali če povemo še drugače: med prvo dvajseterico živali, ki ubijejo največ ljudi, jih ni. Na četrtem mestu je pes, na prvem pa – človek. Ali je treba k temu dodati še kaj?

Volkovi so zelo družabne, visokointeligentne in prilagodljive živali. Prav zato so tako zelo posebni. Ubijajo, zato da preživijo. Ljudje ne sodimo med njihov plen. Z nami nočejo imeti nobenega opravka, niti najmanj jih ne zanimamo. Vse, kar si želijo, je, da bi v miru skrbeli za svojo družino. To bi jim morali dopustiti.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE