Dr. Vesna V. Godina

Za netrpljenje se moramo odločiti

Vesna Vuk Godina, profesorica s pregovorno spektakularnimi predavanji. In mnenji, ki bralca nikoli ne pustijo hladnega. Ne glede na to, ali njena razmišljanja razumete kot vsebino, ki najde prostor v vašem zasebnem kodeksu vedenja, ali pa jih zavržete v predal skrajnosti, je Vesna ženska, ki je doživela dovolj, da lahko sama s sabo živi mirna. In ne, tega zase ne morejo reči vsi.

Če besedo ločitev razumemo tudi zunaj ozkega konteksta konca zakonske zveze, se odprejo številni pomeni. Kako vam zazveni ta beseda, če jo razumete širše?

Beseda ločitev ima lahko zelo močno pozitivno ali negativno konotacijo. Negativno ima nedvomno praksa ločevanja parov v sodobnih zahodnih družbah, ki temelji na ugodju. Žal ti pari ne razumejo, da v zvezi ugodje ni in ne more biti bistvenega pomena; pomen zveze je namreč v opravljanju socialnih funkcij znotraj določenih socialnih kontekstov. Pozitivno konotacijo pa ima ločitev takrat, ko pomeni konec neproduktivnega vedenja, odnosov. Denimo na delovnih mestih, v zasebnem življenju, ko te navezovanje na preteklost bremeni, blokira.

Ko sem prišla iz porodnišnice in so mi povedali, da bo hčerka rastlina, sem nepredstavljivo trpela. Še danes se spomnim tistega občutka, kot da izgubljam pamet. Neki dan sem stala pred ogledalom in si rekla: »Vesna, če boš naredila samo še en korak v to smer, se ti bo zmešalo.« Takrat sem se spet spomnila na Freuda in njegovo trditev, da je norost stvar odločitve. 

Tudi sami ste doživeli kar nekaj ločitev. Najprej to, s katero ste morali opraviti, ko se vam je rodila hčerka. Namreč; da lahko hodimo, govorimo, uporabljamo svoje roke, se nam večini zdi nekaj povsem samoumevnega. Vi ste se zgodaj soočili z dejstvom, da to ni res. Zdaj ste priča posredni izkušnji ločitve, ko imate v svojem domu šestčlansko družino iz Alepa in ste morda bolje kot večina zmogli razumeti, da je živeti v Sloveniji danes v resnici velika milost. Milost zato, ker za zdaj geografsko in časovno živimo na kosu zemlje, kamor ne padajo bombe. Kako ste doživeli obe ločitvi od ideje samoumevnosti?

Prva izkušnja ločitve je bila nedvomno pozitivna. Prepričana sem, da bi se moral vsak človek ločiti od idej in predstav, ki ga držijo na vajetih. Doživela sem, da me je ideja samoumevnosti, česa vsega bi »morala« biti moja hčerka sposobna, močno ovirala. Zato sem se odločila od nje ločiti, sprejeti resničnost in znotraj nje narediti najboljše, kar se da. To je bilo nedvomno boleče, a tudi osvobajajoče. Šele ob spoznanju, da vsega tega, kar sem imela za samoumevno zanjo, moja hčerka morda ne bo sposobna, sem lahko sprostila čas, energijo in voljo za oblikovanje danih okoliščin in iskanje rešitev. Takšni koraki naprej so povezani s skrajnimi življenjskimi preizkušnjami. Mislim celo, da bi bile podobne – seveda v milejših oblikah – koristne vsakomur. 

Po drugi strani pa ne morem govoriti v imenu družine, ki živi pri nas. Ne morem vedeti, koliko so se sprijaznili z izgubo domovine. Oče družine je nekdaj delal v največji alepski bolnišnici. Ne samo da zdaj nima službe, niti bolnišnica, v kateri je nekoč delal, ne stoji več. Lahko pa trdim, da se je vsa družina z dejstvom izgube domovine po svojih močeh sprijaznila. Ne le da so zbrali dovolj moči, volje in denarja ne nazadnje, da so lahko pravočasno odšli iz svoje domovine, ločitev od doma so obrnili sebi v prid. Vsi, razen očeta, ki je bolan, hodijo v službo oziroma šolo. Ko jim je uspelo iz druge roke kupiti avtomobil, sem bila zanje celo bolj vesela, kot če bi si ga kupila sama. Nanj so pripeli sirsko in slovensko zastavo. Z dejanjem so me presenetili, ker to namreč dokazuje njihovo potrebo po simbolnem izražanju ločitve. Še vedno namreč prek skypa redno sledijo dogajanju doma. Nedavno mi je eden od njih rekel, da v resnici ni najbolj grozno to, da nenehno padajo bombe, ker se nanje navadiš, grozno je, da se je cena paradižnika toliko dvignila, da si ga ljudje ne morejo privoščiti, da nimajo kaj jesti.

Človek, ki hoče, da njegovo življenje kljub surovim okoliščinam teče dalje, bi moral biti sposoben sprejeti odločitve, ki zahtevajo ločitev. Seveda bi tu lahko načeli vprašanje, kaj bi bilo, če bi vsi ostali v Siriji ali jo vsi zapustili ... Razumeti je treba, da je zahodna potrošniška kultura naravnana tako, da vsako izgubo, ločitev razume kot negativno, čeprav obstaja cela vrsta ločitev, ki so nujne. Kot je bila nujna njihova odločitev, da zapustijo Sirijo, kot je nujna odločitev staršev, da se ob polnoletnosti otrok od njih ločijo. A večina ljudi ima danes občutek, da vsakokrat, ko nekoga ali nekaj »spustijo«, izgubijo tudi del sebe. Večinoma je ravno narobe. Ne izgubijo, pridobijo.



Na začetku ste omenili, da ste se odločili zapustiti določene ideje, ki vam niso koristile. V tem kontekstu ste se tudi odločili, če prav razumem, da boste nehali trpeti. A tukaj bi marsikateri dvomljivec zastrigel z ušesi, češ da je to nemogoče. Moč trpljenja vendarle lahko omili šele minevanja časa.

Drži, da ima čas učinek pri zmanjšanju občutenja trpljenja, a to ne pomeni, da ga izbriše. Že Freud je povedal, da nezavedno ne pozna časa. Če ste kdaj trpeli in tega niste od-trpeli, predelali, boste trpeli vse življenje. Da, morda ste se od trpljenja na videz oddaljili, a v istem hipu, ko si ga boste priklicali v spomin, bo njegovo občutenje enako močno. Ko govorim o odločitvi, imam v mislih predvsem to, da se lahko odločimo, da se ne bomo nenehno osredotočali nanj. In to je nedvomno boljši pristop kot ta, da olajšanje prepustimo času. Odločitev, da boš nehal trpeti, pa se seveda v slovenski kulturi, ki trpljenju pridaja pozitivno konotacijo, lahko sliši čudna. Trpeči je namreč prepoznan kot moralni lik. Najbolj tipičen primer je trpeča slovenska mati, po možnosti samohranilka.

Ko sem prišla iz porodnišnice in so mi povedali, da bo hčerka rastlina, sem nepredstavljivo trpela. Še danes se spomnim tistega občutka, kot da izgubljam pamet. Neki dan sem stala pred ogledalom in si rekla: »Vesna, če boš naredila samo še en korak v to smer, se ti bo zmešalo.« Takrat sem se spet spomnila na Freuda in njegovo trditev, da je norost stvar odločitve. Včasih je v življenju laže biti nor kot prišteven in prenašati vse, kar ta prištevnost od tebe zahteva.

Marsikdo me vpraša, kako lahko vse to mirno prenašam. Hja, kako? Postavim se nazaj v okoliščine po operaciji na onkologiji. In tako si reči na lestvici pomembnosti postavim na pravo mesto. Zato tudi pogosto izjavim, da sta bila moj rak in hčerkina cerebralna paraliza moji najboljši izkušnji. 

Predvsem odgovornost ...

O, ja, odgovornost! In tudi sprejemanje lastnih omejitev, spoznanje, da se moraš od marsičesa ločiti, da moraš zaživeti drugače, kot bi rad. Izgovor, da se ne moreš kar odločiti, da boš nehal trpeti, pride prav današnjim posameznikom z narcisistično osebnostno motnjo, ki delujejo po maksimi, da mora človek početi samo tisto, kar je udobno in fino. Če ji pridajo še prepričanje, da nimajo moči nad trpljenjem, se vse skupaj prav lepo oblikuje v matrico, ki določa prevladujoči sodobni standard normalnosti.

Če se odločiš, da trpljenju narediš konec, ne pomeni, da nikoli več ne boš trpel! Kje pa! Bistvo je v tem, da svojega časa, napora in energije ne vlagaš v njegovo perpetuiranje. Naj vam zaupam primer. Hčerkina prijateljica je bila nedavno posiljena. Grozljivo izkušnjo je tudi na podlagi pogovorov z mano predelala tako, da se je trpljenju načrtno odrekla. Seveda je morala predelati bolečino, a ni hotela svojega trpljenja poglabljati in iskati »utehe« v poziciji žrtve.



Kje je v tej zgodbi kaznovanje zločinca?

Seveda se odrekanje trpljenju in obsodba posiljevalca ne izključujeta! Če človek deluje po logiki, ki mu narekuje, da dela, kar je prav, lahko združi eno in drugo. Prav je torej, da poskrbim zase in da ne dovolim, da ena grozljiva izkušnja uniči moje celotno življenje ter me oblikuje v nefunkcionalno bitje. Prav pa je tudi, da se osebo, ki je zločin storila, kaznuje. Ljudje, ki jih vodi močan moralni imperativ, lahko sočasno poskrbijo zase in za pravico.

Omenili ste tudi, da so ločitve zakoncev danes velikokrat povezane z občutkom, da jim v dvoje ni bilo več fino. Tudi vi ste se ločili. Zakaj? Ker vam ni bilo več fino?

Kje pa! Preden sva se ločila, sva z nekdanjim soprogom vrsto let poskušala najin zakon na najrazličnejše načine spraviti v red. In po določenem obdobju se je oblikovalo zavedanje, da morava narazen zato, ker je odraščanje v nefunkcionalni družini za otroka krivično. Tako pa se nikakor nisva odločila čez noč. Leta in leta sva skušala odgovorno reševati probleme, a ko ugotoviš, da ponavljajoči se konflikti v družini obremenjujejo predvsem otroka, moraš odnos končati. Vedela sem tudi, da ločitev med zakoncema ne pomeni, da oče ne sme preživljati časa s hčerko. Nisva imela nobenih urnikov; bivši mož je imel celo neomejen dostop v mojo hišo, kar je obenem pomenilo, da v tem času v njej nisem imela drugega partnerja. Vedela sem, da je treba narediti, kar je prav za otroka, in ne tistega, kar bi bilo fino zame.

Ko opazujem svet okoli sebe, opažam, da veliko trpljenja, težav in problemov izvira iz tega, da ljudje večinoma niso sposobni izbrati tistega, kar je prav. Morda v tistem hipu, ko izberejo ugodje, čutijo zadoščenje, dolgoročno pa so posledice slabe ne samo zanje, temveč za vse vpletene. 

To bi lahko interpretirali tudi kot izgovor, da niste zmogli naprej.

Hja, seveda ima vsak pravico, da to, kar sem povedala, interpretira po svoje. A namig, da nismo šli naprej, je neutemeljen. Vsi smo naredili korake naprej. Če jih ne bi, bi se do danes že pobili. A te naše korake smo delali tako, da nismo nikoli imeli v mislih samo samih sebe.

Ste kdaj po ločitvi premišljevali o tem, da bi se ponovno poročili? In če ste, vas je ideja sama navdajala z gnusom, obetom nečesa lepega, indiferenco?

Po ločitvi sem se nekajkrat znašla v okoliščinah, ko sem premišljevala o tem, da bi znova zaživela z moškim. A sem se soočila z istim vprašanjem kot takrat, ko sem premišljevala o drugem otroku. Popolnoma jasno mi je bilo, da bi imela manj časa za hčerkino rehabilitacijo, če bi imela še enega otroka. To bi pomenilo, da bi bila danes v mnogo slabšem stanju, kot je. Enako je z zvezo. Če si v njej, moraš drugemu bitju namenjati svoj čas in pozornost. Zato se ne glede na skušnjave nisem odločila za partnerski odnos, ker se mi preprosto ni zdelo prav. Ker bi ceno za to plačal nekdo drug, moja hčerka. Sem oseba, ki ne odobrava rešitev, h katerim so ljudje danes sicer nagnjeni, in sicer da poskrbijo za svoje udobje namesto za potrebe otroka. Sama takšnega ravnanja ne odobravam in temu primerno se nikoli nisem odločila zanj. Preprosto.



Če vzameva v zakup, kar velikokrat omenjate, da sta iskanje duše dvojčice in romantičen pogled na partnerstvo izguba časa, je jasno, da je dvojina vseeno lahko konstruktivna in navdihujoča. Vas močno vodi moralni kompas, zato ste sprejeli odločitve, ki so bile pravilne. So bile tudi dobre?

Zame sta prav in dobro večinoma sopomenki. Ni dileme. Če pa že obstaja, je treba izbrati prav. Je pa seveda vse odvisno od libidinalne ekonomije posameznika. Za takšne odločitve moraš imeti razvito klasično vest, če povem preprosto. Ko opazujem svet okoli sebe, opažam, da veliko trpljenja, težav in problemov izvira iz tega, da ljudje večinoma niso sposobni izbrati tistega, kar je prav. Morda v tistem hipu, ko izberejo ugodje, čutijo zadoščenje, dolgoročno pa so posledice slabe ne samo zanje, temveč za vse vpletene. Enostavnih rešitev ni. Ne obstaja takšna, ki bi zagotovila, da ima človek lahko hkrati vse, kar si želi. To ni mogoče. Moraš se odločiti – in sva spet pri ločitvi – nekaterim stvarem obrniti hrbet, a si obenem ne dovoliti, da si zato vse življenje žalujoč zaziban v vlogo žrtve.

Delujete kot oseba, katere življenjski nazori so zelo jasni. Ampak najbrž to ne pomeni, da ne trpite, ko ste sami na razpotju med prijetnim in pravilnim. Se motim?

Nikakor. Seveda sem trpela na primer, ko sem se odločala, ali bom s kakšnim moškim v zvezi ali ne ...

Človek si mora sam ustvariti svojo lestvico trpljenja. Če je nimaš, ti lahko še najmanjša nezgoda pomeni konec sveta. Včasih mi gre med opazovanjem ljudi, ki se jim ni pripetilo nič življenjsko usodnega, na smeh, ko jih vidim, kako trpijo zaradi nečesa, kar je z mojega zornega kota banalno. 

Kako je videti trpljenje Vesne Vuk Godina?

(Smeh.) Takrat se običajno zjoče, pobesni, mogoče tudi malo preklinja, potem pa si reče: »Ljubica, zdaj se pa vprašaj, ali boš še najprej žalostna, jezna in nesrečna, če je danes zadnji dan tvojega življenja?« In potem se Vesna Vuk Godina brez težav odloči, da je trpljenja konec. (Smeh.)

Ampak ob tem je treba omeniti, da sem že bila na onkologiji! To je vendarle izkušnja, ki te spremeni. Trenutno smo na fakulteti pred težkimi preizkušnjami. Čeprav sem se odgovornih položajev dolgo izogibala, sem zdaj predstojnica. S tem sem »podedovala« veliko preteklega sranja, ki ga je treba očistiti. Sodelujem pri sestankih, kjer se ljudje, ki sem jih včasih doživljala kot poštene in moralne, izkazujejo za skrajno podle. Ob tem se pojavljajo celo sumi kaznivih dejanj ... Marsikdo me vpraša, kako lahko vse to mirno prenašam. Hja, kako? Postavim se nazaj v okoliščine po operaciji na onkologiji. In tako si reči na lestvici pomembnosti postavim na pravo mesto. Zato tudi pogosto izjavim, da sta bila moj rak in hčerkina cerebralna paraliza moji najboljši izkušnji. Človek si mora namreč sam ustvariti svojo lestvico trpljenja. Če je nimaš, ti lahko še najmanjša nezgoda pomeni konec sveta. Včasih mi gre med opazovanjem ljudi, ki se jim ni pripetilo nič življenjsko usodnega, na smeh, ko jih vidim, kako trpijo zaradi nečesa, kar je z mojega zornega kota banalno. Trpljenje je ena od oblik spusta po pobočju želje. In ravno to je Lacan prepovedal. Da bi ohranil moralno delovanje in duševno zdravje, se pač ne smeš spustiti. Tega me je naučil oče, ki je bil tradicionalna avtoriteta, in sem mu zato hvaležna, čeprav mi to, ko sem bila otrok, ni bilo prav. (Smeh.)

Greva za konec k aktualnemu dogajanju v ZDA. Kalifornijska profesorica Christine Blasey Ford je sodnika Bretta Kavanaugha, kandidata za vrhovno sodišče, izpostavila kot spolnega prestopnika, ki nikakor ni primeren za položaj, za katerega kandidira, čeprav je vedela, da bo padalo po njej. Še več, grozijo ji s smrtjo. Ne pusti se motiti in celo zahteva, da FBI pred glasovanjem začne preiskavo. Pogovarjava se v dneh, ko je glasovanje sicer prestavljeno, a bo ob izidu revije najbrž že vse jasno. Vseeno, razumete njeno izpostavljanje kot resnični patriotizem, feminizem morda?

Nič od tega. Njenemu ravnanju ni treba pripisovati nobenih ideoloških konstruktov. Ona preprosto počne, kar je prav.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE