Do pred kratkim direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije je zaskrbljena, da se danes »pojavljajo demagogije, katerih namen ni zgodovino 20. stoletja razumeti in se iz nje učiti, temveč so nova polja političnega volilnega ugajanja in priložnost za zbiranje glasov.« V intervjuju, ki ga lahko preberete tukaj, poudarja, da so zgodovinska dejstva nespremenljiva: »Vemo, koliko jih je umrlo v prvi, koliko v drugi svetovni vojni. Zelo natančno poznamo zgodbe preživelih iz koncentracijskih taborišč. Ne gre za to, da imamo premalo spomina, prej ga je preveč. Zato nastajajo vedno nove interpretacije, zato v tem trenutku čutimo večjo bolečino zaradi dogodkov, ki so minili pred 80 leti, kot ob trenutnih tragedijah migrantov na hrvaško-bosanski meji. Nekatere bolečine so tako močno ohranjene v družinski narativnosti, da so oblikovale družinska prepričanja. Če nikoli niso bile postavljene na enak piedestal kot bolečine drugega, hitreje postanejo vir političnih manipulacij.« 

Ob nominaciji za letošnjo Ono 365 smo zgodovinarko vprašali tudi, za kaj se je po njenem mnenju v naši družbi vredno boriti. »Vredno se je boriti za pridobljene človekove pravice in se zavedati, da niso samoumevne. Boriti se moramo za pravico do kakovostnega in svobodnega izobraževalnega sistema, kar smo dolžni vsem prihodnjim generacijam,« je prepričana.