Koliko je ljudi mogoče prisiliti k branju? Tisti, ki ne marajo brati, bodo zelo težko prijeli knjigo v roke.

Branje mora biti izziv, mladim je treba pokazati smiselnost branja. V osnovni šoli nimamo teh težav, ker je metodika drugačna. Drugo je, če gimnazijcu štiri leta dopoveduješ, da njegovo branje ni pravilno, da mora brati tako, kot velevata učni načrt in profesorica. V Sloveniji imamo zanimive rezultate, po podatkih OECD so mladostniki v četrtem razredu še nad povprečjem, glede na primerljive rezultate. Tudi v pisanju smo nadpovprečni, branje odraslih pa je katastrofa.

OECD je pred kratkim objavila rezultate, ki kažejo, da skoraj dvajsetim odstotkom Slovencem med 15. in 65. letom manjkajo osnovne veščine, kot sta bralna pismenost in računanje. Za primerjavo, niže kot Slovenija so uvrščeni le še Singapur, Izrael, Turčija in Čile. Na Japonskem, ki se je uvrstila najviše, je takšnih ljudi manj kot pet odstotkov.

Veste, kaj je najbolj zanimivo? Slovenija je na drugem ali tretjem mestu, torej izredno visoko med državami članicami OECD, po vključenosti mladih v terciarno izobraževanje. Daleč na prvem mestu smo tudi po deležu doktoratov, hkrati pa imamo velik delež odraslih, ki so funkcionalno oziroma bralno nepismeni.

Na maturi iz slovenščine nikoli nismo imeli pravega eseja, o tem je bilo od nastanka mature v 90. letih napisanega že veliko. Esej je izrazito subjektivna in inovativna obdelava določenega problema, naj bo to literarni, filozofski ali konec koncev šolski esej. Slovenski maturitetni esej pa sankcionira subjektivno mnenje.    

Zakaj je tako?

Kot družba ne oglašujemo branja, koliko imamo zanimivih projektov, ki bi spodbujali k branju? Koliko je oddaj o branju za mlade, v katerih bi lahko izražali svoje mnenje? Res malo. Šolski sistem, zlasti v srednjih šolah in potem na fakulteti, temu ne namenja pretirane pozornosti. Na univerzah je zelo odvisno od programa do programa, a številni študentje se učijo iz zapiskov, zelo malo se posvečajo strokovni literaturi. V resnici imamo obrnjeno logiko, zanimivo je tudi, da se nam strahovito povečuje delež intelektualcev, ki nič ne bere. Očitno so sklenili, da so dovolj izobraženi, zato so pač nehali brati. A ni le šola odgovorna za to, da mladi dojamejo, kako pomembno je branje. Nujna je tudi splošna miselnost. Pri nas vlada prava medijska šolofobija, septembra objavijo kup prispevkov, češ, oh ne, treba je nazaj v šolo! Namesto navdušenja. Pa iniciativa staršev proti maturi in domačim nalogam. Ni čudno, da imajo mladi negativne predstave o šoli!

Mnogi menijo, da so knjige preprosto preveč obsežne in zamudne. Zakaj bi brali roman, če se lahko zamotimo z računalniškimi igrami in serijami?

Moj kolega s filozofske fakultete, Miha Kovač, pravi, da so že ob nastajanju knjig govorili o tem, da ljudje raje pijejo in kockajo, zato ne bodo brali, nato naj bi film uničil knjige, pa televizija, internet in tako dalje. Glej si ga glej, knjige vseeno preživijo. Je že nekaj na literaturi ali na branju samem, da je zelo trdoživa. Prave literature ne more uničiti niti totalitarna ideologija v sistemih. Nasprotno, takrat literatura najbolj vzcvete v svoji družbeni kritičnosti. Vprašanje je, kakšna je zgodba, ki jo spremljajo. Je kompleksna in zahteva razmišljanje ali je na klik – tudi sms je zgodba! Poznamo tudi trivialno literaturo, kjer je zgodba sila preprosta. Na drugi strani imamo zgodbe, ki zahtevajo udeležbo, potopitev in spoprijem z besedilom.

Med najbolj branimi knjigami pogosto najdemo zelo trivialne literarne izdelke.

Če se človek odloča, ali bi izbral možnost ne beremo nič ali beremo vsaj trivialno književnost, je vseeno boljši drugi odgovor, nekaterim bralcem trivialna književnost dejansko omogoči pot do kakovostne književnosti. To, da mladih resna sporočila ne zanimajo, absolutno ne drži! S Trkajem imava toliko nastopov po šolah, kjer sodobno predstavljava poezijo, da se nama meša! Pa jim recitirava skrajno zahtevne stvari, klasične balade, Prešernovo Gloso in podobno.

Mlade torej podcenjujemo?

Ne znamo se jim približati v njihovem jeziku ob zahtevni, klasični sodobni literaturi, to je bistvo. Na maturi najbolj! Za naslednji tematski snop so izbrali štiri Cankarjeve drame. Resno? Pa imeli smo leto Cankarja! Ne glede na to, kako všeč ti je lahko Cankar, so štiri knjige absolutno preveč!



Esej na maturi je močno oddaljen od prave esejistike.

Ker to sploh ni esej! Na maturi iz slovenščine nikoli nismo imeli pravega eseja, o tem je bilo od nastanka mature v 90. letih napisanega že veliko. Esej je izrazito subjektivna in inovativna obdelava določenega problema, naj bo to literarni, filozofski ali konec koncev šolski esej. Slovenski maturitetni esej pa sankcionira subjektivno mnenje. Zato se dijaki, ujeti v past programiranega pisanja o literaturi, subjektivnemu mnenju izognejo, saj dobijo navodila, da je pomembno edino, da se držijo navodil. Lahko je esej po formatu in strukturi podoben pravemu eseju, po vsebini pa vsekakor ni. V tem trenutku imamo na maturi vodeno obnovo literarnih besedil. Toliko moramo biti korektni in omeniti, da je predmetna komisija, ki pripravlja maturitetne preizkuse za slovenščino, v zadnjem času le naredila vsaj nekaj premikov v osebno vrednotenje. To je dober prvi dober korak v pravo smer, a je še vedno premalo. Esejske naslove bi morali oblikovati tako, da bi v prvi vrsti spodbujali zavzeto inovativno osebno reševanje zahtevne bralne naloge. Sprememba v to smer je nujna.

Je večina šolske populacije zmožna napisati esej, ki ga opisujete?

Odgovor je da, ker imamo načelo pisanja o neznanem besedilu, kjer se vsebine ni mogoče vnaprej naučiti na pamet, tako na NPZ kot na poklicni maturi. Tudi gimnazijci tekmujejo na tekmovanju za Cankarjevo priznanje, kjer pišejo prave esejske naslove. Seveda so ti zahtevnejši, kot bi bili za splošno populacijo, a vendarle jih je mogoče izvajati in ocenjevati. Imamo tudi mednarodno maturo, ki ima popolnoma klasične, pogosto tudi provokativne visokozahtevne oblike preverjanja književnega znanja, zmožnosti branja in pisanja o literaturi. To počne ves svet razen Slovenije.

Zakaj je pri nas drugače?

Esejsko preverjanje znanja se je v svoje četrt stoletja dolgem veku pretirano oklepalo kategorije objektivnosti ocenjevanja. Ko so uvajali esej, je bilo pomembno, da se vzpostavi bolj ali manj objektiven način preverjanja znanja na eseju, ker je bila eksterna matura novost. Zdaj smemo verjeti v usposobljenost ocenjevalcev, da lahko esej odpiramo tudi v bolj problemske in subjektivne odzive ter skrajno resno vzamemo temeljno zakonitost esejskih nalog, relativno objektivnost. Razpravljanje o književnosti ni matematika ali odgovarjanje na vprašanja objektivnega tipa, mora pokazati subjektivno noto.

Ampak saj tudi v širši družbi ni preveč zaželeno, da ljudje izrazijo svoje mnenje. Celo na fakultetah je pogosto bolje, da ponavljaš že narejeno, kot prispevaš nekaj izvirnega.

Česa si želimo? Mase, ki ne razmišlja, klika po telefonih in dela selfije v nakupovalnih centrih, ali si vendarle želimo celotno populacijo vzgajati h kritični pismenosti? Pismenost ne pomeni le znati brati in pisati ter ni vezana le na zmožnost dela z besedili, ampak je širši koncept. Razvita bralna pismenost je povezana s človekovo zmožnostjo delovanja v družbi. Zagovarjanje vrhunskosti v pismenosti, kar zajema tudi kritično mišljenje in vrednotenje, iskanje posrednih sporočil. Ta odprtost uma, ustvarjalnost na področju branja in pisanja, je temelj na konkurenci temelječe svetovne družbe gospodarstva v prihodnje. To, da mi ne vzgajamo kritičnih posameznikov, pomeni, da Sloveniji delamo neverjetno škodo, ker ne bomo imeli inovacij. Ni naključje, da se je gospodarska zbornica začela spraševati, kaj se da narediti, da se pismenost med odraslimi poveča. Sami so opazili, da ne moreš pričakovati visoke dodane vrednosti, če imaš ljudi, ki so neustvarjalni, ki pritiskajo na gumb v tovarni od jutra do večera ter razmišljajo o telenovelah, ki jih bodo gledali popoldne. Zagovarjanje visokih pričakovanj pri delu z mladimi po celotni vertikali vključno z univerzo in razvijanje kritičnega mišljenja z razvijanjem kompleksne pismenosti je med naložbami v njihovo življenjsko in delovno uspešnost.

Ljudem je treba pomagati najti smisel branja, užitek odklopa, ko odpreš knjigo in se odklopiš od onesnaženosti vsakdana, kot bi rekel Aleš Šteger. Smo srečni v svetu, kjer smo ves čas nekomu na razpolago? Če obstaja kampanja, da med vožnjo ne smemo uporabljati telefona, bi bila smiselna tudi kakšna kampanja o pomenu branja.   

Literatura ima tudi velik družbenokritični pomen, številne revolucije so se začele ravno v literarnih krogih.

Kdo je ustanovil slovensko državo, kdaj so se stvari začele? Ključne izdaje Nove revije, člani društva pisateljev – kdo je bral Majniško deklaracijo? Tone Pavček! Kdo je govoril o moralnem tribunalu? Niko Grafenauer. Torej pesniki so, če že ne vodili, ključno prispevali k temu, da smo dobili državo v kriznih časih. Tudi danes smo v kriznih časih, izguba identitete, posameznika in družbe, kriza Evrope, najbrž bi bilo o vsem tem dobro prek literature voditi kakšno debato. In da mladi tega niso zmožni, ne drži. Kar poglejte si meni sila ljubo zvrst kulture, hip hop. O čem govorijo mladi raperji? O vsem, kar se dogaja v družbi.

Čeprav knjige nosijo veliko težo, je branje vendarle nekaj, kar človeka sprosti. Privilegij, da si lahko poklonimo nekaj prijetnega.

Ljudem je treba pomagati najti smisel branja, užitek odklopa, ko odpreš knjigo in se odklopiš od onesnaženosti vsakdana, kot bi rekel Aleš Šteger. Smo srečni v svetu, kjer smo ves čas nekomu na razpolago? Nimamo pravice odklopa, ko ugasnemo telefon in v roke vzamemo zgodbo, naj bo knjiga ali film, in uro in pol preživimo sami s seboj? Moramo poiskati načine, kako tudi tiste, ki morda iz stiske, nimajo časa oziroma se ne čutijo kompetentne, pripraviti do tega, da bodo brali. S projekti, promocijami branja, po celotni vertikali in celotni populaciji, to je edini način. Če obstaja kampanja, da med vožnjo ne smemo uporabljati telefona, bi bila smiselna tudi kakšna kampanja o pomenu branja.

Ali iniciative, ki že obstajajo, praviloma naletijo na pozitivne odzive?

S stališča branja je vsepovsod po svetu problem, kako mlade fante navdušiti za branje. Zanimanje upade na začetku tretjega triletja OŠ. Projekt, ki ga je naredila moja kolegica, je taborniška veščina – tabornik bralec. Fantom je bilo všeč, da so ob tabornem ognju brali in razpravljali o knjigah. Kar se tiče branja odraslih, je veliko naredila Manca Košir s svojim klubom Beremo z Manco Košir. Kot je slišati, žanje precejšnje uspehe! Treba je zagovarjati, zlasti med odraslimi, izrazito pluralnost, večravninskost teh projektov, ni enega samega recepta za vse. Razlike so na primer v navduševanju za branje manj izobraženega posameznika ali pa doktorja znanosti, ki ne bere ničesar več, odkar je končal doktorat. Zelo vesel sem tudi iniciative gospodarske zbornice, ki pripravlja projekt promocije branja med podjetji, zlasti med menedžerji in tudi zaposlenimi, to je recimo ena pot.