Družinski zdravniki, ki so dali odpoved, naj bi po koncu odpovednega roka imeli možnost po podjemnih pogodbah ali prek koncesij sodelovati v programih javnega zdravstva. Leta 2017 je bil namreč dopolnjen člen 53.c zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), ki je domovom in bolnišnicam omogočil, da sklepajo podjemne pogodbe z izvajalci zdravstvenih storitev. Dr. Keber, tedaj ste bili svetovalec ministrstva za zdravje.

Pri tej dopolnitvi nisem sodeloval, sicer bi vztrajal, da se v člen izrecno zapiše, da se ga uveljavlja le v izrednih razmerah in omejen čas. Čeprav je zdaj v njem napisano, da je mogoče pogodbe sklepati za največ 12 mesecev in za enkratno povečanje programa, tako imenovane izredne razmere niso dovolj jasno razčlenjene. Ima pa oziroma je imel dober namen. Če se zgodi, da zaradi epidemije, nesreče ali drugega vzroka primanjkuje v državi ali določeni regiji veliko zdravnikov, novih pa ni mogoče zaposliti takoj, člen omogoča mobilizacijo vseh zdravnikov iz prizadetega okolja in olajša izvajanje javne zdravstvene službe. A ponavljam; člen je namenjen sklepanju pogodb za omejeno časovno obdobje. V nasprotnem bi namreč javni zdravstveni delavci, pa ne le zdravstveni, postopoma izbrali zasebništvo in izgubili bi javne institucije.

S privatizacijo so obsedeni samo nekateri, ki ne zamudijo nobene priložnosti, nobene stiske zdravnikov in nobenega drugega javno razgrnjenega problema v zdravstvu, da ne bi prišepetovali te »rešitve«. Zlasti sta pri tem aktivni vodstvi sindikatov Fides in Praktik.um, bojim pa se, da ju podpira tudi zdravniška zbornica. 

Obstaja glede na aktualne dogodke dejanska nevarnost, da se to zares zgodi?

Če bodo tisti z močjo odločanja upoštevali vlogo javnega zdravstvenega sistema kot stebra socialne države, bojazni ne vidim. Javni zdravstveni sistem ne pomeni samo javnega financiranja, temveč tudi javno izvajanje zdravstvene dejavnosti; pomeni torej javne ustanove, v katerih zaposleni ne razmišljajo iz meseca v mesec o tem, da bi si delili dobiček. Nekateri trdijo, da zasebniki, ki so financirani z javnim denarjem, ne ogrožajo javnega zdravstvenega sistema. Z njimi se kakopak ne morem strinjati. Tudi če zasebnika plačuje javna zdravstvena blagajna, je še vedno zasebnik; iz javnih sredstev skuša čim več denarja obdržati zase. Zanima ga profit, kar je logično. A javno zdravstvo potrebuje zdravnike, ki jim ključna vrednota ni profit, temveč zagotavljanje storitev vsem državljanom in državljankam, ki jih potrebujejo. Z obstoječim denarjem so zavezani storiti čim več, ne pa samo toliko, kolikor je zapisano v pogodbi. Da bi zasebniki s pogodbami lahko po enakih cenah enakovredno in enako kakovostno nadomestili javne izvajalce, ni mogoče. Najmanj, kar bi se zgodilo, bi bilo povišanje cen zdravstvenih storitev.

Izhajam iz stališča, da zdravniki družinske medicine, ki so dali odpoved, tega niso storili zaradi morebitnega profita v prihodnosti, temveč dejanske stiske. Pa vendar. Če je zadaj težnja po privatizaciji, kje je njen vir?

Strinjam se z vami. Drži, da je družinskih zdravnikov premalo in da so zato številni med njimi preobremenjeni, vendar sem prepričan, da večini zdravnikov ni do tega, da bi postali zasebniki. Razumejo, zakaj takšno izvajanje zdravniške dejavnosti ni dobro za univerzalno dostopnost do zdravstvenih storitev. S privatizacijo so obsedeni samo nekateri, ki ne zamudijo nobene priložnosti, nobene stiske zdravnikov in nobenega drugega javno razgrnjenega problema v zdravstvu, da ne bi prišepetovali te »rešitve«. Zlasti sta pri tem aktivni vodstvi sindikatov Fides in Praktik.um, bojim pa se, da ju podpira tudi zdravniška zbornica.