Žensk iz Savdske Arabije ne vidimo, prekrivajo jih črne plahte tradicionalnih muslimanskih burk, s katerimi savdski moški skrivajo svojo dragoceno lastnino. Čeprav so ženske z idejami, mnenji in sanjami, te nič ne štejejo, njihov glavni namen obstoja je služenje moškim in njihovim potrebam. Oni pač najbolje vedo, kaj je za ženske prav.

A ženske se ne dajo, v glasbenem posnetku, ki ga je režiral Majed al-Essa, kjer črne burke dopolnjujejo pisane superge, šali in rolke, so svet znova opozorile nase. Posnetek spremlja pesem z navihanim besedilom, kjer si pojoče gospe želijo, da bi moški enostavno izginili in jih, enkrat za zmeraj, pustili pri miru. V dveh tednih je dosegel več kot tri milijone ogledov na spletnem kanalu Youtube, z vseh strani sveta se vrstijo podporna sporočila žensk.

Čeprav so ženske na posnetku razigrane in navihane, so težave, s katerimi se soočajo, vse prej kot to. V močno patriarhalni družbi, kjer živijo, ne smejo potovati, študirati ali se omožiti brez privolitve moškega sorodnika. So le blago, ki ga je treba uspešno tržiti, hkrati pa omejiti divjo naravo žensk, ki razmišljajo in čutijo.




Upor savdskih žensk ni novost, že dolgo se borijo za pravico do vožnje avtomobila, ki še vedno pripada izključno moškim. Prvi javno odmeven protest so organizirale v Rijadu leta 1990, ko je skupina žensk enostavno sedla za volan in zavzela ceste. Pogumne bojevnice so pristale za zapahi z zaseženimi potnimi listi, a bitka še zdaleč ni bila končana. Pozivi, da se tudi ženskam dodeli osnovna pravica, se vrstijo od devetdesetih let dalje, po arabski pomladi leta 2011 pa se protesti kar vrstijo. Globalizacija je prinesla bliskovito širjenje informacij, zato so odzivi svetovne javnosti vse večji, vprašanje pa je, kdaj se bo trda roka patriarhata zlomila do te mere, da bodo ženske resnično svobodne. 

Tukaj in tam, ne glede na raso, starost in denar.