Jogi Dharmananda: Tantrično ljubljenje je dobra priprava na umiranje

Izraelec Dharmananda je učitelj joge, ki živi v Estoniji. Na delavnicah z naslovom Umetnost umiranja predaja nauke o pravem pomenu smrti z jogijskega stališča. Uči, kako se sprejemajoče in harmonično soočiti s smrtjo in kako spremljati in podpreti umirajočega pri prehodu. Predan je tudi poučevanju znanosti tantre, o kateri pravi, da je dobra priprava na procese, ki jih človek doživlja pri umiranju.

Ste Izraelec, zadnji dve leti živite v Estoniji. Kako vas je življenjska pot pripeljala tja?

Moj brat Somananda, ki je ustanovitelj jogijske šole Somananda, se je pred več kot dvajsetimi leti podal na duhovno pot. Tudi mene je skušal navdušiti nad jogo in meditacijo, a takrat sem bil tako vpet v službene obveznosti, da me njegovo pripovedovanje ni kaj dosti zanimalo. Leto in pol kasneje pa sem se odločil, da bom vendarle preveril, od kod izvira njegovo navdušenje. Odpotoval sem v Indijo in se udeležil nekaterih jogijskih tečajev. Tudi mene je duhovnost začela vse bolj zanimati, tako da sem začel redno izvajati vaje in čez čas postal učitelj joge. Somanandi je leta 2010 znanec ponudil, da bi vodil delavnico v Estoniji. Tam je spoznal svojo bodočo ženo Liiso. Kasneje je potreboval pomoč pri šoli in vprašal me je, ali bi se jima pridružil. Sprejel sem njegovo povabilo in zdaj poučujem tam pa tudi na drugih koncih Evrope.

Čas, ki ga prespimo, je podoben smrti, saj med spanjem nismo zavestno prisotni. Če uspešno razvijemo sposobnost lucidnega sanjanja, lahko v trenutku, ko naše fizično telo umre, ohranimo zavedanje, da večni del nas, naša duša, obstaja tudi po smrti. 

V Ljubljani ste imeli štiridnevno izobraževanje z naslovom Umetnost umiranja. Kako lahko razumevanje procesa umiranja in smrti vpliva na naše globlje doživljanje življenja?

Koncept smrti je v današnjih časih bolj ali manj tabu, ljudje ga doživljajo kot morbidno temo. Če smo dokaj mladi in zdravi ter uživamo v življenju, potem ob omembi smrti pogledamo stran in rečemo: »O tem zdaj ne želim razmišljati, hočem samo živeti in uživati v tem, kar imam.« Čeprav umirajo tudi mladi ljudje, na primer v nesrečah ali za posledicami bolezni, si mislimo, da se nam to ne bo zgodilo. Soočenje s smrtjo res ni prijetno, a ko se zgodi, povzroči notranji šok, je kot mrzel tuš. Ko izgubimo koga od bližnjih ali pa sami hudo zbolimo, nas to lahko notranje prebudi. Pokaže nam nekaj, kar je del resničnosti in čaka vsakogar od nas. Začnemo se zavedati svoje minljivosti in tega, da lahko smrt pride kmalu. Če smo dovolj pogumni, postavimo stvari, ki so nam najbolj pomembne, na prvo mesto. Prej smo zidali gradove v oblakih in odlašali z dejanji, čas pa je tekel. Dobro je biti notranje pripravljen na smrt, tudi če smo zdravi. Na delavnici učim, kako se sprejemajoče in harmonično soočiti z njo.

Lahko je tudi velika motivatorka.

Tudi ljudje, ki so doživeli nesrečo ali pa zboleli, a niso zrli smrti neposredno v oči, lahko doživijo velik premik v sebi. Zaradi šoka začnejo bolj ceniti življenje. Tudi sam sem imel pred dvema letoma nesrečo s kolesom. Nisem bil v smrtni nevarnosti, sem pa bil poškodovan in imel zdravstvene zaplete. To me je spodbudilo, da sem se še bolj resno posvetil duhovni praksi in šel v smer, v katero sem želel iti. Poznam ljudi, ki so imeli bližnje srečanje s smrtjo in po njem so se začeli zavedati, kako dragocen je čas, ki jim je še preostal. Niso ga več zapravljali z gledanjem televizije, internetom in drugimi mediji, ki so jim prej zamotili um. Osredotočili so se na tisto, kar jim je bilo res pomembno. Tako ne bodo toliko obžalovali, ko bodo ležali na smrtni postelji.

Avstralka Bronnie Ware, ki je vrsto let skrbela za umirajoče, je napisala knjigo 5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo. Ljudem je bilo najbolj žal, da si niso upali živeti tako, kot so hoteli. Želeli so si tudi, da ne bi tako trdo delali in da bi imeli pogum izraziti svoja čustva, da bi ostali v stiku s prijatelji in si dovolili biti srečnejši.

Veliko ljudi je deloholikov. Trdo delajo v službi, in ko pridejo domov, delajo še naprej. Tako zaposlijo svoj um in bežijo od sebe. Poleg tega zanemarjajo otroke, partnerja in prijatelje. To je past človeškega ega modernega časa, ki išče uspeh, denar, status, hkrati pa pozabi na najpomembnejše stvari v življenju.

Če se zavedamo, kdo smo v resnici in kaj je namen našega obstoja ter da so vsi predmeti, ljudje okoli nas in celo naše telo zgolj prehodni, potem lahko ostanemo nenavezani. Lahko nekoga iskreno ljubimo, imamo denar, hišo, avto, a jih ne posedujemo. Ne kratijo našega notranjega miru. 

Smrt je trenutek resnice, in kot ste rekli, ni dobro, da nas doleti nepripravljene. Zakaj se izogibamo pogovorom o njej? Zakaj jo doživljamo kot morbidno temo?

Naš um ima rad zabavo. Če bi Nasa danes objavila, da bo čez 24 ur ogromen meteor treščil v Zemljo in nas vse uničil, kako bi se odzvali na to novico? Starorimski filozof Musonius Rufus je rekel: »Ne moremo dobro živeti, če ne živimo vsakega trenutka, kot da bi bil naš zadnji.« Živimo s pričakovanjem, da se bo življenje kar nadaljevalo. Kakšen bi bil odziv večine ljudi na novico o meteorju? Mnogi bi se spontano odzvali tako, da bi zadnje trenutke izkoristili za zabavo, na mrtvo bi se napili. A to je panični odziv. Zavestni odziv tistih, ki se zavedajo pomena duhovne prakse, bi bil drugačen. Ne bi več hoteli izgubljati časa. Izklopili bi telefon, šli v svojo sobo, meditirali, molili ali počeli kaj podobnega, kar bi jih povezalo z njihovim jedrom. V takšnih trenutkih bi se zavedeli, v čem je bistvo življenja. In to niso razni projekti, služenje denarja, grajenje hiše in podobno, to tudi niso naši družinski člani in prijatelji. Vse našteto je prehodno, pride in gre. Tisto, kar bo vedno ostalo prisotno, pa je, kdor smo v svojem jedru, naše sebstvo. In to spoznamo v trenutku smrti. Takrat dojamemo, kdo smo. To darilo nam lahko da soočenje z možnostjo smrti. Če gremo med meditacijo globoko vase in se zavemo, da je smrt za vse neizogibna, nas lahko to izkustvo močno spodbudi k temu, da zaživimo tako, kot želimo. Potem si na smrtni postelji ne bomo očitali, da smo zapravili življenje za stvari, ki so nam bile v resnici nepomembne.

Slovenski avtor Milan Kleč je napisal knjigo pesmi o dokončnem slovesu. Na zadnji platnici je stavek: »Smrt ni več nekaj, kar pripada mrtvim, ampak jo je treba živeti.«

Njegov stavek na kratko opiše to, kar sem poskušal pravkar pojasniti. Ko ljudje izvejo novico, da bodo kmalu umrli ali pa bo umrl kdo od njihovih bližnjih, je naenkrat vsa njihova pozornost obrnjena k temu. Kaj so naredili v zadnjih desetletjih, da bi se pripravili na ta trenutek? Ne prav dosti. Večina je nepripravljena na smrt. V nekaterih kulturah, ki so žal redke, na primer tibetanski, pa se zavedajo pomena duhovne priprave na trenutek smrti. O tej temi se pogovarjajo že od mladosti. Sogyal Rinpoche, avtor izvrstnega dela Tibetanska knjiga življenja in umiranja, piše o tem. Odraščal je v skupnosti, v kateri je vsak dan meditiral in izvajal različne oblike duhovne prakse. Tam verjamejo, da je celoten namen življenja priprava na trenutek smrti. Ta finale človeške izkušnje je z duhovnega vidika izjemno dragocen. Dejansko nam ponuja priložnost za razsvetljenje. 

Je stanje, ko globoko spimo in ne sanjamo, podobno smrti?

Čas, ki ga prespimo, je podoben smrti, saj med spanjem nismo zavestno prisotni. Stephen LaBerge, vodeči raziskovalec lucidnih sanj, pravi, da se med sanjanjem lahko naučimo biti zavestno prisotni. In to je zelo dobra priprava na trenutek smrti. Če uspešno razvijemo sposobnost lucidnega sanjanja, lahko v trenutku, ko naše fizično telo umre, ohranimo zavedanje, da večni del nas, naša duša, obstaja tudi po smrti. Če se torej tega naučimo še živi, tako presežemo največji strah v življenju, to je strah pred smrtjo. Ko umremo, je tako, kot da bi šli spat. (smeh) 

Vaja za smrt je tudi, da smo nenavezani. Večinoma smo navezani na svoje telo, partnerja, prijatelje, sorodnike, materialne dobrine. »Ljudje, ki živijo preprosto, tudi laže umrejo,« je rekla Urška Lunder, zdravnica paliativne medicine pri nas.

Res je. Ljudje, ki živijo preprosto, imajo manj navezanosti. Več ko imamo stvari, bolj se naš um ukvarja z njimi. Brez njih je lahko precej umirjen. Saj poznate rek: Človek, ki je resnično bogat, je tisti, ki nima veliko želja. A ni treba, da živimo asketsko, mogoče je najti srednjo pot. Uživati v lepotah življenja in hkrati biti nanje nenavezan. To ne pomeni ravnodušnosti. Če se zavedamo, kdo smo v resnici in kaj je namen našega obstoja ter da so vsi predmeti, ljudje okoli nas in celo naše telo zgolj prehodni, potem lahko ostanemo nenavezani. Lahko nekoga iskreno ljubimo, imamo denar, hišo, avto, a jih ne posedujemo. Ne kratijo našega notranjega miru.

Kaj se zgodi, ko doživimo orgazem? Um se nenadoma ustavi, zamrzne, in to spominja na smrt. Zato Francozi orgazmu rečejo la petite mort, mala smrt. Um se lahko zaustavi tudi med tantričnim ljubljenjem. Znajdemo se v višjem stanju zavesti, kot bi bili zunaj telesa. Takrat se zavedamo, kdo smo v resnici – da nismo naše telo, misli ali čustva. 

Kako se še lahko duhovno pripravljamo na smrt, tako da smo se zmožni – ko pride naš čas – zavestno in dostojanstveno predati procesu umiranja?

Najprej je pomembno, da koncepta smrti ne pometemo pod preprogo, ampak se soočimo s svojo umrljivostjo. Priporočljivo je, da beremo knjige o njej, tako da se razširi naše dojemanje tega pomembnega prehoda. Na omenjeni štiridnevni delavnici veliko govorimo o Tibetanski knjigi mrtvih (Bardo Todol). To je neke vrste priročnik, kako se pripraviti na smrt. Priporočljiva je tudi meditacija. Z njeno pomočjo dobimo nekaj vpogleda v delovanje našega uma. Descartova izjava Mislim, torej sem ne predstavlja resnice bistva človeškega bitja. V nas obstaja nekaj, kar je nadrejeno umu, in to je zavest. Nekateri zato rečejo prav nasprotno: Kadar ne mislim, takrat sem. Ko razmišljam, sem namreč suženj uma. Če se naučimo, kako narediti korak nazaj in opazovati um, ki nas usmerja k strahovom, negativnim predstavam, željam in še marsičemu, ga lahko nadzorujemo. Kdor to zmore, zna ukrotiti um tudi v trenutkih umiranja. Zaveda se, da se mu dogaja naraven proces, skozi katerega gremo vsi. Ni ga strah in tako se mu laže preda.

Pri rojstvu nam pomagajo, pri umiranju pa ne. Kako lahko umirajočega spremljamo in podpremo pri njegovem prehodu?

Usedite se zraven njega in mu berite odlomke iz Tibetanske knjige mrtvih. To mu bo pomagalo, da se bo sprostil. Vsebina knjige in energija besed sta namreč harmonični in umirjata. V sobo prinesite slike ljudi, ki so mu pomembni. To so lahko tudi slike svetnikov ali duhovnih učiteljev. Prižgite svečke, naj prostor umiranja postane svetišče. Ob umirajočem lahko meditirate ali molite, lahko tudi pojete mantre. Vsakršna energijska podpora pride prav. S pogovorom ga skušajte podpreti pri tem, da se zave svoje resnične narave in tega, da je smrt zgolj prehod na druge ravni bivanja. 

Odziv ene od udeleženk na vaši delavnici je bil: »Moj oče je na smrtni postelji. Pred tečajem sem se izogibala misli na njegovo smrt, zdaj pa imam znanje, kako pomagati in stati ob strani obema, njemu in sebi.«

To je zelo pogost odziv. Delavnica udeležencem pomaga, da se umirijo. Ublaži njihov stres, povezan s skorajšnjo izgubo bližnjega. Svojci pogosto obžalujejo, da za umirajočega niso storili več. Udeleženci naših delavnic pa dobijo orodje, s katerim ga lahko podprejo pri prehodu. Zavedanje, da bodo storili vse, kar je v njihovi moči, jih navda z večjim zaupanjem.

Poučujete tudi tantro. Za polno, erotično bivanje se je dobro zavedati, da vse mine, vse umre. Kakšna je povezava med spolnostjo in smrtjo, erosom in tanatosom?

Kaj se zgodi, ko doživimo orgazem? Um se nenadoma ustavi, zamrzne, in to spominja na smrt. Zato Francozi orgazmu rečejo la petite mort, mala smrt. Um se lahko zaustavi tudi med tantričnim ljubljenjem. Znajdemo se v višjem stanju zavesti, kot bi bili zunaj telesa. Takrat se zavedamo, kdo smo v resnici – da nismo naše telo, misli ali čustva. Prisoten je samo sedanji trenutek, samo naše sebstvo. To navdihujoče izkustvo ničnosti oziroma velike praznine nam omogoča spolna združitev. In tudi to je dobra priprava na umiranje. Če se pogosto tantrično ljubimo, se navadimo na stanje praznine. V poslednjih trenutkih življenja se je ne prestrašimo, saj nam je domača.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE