Ne skrbite, obstaja raziskava! Lani decembra so raziskovalci treh ameriških univerz objavili članek z naslovom Učinki pomanjkanja in obilja časa na občutek življenjskega zadovoljstva. V njem so poudarili, da večina zaposlenih odraslih danes, prav posebno tistih, ki imajo otroke, večino časa hrepeni po tem, da imeli ravno to – več časa. Želeli bi ga nameniti prostočasnim dejavnostim; če to ni izvedljivo, pa vsaj spancu. Zapisali so tudi, da so zaposleni ljudje veliko bolj zadovoljni z življenjem v primerjavi z brezdelnimi, in to ne glede na to, ali je občutek obremenjenosti z delom pri prvih smiseln ali ne.

Ne več kot dve uri in pol dnevno
In kdaj so zaposleni poročali o višku svojega zadovoljstva? Ko so imeli dnevno dve uri in pol prostega časa. Ljudem, ki niso hodili v službo, pa so idealno dolžino prostega časa predstavljale štiri ure in 45 minut. Avtorji raziskave so povedali, da premalo prostega časa ljudi spravlja v stisko, a te je manj, bolj se dolžina prostega časa približuje optimalni. Vse, kar traja dlje od optimalnega, nima več pozitivnega učinka, kot bi ga pričakovali. Ljudje se začnejo počutiti na splošno neučinkoviti, veliko prostega časa pa hitro postane – preveč prostega časa.



Pridi k meni, se bova skupaj igrala

Če imajo recimo vsi okoli mene dve uri dnevno za prostočasne dejavnosti, jaz pa jih imam na voljo štiri, to pomeni, da mi ostaneta dve uri, ko nimam nikogar, s katerim bi se lahko "igral". Prosti čas je namreč vreden več, če ga delimo z drugim, tako strokovnjaki.
No, za konec še druga razlaga, zakaj je več kot dve uri in pol prostega časa dnevno "škodljivo". Uvodoma sem pojasnila usodnost pretvarjanja, da smo nenehno v pogonu. No, če imamo preveč prostega časa, začne ta zlagoma negativno vplivati na našo samopodobo. Imam preveč časa, zato se začnem spraševati: Nisem več koristen, me nihče ne potrebuje?
Ah, ljudje smo res smešni – nekaj hočemo, a ko to dobimo, si kmalu od strahu grizemo nohte in hrepenimo po tem, kar je bilo.