Ko so me spomnili na 25-letnico priloge Ona, ki je že dolga leta spoštovanja in branja vredna revija, ki jo človek prime v roke in jo izpusti šele po nekaj urah, potem pa to ponovi še kak dan do nove številke, vmes pa tuhta o temah, ki neusmiljeno kot skalpel režejo v pogosto bolno tkivo naše družbene povrhnjice, me ni obsijalo, da je bilo na prvi strani tiste prve številke zapisano tudi moje ime. Pod intervjujem s hrvaško zvezdnico (tedaj v bliskovitem vzponu) Severino. Hm. Takrat je v svojem ščebetanju o iskanju popolnega moškega omenila tudi nekaj, kar je nakazovalo smer mogočnega veletoka, ki je v naslednjih desetletjih preplavil medije: populizem ljubi izjave, kakršna je bila njena, da se vidi v beli poročni obleki pred oltarjem, v tradicionalni družini s krščanskimi vrednotami; no, mogoče ne s čisto vsemi desetimi zapovedmi … Tradicionalne vrednote, z odpustki. Tako se je potem razvijala naša družba.

Ker so bile Slovenske novice polne vsakovrstnih tem, ki niso bile ravno primerno branje pred spanjem, hkrati pa so med akterji premočno prevladovali moški, je precej bojevit in emancipiran ženski del uredništva sklenil zavihati rokave. Rodila se je priloga Ona. 

V Delovi dokumentaciji mi je listanje po januarskih in februarskih Slovenskih novicah rahlo odstrlo tančice, v katere je že zavit tisti čas. Ena najboljših karikaturistk vseh časov Aljana je na drugi strani narisala dve sličici. Na prvi je bila številka 140.122. In tekst: »Je to številka zavoda za zaposlovanje?« In odgovor v drugi sličici: »Ne, to je število brezposelnih.« Bilo je leto 1994. Šele dve leti in pol po osamosvojitvi, ki smo si jo izvolili, da bi bili sami na svojem, sami gospodarji svoje usode in boljše prihodnosti, tako so bili takrat prepričani vsi, pa smo že presegli strašljivo številko 100.000. Toliko ljudi brez dela je bilo v socializmu, iz katerega smo zbežali, nepredstavljivo. Tistega januarja 1994 je mariborski javni tožilec na STA poslal sporočilo za javnost, da je Janez Janša osumljen kaznivega dejanja v zvezi s prodajo orožja. Pisali smo o utaji davkov. O kriminalu. Začenjala se je tajkunizacija, ki je, z vso družbenopolitično patologijo, pripeljala do tega, da imamo danes malo manj kot 80.000 brezposelnih in tragično veliko tistih, ki z delom in pokojnino ne morejo dostojno preživeti. Revščine, ki je v socializmu nismo videli, je danes toliko, da si zakrivamo oči. Še huje: da je za tiste, ki vodijo državo, sprejemljiva in normalna.



Ker so bile Slovenske novice polne vsakovrstnih tem, ki niso bile ravno primerno branje pred spanjem, hkrati pa so med akterji premočno prevladovali moški, je precej bojevit in emancipiran ženski del uredništva sklenil zavihati rokave. Rodila se je priloga Ona. Najprej je hotela provocirati. Dregniti v tisto, kar je napovedovala Severina: tradicionalno družbo z vrednotami, ki so velikokrat samo krinka za nepravično razdeljene vloge in še vse kaj hujšega. Kot je videti, seme ni bilo slabo. 


Prvo številko priloge Ona si lahko v celoti ogledate tukaj. 


Preberite še:

- Kako se ustvarjanja prve številke spominja današnja odgovorna urednica Sabina Obolnar.

- Katere prelomnice so se zgodile v prvem letu izhajanja One 1994.