Verjetno največ ljudi pozna vaš verz »zbog svjetske krize nemam za rizle« (zaradi svetovne krize nimam za rizle, op. p.). Svetovne krize trenutno ni, kateri verz torej najbolje opiše trenutno situacijo v svetu?

Verz, ki najbolje opiše trenutno stanje, je: »ovo himna je generacije, u šupku civilizacije« (to je himna generacije v anusu civilizacije, op. p.). Večina mladih in starejših je zaradi kupa informacij o vsakodnevnih svetovnih krizah in terorističnih napadih ter gledanja resničnostne televizije že tako apatična, da nimajo več niti volje niti idej, kako bi se izvlekli iz tega in naredili svoj siv vsakdan boljši.

Nočemo ljudi označevati za oboževalce, saj se nam to sliši grozno in kar malo ponižujoče. Ljudje so že dovolj oblepljeni z različnimi etiketami, zato ne potrebujejo še ene, četudi bi bila le ta, da so oboževalci nečesa ali nekoga.   

V tekste radi vpletete družbeno kritiko, ste imeli zaradi tega kdaj kakšne težave, ste kdaj trčili ob zaprta vrata?

Družabna omrežja so to spremenila. Danes ne moreš več utoniti v pozabo, če javno rečeš nekaj, kar razjezi katerega od lokalih šerifov. Danes politiki vedo, da se bo vsak njihov spor s kako javno osebnostjo najverjetneje končal s slabo publiciteto zanje, zato raje ignorirajo vse kritike. To je za njih najvarneje. Zato se moraš zdaj še bolj potruditi, da greš določenemu politiku tako na živce, da se javno odzove. Pred desetimi leti smo imeli težave, ker so kakšni lokalni politiki skušali prepovedati naše nastope na festivalih, zdaj pa smo se postarali in imamo največ težav z uriniranjem, kar ni povezano s politiko, temveč izključno s težavami s prostato.



Imate tudi prepoznaven zvok, ob katerem občinstvo rado skače, skačete pa tudi vi. Opažate, da vsako leto teže skačete ali vam leta ne pridejo do živega?

Vitalni smo prav zaradi vsakodnevne koncertne aerobike. Pa tudi zaradi skrivnega napitka, ki nam ga druid zmeša pred vsakim koncertom, a recepta ne izdamo.

V Sloveniji sicer večkrat nastopate, zadnji velik koncert pa je bil pred dvema letoma v polnih Križankah. Kako vi z odra vidite ljubljansko občinstvo?

Jaz sem didžej, zato stojim zadaj in slabo vidim občinstvo zaradi luči in dima, ki ga spuščajo na oder. Bi pa rad videl občinstvo, tisti, ki stojijo spredaj, pravijo, da je v Ljubljani super.

Veliko naših glasbenih idolov se je v zadnjem času preselilo na drugi svet. Od Tuste iz skupine KUD Idijoti  do Dina Dvornika. Njima smo se poklonili tudi v svojih pesmih.  

Vaše občinstvo so večinoma mladi, kakšne so razlike med mladino v Sarajevu, Ljubljani ali Beogradu?

Imamo srečo, da na naše koncerte prihajajo ljudje različnih starosti, ras in narodnosti, zato ne vidimo malih razlik med Sarajevčani, Sarajevčankami, Beograjčani, Beograjčankami, Ljubljančani in Ljubljančankami. Nočemo ljudi označevati za oboževalce, saj se nam to sliši grozno in kar malo ponižujoče. Ljudje so že dovolj oblepljeni z različnimi etiketami, zato ne potrebujejo še ene, četudi bi bila le ta, da so oboževalci nečesa ali nekoga.

Zelo prepoznavna so tudi vaša rumeno-črna oblačila. Koliko oblek se vam je že nabralo? Se spomnite kakšne anekdote, povezane s temi oblačili?

Rumeno-črnih oblačil že dolgo nismo zamenjali, jih pa redno peremo. Prav v povezavi s pranjem teh oblačil je veliko anekdot, naš bobnar Senad Šuta je strokovnjak za pranje in ima certifikat, da upravlja katerikoli pralni stroj na svetu, ne glede na to, katere znamke je in kakšna je kapaciteta bobna.



Katere skupine in glasbeniki s področja bivše Jugoslavije najbolj navdušujejo vas?

Veliko naših glasbenih idolov se je v zadnjem času preselilo na drugi svet. Od Tuste iz skupine KUD Idijoti  do Dina Dvornika. Njima smo se poklonili tudi v svojih pesmih.

Kaj poslušate v kombiju na poti na koncert?

Pred nekaj leti smo se odločili, da sploh ne bomo vgradili radia in zvočnikov v kombi, saj smo se ves čas prepirali, katero glasbo bi poslušali, ko smo jo končno izbrali, pa so pol ure vsi zaspali ali pa gledali filme na prenosnem računalniku, glasba pa je igrala v prazno in motila voznika.