Zdaj sem hodeči mrtvec. Nekakšen zombi. Obvisela sem nekje, kjer ne bi smela biti. V telesu, ki mi je hkrati tako domače in tako tuje. Imam umeten kolk, občasno inkontinenco, povišan krvni pritisk, novo porcelanasto zobno protezo; močno zredčene posrebrene lase, starostne lise, in samo kakšnih pet kilogramov preveč. Tu so še gube, ki jih že zdavnaj ne štejem več. Všeč so mi edino tiste smejalne, okrog oči. Čeprav se redko smejem. Koža je povešena, moje nekdaj stoječe prsi so vse bolj pobožne. »Segajo že skoraj do kolen,« pomislim sarkastično, vendar s kančkom prikritega zadovoljstva, da jih še imam, zahvaljujoč uspešni kemoterapiji pred nekaj leti. Moškega pa nimam več. Vdova sem. Že nekaj let. Sin je v tujini pognal korenine. Zdaj sem sama. Zdaj imam čas. Časa, kolikor hočem. Kolikor mi ga je nekoč primanjkovalo, toliko ga je zdaj preveč. »Tako je to v življenju. Nikoli ni prav, no, skoraj nikoli niso stvari v skladnem ravnovesju. Zdaj pa nehaj pogledovati sem, tepček,« z očmi jezno ošinem knjižnega molja, ki še kar pogleduje v mojo smer. Moti me in niti malo mi ni do konverzacije. Ne do besedne ne do očesne. Presedem se drugam, toda pogled tega moškega ostane še nekaj časa prilepljen name. Raziskujoč in ocenjujoč je, kar me razburi. Sama si to dovolim, moti pa me, če kdo secira in analizira mene. »Pri teh letih, lepo vas prosim. Muzejski vlak je že zdavnaj odpeljal. S parno lokomotivo pred xx leti.« 

Telovadni prostor, dva dni kasneje. Dvanajst nas je. Sedem žensk in pet moških. Oblečeno imam najbolj ohlapno trenirko, ki jo premorem. Zato pa izgledam kot napol prazna vreča uvelega krompirja. Postavo imam za svoja leta, bom rekla, primerno. Solidno ohranjeno. »Sliši se kot prodajni oglas za kakšen oldtajmer, le da je podvozje že strašno dolgo nerabljeno in tudi celo večnost ne servisirano, razen za čisto osnovne fiziološke vsakdanje potrebe,« se mi sarkazem spet čisto potiho prikrade v misli. 

Vstopi še eden. Knjižni molj iz čitalnice!? Pa menda ne! Poišče me s pogledom. »Se mi samo zdi, ali je čisto narahlo zardel?« kanček privoščljive zvedavosti me premaga, da ga sekundo dlje ogledujem tudi jaz. »Res je rahlo rožnat,« pogledam še enkrat, tokrat bolj pozorno. »Zadihan je, zaradi stopnic, tepka,« se skuliram in si nadenem masko običajne brezbrižnosti. Kadar sem nedostopna, sem varna. 

In potem migamo. Smo kot filmski kader v počasni sekvenci. Okorni in počasni. Toda hvaležna sem mlademu voditelju telovadbe Feriju, da je do nas spoštljiv. Potrpežljiv je in dobrodušen. Še bom hodila na telovadbo! 

Večerja istega dne. Brane mu je ime. Rednemu obiskovalcu knjižnice. Zelo je načitan. Več nisem poizvedovala. Nočem prehitrega predalčkanja. Ni vezan. To sem izvedela po ovinkih. Toda ne bom se mu približala. Ne jaz. Ne prva! »Izgleda, da je tudi on takšen. Ne bo naredil prvega koraka!« Po eni strani mi je to všeč, saj so me ženskarji vedno odbijali, nedostopneži pa privlačili. Že v osnovni šoli je bilo tako. Fantje, ki sem jim bila všeč, so mi bili grozni. Tisti pa, ki so moj srček spravili v drget, ja, tistim sem bila pa jaz nikakršna. Enako v srednji šoli. Zanimivo, da se nikoli nisem zaljubljala v lepotce, pa vseeno. Imeli so tisto nekaj, kar bi se prilegalo moji duši »in še čemu, ha, ha«, toda jaz se niti pod razno nisem nikomur prilegala. »Ne tako ne drugače.« In tudi zdaj ne mislim spreminjati enega od svojih temeljnih življenjskih načel. Pustim pol večerje in z leseno hojo togo odidem ven. Ujamem še en pogled. Vprašujoč. Njegov! »Dobro, da sem v polsenci. Se mi zdi, da sem pa zdaj jaz zabarvala.« Druga stvar, ki izdaja – k sreči samo meni – da nisem več povsem ravnodušna, so rahlo tresoča se kolena. »Sicer pa se pri tej starosti vsi malce tresemo. Malo od senilnosti, malo od starostne tresavice,« se potolažim v globokem prepričanju, da itak tega nihče ne opazi. Vendar se mi dozdeva, da mi hrbet žge njegov pogled. Lahko da se motim! 


*Z zgodbo Dama s tremi nogami je na dvanajstem Oninem natečaju leta 2008 zmagala avtorica Sabina Majcen. Rdeča nit natečaja je bila Eden je bil pravi.  

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe.