Dr. Anica Mikuš Kos

Čutim neskončno žalost, neskončno bolečino

Dr. Anica Mikuš Kos tudi v morju zla vidi otočke dobrega. Tega jo je naučila mama. Včasih se ji zdi, da nima več prostora v srcu, da bi sprejela še kakšno zgodbo, a potem se kar najde še kakšen kotiček.

Bila je direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani. V obdobju balkanskih vojn pa se je aktivno posvetila pomoči otrokom beguncev. Svoje delo neutrudno nadaljuje pri Slovenski filantropiji ter med svoje destinacije humanitarnega dela prišteva vse od Čečenije do Pakistana. Kajti kamor koli greš, je trpljenje enako. Če bo le mogoče, gre septembra v Gazo.*

Ob aktualnih terorističnih napadih v Franciji in Nemčiji se napetost stopnjuje in gre z roko v roki tudi z odklonilnim odnosom do beguncev. Kakšno je vaše mnenje?

Res je, da se napetost stopnjuje, z njo vred pa tudi odklonilni odnos do beguncev. A v tem je veliko iracionalnega. Begunce, čeprav so ti zelo redki med storilci, vidimo tako rekoč kot edini vir zla. Nedavno je neki človek na Japonskem poklal 19 ljudi, pa njegovo dejanje ni imelo nobene zveze z islamskim terorizmom. In ne pozabimo na Breivika! V Ameriki samo v uličnem nasilju umre 3000 ljudi na leto. Da o prometnih nesrečah niti ne govorim. Res je, da se danes ljudje v Evropi počutijo zelo ogrožene, a dejstvo je, da je večja verjetnost, da umrete v prometni nesreči kot v terorističnem napadu.



Kar zadeva terorizem: priča smo nizu tragičnih dogodkov, ki so posledica nekakšne funkcionalne avtonomije, ki jo dobi zlo; priča temu, kako je, ko začne zlo oplajati samo sebe. Zlo, ravno tako kot dobro, ima lahko učinek snežene kepe, ki se skotali po hribu navzdol. Lahko postane vir zadovoljstva. Zlo je lahko zasvojenost, ki zahteva vedno več »hrane«, več trpljenja. 

Predvsem si je treba prizadevati, da se družba ne bi okužila s strahom in negativnostjo. To se je nekoč zgodilo v Nemčiji v odnosu do Judov. Družba se je »okužila« in sovraštvo se je skorajda poenotilo. Danes so se Judje na »lestvici priljubljenosti« sicer dvignili, najbolj na udaru so trenutno muslimani. Pomembno je, da smo tudi mi nesovražni glasni, da povemo, kaj mislimo. S tem lahko marsikoga ustavimo, mu preprečimo, da se navzame strahu in zlonamernosti.  

»Pripustili smo jih v državo, zdaj pa nas koljejo!« Pogosta narativa, ki se konča s – saj smo ves čas imeli prav. Je mogoče, da se bo sovraštvo do beguncev toliko zaostrilo, da jih bomo a priori označili za kriminalce?

Res je, da se negativna miselnost širi. Vendar mislim, upam, da so tisti, ki so glasni v negativnem smislu, v manjšini. Doživljamo jih kot prevladujoče, ker so tako očitni in glasni. Strpni, razumni ne izkazujejo toliko javno svojih osebnih mnenj. Na primer: na televiziji so pred nekaj meseci govorili o beguncih in nato povabili še gledalce, naj se odzovejo. In odzivov je bilo pet. Vsi so bili sovražni. Iz tega bi lahko sklepali, da je vsa Slovenija izrazito sovražno naravnana, a to ni res. Samo teh pet se je oglasilo! Jaz se tako kot mnogi, ki niso sovražni, nisem oglasila. Ob drugi priložnosti sem za časopis napisala članek o beguncih; od 80 pisem – odzivov na članek – je bilo le eno pozitivno. A kaj se v resnici dogaja v socialnem tkivu, kako so stališča do beguncev zastopana med nami? O tem ne vemo dovolj.



Ob vašem vprašanju razmišljam, da za naciste, ki so pobili na milijone ljudi, ne uporabljamo besede kriminalci. Beseda »kriminalci« implicira storitev zla zunaj opredeljene ideologije, ki zlo pogojuje in narekuje. Za storilce terorističnih dejanj imamo na voljo več možnih označevalcev: psihično motene osebe, fanatiki ... Najbrž je za enega bolj primerna ena beseda, za drugega druga, pogosto kombinacija označevalcev.

Kaj lahko storimo? Za običajnega državljana malo lagoden odgovor je: uničiti osnovne vzroke in vire zla tam v Siriji, na Bližnjem vzhodu, na Srednjem vzhodu in še kje. Tega ne moreva ne vi ne jaz. Ta odgovor nas odvezuje, da storimo nekaj tu in sedaj, v naši konkretni situaciji, ob konkretnih ljudeh – beguncih. Predvsem si je treba prizadevati, da se družba ne bi okužila s strahom in negativnostjo. To se je nekoč zgodilo v Nemčiji v odnosu do Judov. Družba se je »okužila« in sovraštvo se je skorajda poenotilo. Danes so se Judje na »lestvici priljubljenosti« sicer dvignili, najbolj na udaru so trenutno muslimani. Pomembno je, da smo tudi mi nesovražni glasni, da povemo, kaj mislimo. S tem lahko marsikoga ustavimo, mu preprečimo, da se navzame strahu in zlonamernosti. 

Razočaranj je veliko, je že res. Je pa tudi veliko lepih zgodb. Na Slovenski filantropiji se radi pohvalimo z zlatim maturantom beguncem. Poznamo zgodbe beguncev, ki so se zaposlili, normalizirali svoje življenje. A vsi ne, seveda. Večina ne. Veliko jih doživi razočaranje. Posebno jih prizadene, ko v državi azila izgubijo svojo socialno vlogo – zaposlitev, vodenje gospodinjstva, pridelovanje hrane. 

Od Balkana do Afganistana spremljate po vsem svetu valove ljudi, ki iščejo nove priložnosti. Gredo na bolje, tisti, ki zbežijo? Ali ne doživijo razočaranja, ko pridejo v Evropo?

Gredo na bolje, če rešijo svoje življenje in življenja svojih otrok. Če jim uspe iz pekla zbežati in ostati v državi azila, potem vsekakor. Delala sem s sirskimi begunci v Turčiji; pripovedovali so, da so morali biti oni in njihovi otroci zraven pri obglavljanju sovaščanov. Velikokrat se ljudje sprašujejo tudi, zakaj sploh gredo begunci na pot, če pa je tveganje tako veliko. Vendar je tveganje, če ostanejo doma, še večje. S pobegom tvegajo, je že res, a upanje imajo. Koliko pa je upanje upravičeno, je drugo vprašanje. Razočaranj je veliko, je že res. Je pa tudi veliko lepih zgodb. Na Slovenski filantropiji se radi pohvalimo z zlatim maturantom beguncem. Poznamo zgodbe beguncev, ki so se zaposlili, normalizirali svoje življenje. A vsi ne, seveda. Večina ne. Veliko jih doživi razočaranje. Posebno jih prizadene, ko v državi azila izgubijo svojo socialno vlogo – zaposlitev, vodenje gospodinjstva, pridelovanje hrane. Velikokrat sem bosanske begunce slišala reči, da se počutijo kot »niko i ništa«.



V politikah sožitja in vključevanja je nadvse pomembno usmeriti prizadevanja k mladim. Če nam jih uspe spraviti v šole, imajo delovno mesto, svojo socialno vlogo. Šola predstavlja življenjsko strukturo, dnevne obveznosti. Usmerja pogled naprej, učiš se za jutri, odpira možnosti. Vse prepogosto si nevladne in mednarodne humanitarne organizacije prizadevajo predvsem, da bi bilo mladim beguncem prijetno, dobro, lepo. A to ni dovolj. Treba jih je tudi postaviti pred življenjske naloge, jih pripraviti na prihodnost. Samo s prijaznostjo, ki lepša življenje, tega ne dosežemo. 

Ko so prihajali begunci iz Bosne, je prišlo iz zahodnih držav veliko dobronamernih ljudi, ki so želeli pomagati otrokom. S seboj so prinesli teoretske trditve, predpostavke, med katerimi je bilo nemalo neuporabnih, zmotnih. Med drugim to, da otroku ne moreš pomagati, če ne pomagaš staršem. A tu so bili tisoči otrok brez staršev! 

S humanitarnim delom ste se začeli ukvarjati med zadnjimi balkanskimi vojnami. Razlog je bil v vaši lastni izkušnji vojne, predvsem pa v skrbi za ogromno otrok, ki so doživeli hude travme. Kako sta vas delo in življenje z njimi zaznamovala kot otroško psihiatrinjo?

Veste, jaz sem že zelo davno opustila vpetost v teorije. Kot otroško psihiatrinjo so me namreč učili marsikaterega znanja, a se je ob otrocih vojne izkazalo za nekoristno ali celo zmotno. Ko so prihajali begunci iz Bosne, je prišlo iz zahodnih držav veliko dobronamernih ljudi, ki so želeli pomagati otrokom. S seboj so prinesli teoretske trditve, predpostavke, med katerimi je bilo nemalo neuporabnih, zmotnih. Med drugim to, da otroku ne moreš pomagati, če ne pomagaš staršem. A tu so bili tisoči otrok brez staršev! Številnim starši niso mogli veliko pomagati – bili so tako močno travmatizirani in depresivni, da so sami komaj preživeli, kaj šele da bi našli moč za psihološko podporo otroku. Kaj kmalu sem ugotovila, da je treba pomoč usmeriti neposredno v mlade. Pri tem je največ možnosti odpirala šola, vgrajevanje psihosocialne pomoči v šolo. Osredotočali smo se na bosanske učitelje – njim smo pomagali obvladovati travme in izgube, krepili njihovo okrevanje, jih usposabljali, da so lahko pomagali učencem. Šola je postala del otrokovega vsakdana, v katerem je prejemal podporo, ki jo je tako zelo potreboval. Usmerjala je pozornost, razmišljanje v nove prostore, take, ki niso bili povezani z vojno. Šola je pomenila normalizacijo vsaj enega dela življenja otrok in mladih. Imela je varovalni in zdravilni učinek.



Tudi v zvezi s travmami so nam govorili, da mora človek o njih govoriti, se izpovedati. Danes vemo, da nekateri ljudje raje ne govorijo o tem, kaj se jim je zgodilo, kajti travmatični dogodek zmorejo sami po svoje uskladiščiti, ga obvladati. Bosanci imajo dober izraz za to, in sicer: »Nositi se sa ...« Nositi se sa gubitkom ... Drezati v ljudi je lahko včasih škodljivo. Vedno navajam primer očeta, Bosanca, čigar sina so pred njegovimi očmi obglavili. Ko sem ga spoznala, mi je rekel: »Samo ne recite mi, naj vam spet povem svojo zgodbo. Povedal sem jo že trikrat, štirikrat. Če bi jo še enkrat, bi se sinu izneveril; dolgujem mu, da zgodba ostane z mano, v meni.« Marsikatera strokovna trditev o otrocih vojne se je izkazala kot zmotna. Tudi ta, da so otroci vojne izgubljena generacija. Jaz sem otrok vojne! In vedno ponavljam: nobenih dokazov ni, da je v moji generaciji več ljudi s psihiatričnimi motnjami kot v generaciji mojih sinov, ki so odraščali v miru. Gotovo vojna zaznamuje človeka. Doživeto ostane v tebi, prispeva k tvoji osebnosti. Da pa bi bili vsi otroci zaradi nje obsojeni na psihične motnje, nesrečnost ... To sploh ni res! Bolečina ostane, spomin ostane, a to še ni duševna motnja. Masovne tragedije so dober korektiv številnim teorijam, ki so nastale na podlagi težav posameznih ljudi, ki pridejo po pomoč k strokovnjaku. Psihiater namreč nima priložnosti videti vse množice ljudi, ki ji je uspelo sami na podlagi lastne psihične odpornosti in pomoči iz naravnega okolja obvladovati najhujše izkušnje in okrevati od prizadetosti. So pa otroci in odrasle osebe, ki si ne opomorejo, vendar jih je razmeroma malo. 

Vsi imamo selektivno percepcijo. Eni vidijo in pomnijo predvsem slabo in zlo, drugi dobro. Jaz sem na tej strani. Slabo in zlo registriram, a ni del moje spominske knjige. 

Druga svetovna vojna se je začela na vaš šesti rojstni dan, 6. aprila 1941, ko so Nemci bombardirali Beograd. Kako jo nosite v sebi?

Čutim veliko žalost, veliko bolečino, ko razmišljam o njej. Veste, meni so v koncentracijskih taboriščih z moje judovske strani družine ubili 36 sorodnikov. Mojo teto, po očetovi strani Slovenko, katoličanko, pregnano iz Gotovelj v Slavonijo, so ustaši zaklali. Pa ni storila nobenega greha. Jaz sem očitno psihično odporen človek. Bog nas ustvari različne. Nekatere naredi krhke, ti ne prenesejo niti običajnih zoprnij in nesreč, s katerimi se vsakodnevno neizogibno srečujemo, drugi prenesemo veliko. Poleg tega me rešujejo dobre izkušnje z ljudmi. Vsi imamo selektivno percepcijo. Eni vidijo in pomnijo predvsem slabo in zlo, drugi dobro. Jaz sem na tej strani. Slabo in zlo registriram, a ni del moje spominske knjige. Tudi med drugo svetovno vojno sem ob vsem zlu doživela veliko lepega, toliko dobrega v ljudeh ... Vidim kmete, ki so tvegali svoje življenje, da so rešili moje. Govorili so, da sem njihova sorodnica, pa čeprav niso bili navdušeni nad partizani. Ko so starši šli z vojsko v hribe, so ti verni kmetje ustašem govorili, da sem njihova, pri čemer bi lahko že prvi sosed povedal, da sem partizanski otrok.



Z mamo, zobno asistentko, sem nekaj časa preživela v gozdni partizanski bolnišnici na Papuku. Ne bom pozabila ranjencev, ki so mi dajali hrano, ki so jim jo prinesli svojci iz vasi. Nisem imela čevljev, zato sem pozimi hodila okoli v vrečah s slamo, ki sem jih ovila okoli nog. Bilo je precej toplo pa še drselo ni. Dokler seveda ni postalo vlažno ... Spomnim se partizanskega komandanta, ki mi je pred napadom na mesto Našice obljubil čevlje. Padel je v bitki, a še danes mi gre na jok zaradi ganjenosti nad doživetim dobrim, ko se spomnim na ta del svojega življenja. Tudi zdaj pri svojem humanitarnem delu vidim toliko človeškega dostojanstva, dobrega in pozitivnega v groznih okoliščinah, da še vedno verjamem v človečnost. 

Mislim, da obstaja v človeštvu neka količina latentnega zla, ki najde pota uresničenja in opravičila s tem, da se pripne na kako ideologijo. Seveda je pri tem zelo pomembna tudi zavestna manipulacija voditeljev, ki s pomočjo religije in drugih ideologij aktivirajo ljudi za doseganje lastne moči, bogastva. 

Ste verni? Danes se pogosto na vero kaže s prstom obsojanja.

Nisem verna. A kot vedno bi rada začela s pozitivne strani. Religija ima za večino vernih zelo močno varovalno vlogo. Islam morda še prav posebno, ker na drugem svetu ponuja zelo konkretne dobrine. Verni ljudje tudi laže prenašajo trpljenje. Ko namreč postane trpljenje nesmiselno, je najhuje. Žal pa zlo lahko postane del vere; na primer inkvizicija, psevdodržava ISIS in zasvojenost z verskim fanatizmom, ki se povezuje s terorizmom. Mislim, da obstaja v človeštvu neka količina latentnega zla, ki najde pota uresničenja in opravičila s tem, da se pripne na kako ideologijo. Seveda je pri tem zelo pomembna tudi zavestna manipulacija voditeljev, ki s pomočjo religije in drugih ideologij aktivirajo ljudi za doseganje lastne moči, bogastva. Veste, zlo dojemam kot naravno nesrečo. V nekem smislu fatalistično mislim, da ga ukiniti ne moremo, lahko pa z aktivno držo veliko storimo, da ga preprečujemo, omejujemo.



Francija in Nemčija sta državi, ki zadnje tedne zaradi terorističnih napadov najbolj trpita. Storilci so pogosto označeni za duševno neuravnovešene. Pa menite, da so res? Ali je to morda samo razlaga, ki bi posamezen narod odrešila morebitnega občutka krivde zavoljo široko odprtih vrat sirskim beguncem?

Sem zdravnica in verjamem v vplive biologije na naše vedenje. Obstajajo ljudje, pri katerih možganski procesi ne omogočajo občutka empatije. Obstajajo ljudje, ki imajo slab nadzor nad svojim vedenjem, reakcijami, katerih jeza in bes hitro preideta v dejanje zla do drugih. A teh je zelo malo. Pa tudi pri njih je nasilje rezultat interakcije med biološkim in okoljem, izkušnjami. Po tem, kar slišim, berem, mislim, da je med storilci kar nekaj oseb, ki so bolj labilne, neuravnovešene, impulzivne, nekritične, z iracionalno in razdiralno potrebo po samouveljavljanju. Zanje so ideologija verskega ekstremizma, vzori drugih storilcev terorističnih dejanj, medijska pozornost, ki jo pripisujemo tem dejanjem, strah, ki ga širijo med ljudmi, stebri, pobude, osmišljenje njihovih zločinov. Vendar za veliko večino ljudi, ki so storilci zla, velja, da sta situacija in družbeni kontekst tista, ki zlo sprožita, omogočata, spodbujata, nagrajujeta. Veliki zločinci Eichmanovega tipa niso bili duševni bolniki. 

Mislim, da vse premalo uporabljamo naravni socialni kapital skupnosti za pomoč ljudem v stiski. Večina ljudi s težavami celo v bogatem svetu nikoli ne najde poti do mentalno-higienskih strokovnjakov, ker jih ni dovolj, ker ljudje zaradi stigme ne želijo njihove pomoči, ne verjamejo vanjo, so preokupirani z eksistencialnimi problemi. 

Omenili ste, da je vaše terensko delo postavilo pod vprašaj številne strokovne teorije. V knjigi Moje življenje, moje delovanje pa ste celo zapisali: »Včasih se mi zdi, da je moja mama s svojim od boga danim darom za dušeslovje učinkoviteje pomagala ljudem v stiskah kot jaz. Imela je neverjetno sposobnost predvidevanja, znala je 'gledati v kavo' ... in je uganila, kaj se bo zgodilo, ali pa človeka vsaj pomirila. In predvsem je znala spremeniti pogled ljudi v pozitivno smer in potolažiti ljudi v stiski.« Povejte mi kaj o njej predvsem v luči dejstva, da jo imate v mislih kot zapleteno osebnost, katere podoba vas še zdaj bega.

Najprej naj povem, da sem pri svojem delu na vojnih območjih srečala toliko ljudi, ki so delovali kot zdravilci, ljudi kar tako, nimam v mislih lokalnih zdravilcev, da sem se spraševala o tem, kakšna je ob njih vrednost moje visoke izobrazbe. Ljudje, ki so trdili, da sem jim pomagala pri premagovanju svojih nesreč in izgub, so pogosto pripomnili: »Poslušali ste nas, spoštovali ste našo žalost, verjeli ste v nas, smehljali ste se.« Vse to niso prav znanstvene kvalitete. Mislim, da vse premalo uporabljamo naravni socialni kapital skupnosti za pomoč ljudem v stiski. Večina ljudi s težavami celo v bogatem svetu nikoli ne najde poti do mentalno-higienskih strokovnjakov, ker jih ni dovolj, ker ljudje zaradi stigme ne želijo njihove pomoči, ne verjamejo vanjo, so preokupirani z eksistencialnimi problemi.



Kar zadeva mojo mamo; zelo sva si bili različni. Jaz sem bila vse preveč v svojem svetu racionalnosti in znanosti, da bi ji bila blizu, da bi jo razumela. Čim starejša sem, tem bližja mi je. Žal prepozno. 


*Intervju je bil v Oni objavljen 2. avgusta 2016. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE