Odziv na stres je izrazito subjektiven, zato je prva naloga spoznavanje samega sebe. Seveda obstajajo ljudje, ki življenje prekrmarijo brez neprijetnega občutka v želodcu in potnih dlani, a tistim, ki se na svet odzivajo drugače, ta informacija prav nič ne koristi. Če sodite med občutljivejša bitja, ki jim stres povzroči nesramno navržena beseda ali globalno segrevanje, se boste s tem morali spopasti. Tako, kot bo ustrezalo le vam! 



Čustva imajo pomen 

Aktivno reševanje težav, komuniciranje in zdravo izražanje čustev so še vedno floskule, za katere večina ljudi sicer bežno ve, kaj naj bi pomenile, a bolj ko ne ostajajo le na straneh različnih priročnikov za samopomoč. Podzavest, ta ledena gora nesreče, prepletena z vzorci in ranami iz otroštva, hitro ponagaja v trenutkih, ko si najbolj želimo, da bi bilo vse v redu. V stresnih okoliščinah je včasih dovolj, da se o težavi pogovorimo z drugo osebo. Naravni odziv živčnega sistema na interakcijo z drugim bitjem, s katerim se počutimo varno, je sprostitev in umirjanje. Nasvet prijatelja ali strokovnjaka bo dogajanje osvetlil z drugega vidika in morda prispeval k rešitvi. Tudi če je ne najdeta, bosta izražanje čustev in opredelitev težav poskrbela za lažji spanec. Za težavno soočanje s čustvi priporočajo ustvarjalne dejavnosti, kot so kreativno pisanje, slikanje in ples. 


Opustimo nadzor 

Perfekcionizem je pot, ki zagotovo vodi v paniko, saj ne zaobjema le želje po odlično opravljeni nalogi, na kar se sklicujejo perfekcionisti, temveč bolestno potrebo po nadzoru in popolnosti, ki je ni. Resnično sprejemanje nadležnih življenjskih resnic, kot je zavedanje, da življenja ne moremo nadzorovati in se lahko edino naučimo, kako se prepustiti, pomaga pri lajšanju vseh vrst anksioznosti. Seveda se dogajajo stvari, ki so boleče. Zavestno osredotočanje na pozitivne plati življenja s pisanjem dnevnika hvaležnosti pomaga preusmeriti pozornost od dnevnih težav in človeka dolgoročno nauči, da je življenje preprosto lažje, če se odvadimo nadležnega samopomilovanja. 



Stran od vrveža 

Stresni odziv v naravi je rezultat realne grožnje, v sodobni družbi pa večkrat posledica življenjskega sloga, ki smo mu prebivalci razvitega sveta izpostavljeni. Neznanski ekonomski in delovni pritiski, zapovedana želja po uspehu in nestabilna svetovna politična situacija so sodobnost preobrazili v obdobje panike in strahu. Okolje, v katerem bivamo, je strukturirano tako, da iz nas potegne največ, kar posledično pomeni, da v primeru nepazljivosti ostane le še izžeta cunja, ki jo imenujemo duh in telo. Bombardiranje z informacijami, oglasi in zvoki pušča na živčnem sistemu posledice, zato so nujni redni pobegi v območja miru. Za urbane prebivalce, ki se temu v gneči mest le nasmihajo, je odlična alternativa meditacija ali dihalne vaje. Zanje ne potrebujemo posebnega prostora, le nekaj minut dnevno in voljo, da se jim prepustimo. Zavedanje, kako prerojeno prazni so po njih možgani, bo okrepilo željo po še več miru in vlilo potrebno samozavest za boj z vsakdanjostjo. Čeprav oseba, ki je podvržena stresu, išče mir, je gibanje ključno za zdravo počutje nemirnežev. Endorfini se sproščajo ob vadbi in občutek, da lahko končno izživiš pritisk, ki ga stres prinaša, je naravnost omamen! Izbira vadbe je stvar posameznika, nekateri obožujejo katarzične adrenalinske športe, medtem ko drugi prisegajo na umirjeno vadbo taj čija ali ritmično plavanje. 



Razigrano srce 

Dejstvo je, da vsi po malem izpolnjujemo pričakovanja, ki jih v nas vtke okolje. A ideja, da lahko le z upoštevanjem teh navodil plujemo skozi življenje mirno, je zmotna. Kako mirno spi človek, ki skuša vedno ustreči drugim? In tisti, ki življenje podari gonji za materialnimi dobrinami, socialnemu statusu in zahtevam ega? V kulturi, ki ceni družbeno izpostavljanje in egocentrizem, je težko izstopiti iz začaranega kroga selfijev, novih čevljev in idej o popolni poroki ter hišici z belo ograjo. A morda je vredno poskusiti, cena, ki jo plačuje tisti, ki pozabi na svoje bistvo, je visoka. In večkrat se pokaže ravno z nemirom, ki tli v globini duše in se z leti razraste v bolezen. Nujno, če ne življenjsko pomembno, je odkrivanje drobnih radosti, ki hranijo dušo. Občutki živosti, ki jih v nas vzbujajo priljubljene aktivnosti, so namreč nenadomestljivi. Razvijte čisto svoj mehanizem »prve pomoči proti stresu« in naredite seznam dejavnosti, ki pomagajo pri obnavljanju notranjega miru. Morda se bodo na njem znašli dolge zeliščne kopeli, poslušanje klasične glasbe, sprehod s psom, branje knjige, divji ples na živahno glasbo ... Vsekakor je nujno, da ne izgubite smisla za humor in se tu in tam tudi nasmejite, celo na lasten račun! Redno izpostavljanje okoliščinam zunaj svoje cone ugodja dokazano sprošča in veča samozavest, preresno jemanje samega sebe lahko vodi edinole v zategnjenost!