Sedmi dan po tistem, ko je napisala pismo, je Sofija obležala. Namesto v pisarno matere prednice je prišla v bolniško sobo. Zdravnik je ugotovil, da ima ali tuberkulozni napad ali pljučnico in da ne enega ne drugega najbrž ne bo preživela. 

Na stol poleg postelje so tako začeli sedati obiski. Sofija je medlela od vročine, obiski pa od pogleda v lavor, ki je bil s cevjo povezan s Sofijo in je v njega odtekala svinjarija iz njenih pljuč. Sestre so mislile, da bo zemljo pač tlačila ena dama manj, in so umaknile svoje sokolje oči, tako da je bilo v bolniški sobi marsikaj povedano. 

Prišla je Jelica. »Ej, Sofija, moraš preživeti,« ji je rekla. »Poročila se bom s Tiborjem in ti boš moja poročna priča.« Tibor je bil njihov profesor matematike in Sofija je pomislila, da si mora to poroko res ogledati. 

Prišla je mati prednica: »Ne boj se, otrok, še danes boš videla Jezuščka, kot angelček mu boš sedela na desnici.« Sofija je pomislila, da bi bilo to presneto neudobno, saj je večja kot Jezušček, pa tudi mater prednico je sovražila in ji ni bila pripravljena dati prav. 

Prišla je Sara, ena izmed Židinj, ki so hodile s Sofijo v razred. Sofija je vedela, da jo zunaj čaka avto in v njem guvernanta, ki ima v naročju torbico, v njej pa malico za Saro. Sofija je tako prvič videla banane. Vsem Židinjam so guvernante nosile malico v šolo. Zaradi njihovega bogastva je bila Sofija vesela, da so v šoli nosile uniforme, pa čeprav je vedela, da pod rokavi Židinj tiči po kakšnih deset zlatih zapestnic, s katerimi so cingljale odhajajoč skozi gimnazijska vrata. Pa razlike med njimi ni delalo zlato, ampak čevlji. Ali bo postala dama ali ne, je bilo Sofiji pravzaprav vseeno, čevljem, kot so jih imele Židinje, pa se ni hotela odreči. »Sofija, ne smeš umreti. Moj papa je bil v Parizu in vsem hčeram je prinesel čevlje. Moraš si jih ogledati.« Sofija je pomislila, da res. 

Prišla je Eržebet. Njen oče je imel v lasti pol Bačke. V primerjavi z njo je bila Sofija navadna reva. Vsako leto je Eržebet dodala nov dukat na svojo zlato ogrlico. »Na Paliču imamo novega oskrbnika, jaha kot blisk, in ko bom imela dvajset dukatov okoli vratu, se vzameva,« je vroča pripovedovala Sofiji. Sofija je bila tudi razgreta, kakšnih 40 stopinj je merila in je ni dosti razumela. 

Na stol je sedel zdravnik. »Dekle, če hočeš preživeti, dihaj. Bori se. Prišel bo župnik.  Ne ustraši se ga. Sestre bi bile rade gotove, da prideš k Bogu. Meni se zdi, da je prezgodaj. Tvoji mami so poslali telegram. Prišla bo z večernim vlakom. Obljubim, da ji bom povedal, da te mora vzeti domov, če hoče, da živiš. Ampak če se ne boš borila, boš ponoči umrla.« 

Župnik je molil molitve za umirajoče in mazilil Sofijo. Sofiji se je zdelo njegovo početje skoraj nepotrebno, ampak nikoli ne veš. 

Poleg postelje je kleče molila mati: »Ljubi bog, ne vzemi mi tega otroka, ki ga imam najraje. Bog, ne tega, prihrani mi to bolečino, naj Sofija preživi. Šla bo domov, pa če nikoli ne postane velika gospa. Sofija, ne umri, šla boš domov, samo živi! Skuhala ti bom zdravilno juho po svojem skrivnem receptu. Od nje boš ozdravela. Prosim, Bog! Vzemi raje…! Prosim, Sofija!« 

Mati je vstala in vprašala sestro prednico, ali ji lahko pokaže samostansko kuhinjo. Prednica je rekla, da je kuhinja v klavzuri in da mati vanjo ne sme. Pove naj, kaj želi skuhati, pa bodo sestre rade pripravile jed, ampak vedeti mora, da Sofija ne more ničesar zaužiti, saj vendar umira, pa še deset ponoči je. Mati je vedela, da je deset ponoči, ker ni vozil noben vlak na malo postajo, kjer je živela njena druga hči. Sesedla se je na stol in za trenutek ni vedela, kaj bi. Na svoji rami je začutila roko. Zdravnik jo je peljal k sebi domov, njegova žena jo je peljala v kuhinjo in ob polnoči je romal lonec z juho mimo zaspane nune vratarice v bolniško sobo. Sofijo si je mati posadila v naročje tako, da je sedla na posteljo in se s hrbtom naslonila na vzglavje. Trdno jo je držala, z ljubeznijo objemala. Zdravnik ji je pomagal, da je žlica prišla dekletu v usta. Vedel je, da ne more škoditi, slutil pa, da ne ve vsega in da so stvari med nebom in zemljo, ki se jih na fakulteti ni učil. 


*Z zgodbo Čudežna juha je na desetem Oninem natečaju leta 2006 zmagala avtorica Mirana Likar Bajželj. Rdeča nit natečaja je bila Moj skrivni recept.

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe Čudežna juha.