Šolske sestre so poznale svoj posel že kakšnih tisoč dvesto let. Svojo obrt so opravljale predano. Sofije niso spustile izpred oči niti podnevi niti ponoči. Bile so različne, debele, vitke, lepe, grde, ponižne, ohole, nežne, grobe. Vse pa so imele eno skupno lastnost. Neprestano so nadzorovale Sofijo, vse so imele sokolje oči. Ko je Sofija jedla, je za mizo sedela sestra Cecilija. Ko je igrala odbojko, jo je opazovala sestra Barbara. Ko je pisala naloge, so se izmenjavale sestre Vera, Zora in Mara. Z njo in ostalimi gojenkami internata je spala sestra Justina. Vsako nedeljo so šle v cerkev s sestro Hermino. To je bilo še najhuje. Okoli ušes so imele spete kite, na glavi jim je čepela kapa s ščitnikom, nad katerim je pisalo: 1. ženska gimnazija, fantje pa so postavali po nedeljsko slavnostnem trgu in si režeč ogledovali samostanske. Iz mestnih stanovanj je dišalo nedeljsko kosilo, ki je bilo zaradi mame Avstrije enako v Vojvodini in na Dolenjskem. Sofija je mislila, da ne bo preživela preboja skozi nedeljsko bojišče, bala se je, da jo bo enkrat zadel en tak pogled, en tak smeh, da ji ne bo pomoči. V samostanu ji ni bilo všeč. Bila je navajena na svobodo. Čeprav jih je domači župnik preganjal z vilami, so se v tolmunu pod jezom skupaj kopali fantje in punce, plezali so po drevesih, z očetom je hodila po posestvu, v domači gostilni je lahko skozi špranjo v vratih opazovala plešoče ljudi, saj ji oče ni pustil mednje … In nikjer nobene smreke. Še veter ni pihal, da bi ohladil razbeljeno ravnino. 

Hrana, ki bi bila po vseh gurmanskih merilih ocenjena s petimi zvezdicami, ji v internatu ni dišala. Pri odbojki so vse žoge končale v mreži. Pri francoščini ni mogla več imenitno pogrkovati in roke so se ji pri klavirju tresle. Ponoči je poslušala, kako dihajo druge gojenke in kako sestra Justina smrči. Pogrešala je dom. Prvo leto je še šlo, ker je verjela, da bosta oče in mati popustila in se bo spet lahko vozila v šolo. Ampak oče je rekel, da ni zato v Ameriki sekal lesa, da bi mu pri njej spodletelo, in mama ji je povedala, da ponoči vstaja in hodi v mlin tudi zato, da je Sofija lahko v internatu. Sofiji so se dnevi vse bolj vlekli. Rada bi se uprla, pa ni vedela, kako. Upor je bil leta 1930 najhujše, kar se je lahko primerilo najstnici. Vse v njej je hrepenelo po domu, svobodi, nune so se ji zdele hudobne in nekatere so res bile. 

Enkrat je med popoldanskim učenjem vzela list papirja in napisala pismo svoji sošolki Jelici. Vse ji je povedala. Pismo je bilo tako, kot ga je lahko napisala šestnajstletna punca, ki je jezna na cel svet, še najbolj pa na nune. Obtoževala je. Stokala. Se pritoževala. Jokala. Grozila. Sestra Mara je s svojimi sokoljimi očmi opazila uporno držo hrbta, ki je izvirala iz prevratnih misli, in v hipu sprevidela, da se pridelek prihodnjih dam utegne skaziti, zato je začela postopek v sili. Sofijo je poslala v glasbeno sobo po note, ko je ni bilo, je neopazno pogledala v njen zvezek, odkrila pismo pamflet in si ga bliskovito vtisnila v spomin, z vsemi slovničnimi napakami vred. Potem si je dobila zamenjavo in odbrzela k materi prednici. Sofija še vedela ni, kaj jo je doletelo. Mati prednica je imela potrpljenje za božjo mast, zato kakšne dva dni ni storila nič. Sofija je Jelici v šoli dala pismo in bilo ji je lažje, saj je zdaj tudi Jelica natančno vedela, kako se delajo dame, imela je zapisano črno na belem. Mati prednica se je potem posvetovala z Bogom, župnikom in ostalimi sestrami ter začela meriti Sofijino globino. Poklicala jo je in spraševala, kako se ima v samostanu. Ko ji je Sofija odgovorila, da dobro, jo je s trpečim glasom vprašala, zakaj laže. Potem ji je citirala čisto majčken odlomek iz pisma. Šestnajstletnici se niti sanjalo ni, da so jo zasačili. Kaj je lahko naredilo njenih ubogih nekaj let proti tisočletni spretnosti v iskanju resnice in ljubezni? Debela prednica je trkala na njeno vest in solidarnost s trpečim Kristusom … Spomnila se je, da je Sofija že dobila opomin, ker ji je enkrat na kapi napis 1. ženska gimnazija stal postrani, in zaslutila je, da je bilo to gotovo zato, ker je že takrat sovražila Boga. Sofija se je tri dni zapletala v ponižne odgovore, tri dni ni spala in tri dni v šoli ni slišala ničesar. Bala se je, da nikoli ne bo postala dama in da ji tega njen oče, ki je vedno nosil rajthoze in nikoli predpasnika, ne bo odpustil. Ker so zasliševanja pri materi prednici še kar trajala, saj jih je predvidel postopek za delanje dam, jo je postajalo strah. Straha ni mogla več prenašati. Sklenila je, da nekako odide. Zasliševanj, kot ostra britev zarezujočih obtožb, izrečenih z milim glasom, ni hotela več poslušati.  


*Z zgodbo Čudežna juha je na desetem Oninem natečaju leta 2006 zmagala avtorica Mirana Likar Bajželj. Rdeča nit natečaja je bila Moj skrivni recept.

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe Čudežna juha.