Če torej mlečnega sladkorja ne zmoremo razgraditi, ga v našem prebavnem traktu začnejo razgrajevati bakterije, kar nam prinese obilo neugodja, kot so driska, napenjanje in napihnjenost, k sreči pa ni resnih zapletov, pojasnjuje asist. dr. Jernej Dolinšek, dr. med., spec. pediatrije in vodja Enote za pediatrično gastroenterologijo UKC Maribor. Povsem drugače pa je z drugo vrsto intolerance, glutensko, pri kateri ima lahko neupoštevanje napotkov tudi hude posledice, sploh če govorimo o celiakiji: »Ko govorimo o glutenski intoleranci, je to zelo širok pojem. V to skupino lahko uvrstimo alergijo na pšenico, pri čemer so mehanizmi nastanka dobro opisani in smernice postavitve diagnoze jasne. Alergijske reakcije lahko potekajo zelo hudo, saj lahko nastopi tudi anafilaktični šok, zato se morajo ti bolniki glutenu nujno izogibati. K sreči alergija pri nekaterih z leti izzveni. Druga oblika je celiakija, ki je posledica zelo zapletenega imunskega odgovora na uživanje glutena. Gre za imunski odziv, ko telo napade lastna tkiva in povzroča poškodbe na črevesju in drugod po telesu. Reakcija izzveni, če prenehamo uživati živila z glutenom. Za celiakijo bolehamo vse življenje, zelo strogo dieto moramo upoštevati dosmrtno.«

Alergija je lahko smrtno nevarna

Kot opozarja doc. dr. Rado Janša, dr. med., specialist interne medicine in gastroenterologije iz Medicinskega centra Barsos, je treba pri vsakem hranilu, ki ga težko prenašamo, ali pa mislimo, da ga slabo prenašamo, pomisliti na več mehanizmov slabega delovanja: »En mehanizem je prava alergična reakcija na hrano – po zaužitju lahko sledi anafilaktični šok, ki je smrtno nevaren. Takšno hrano je treba izključiti iz prehrane. Drugi mehanizem je tako imenovani poznejši tip 4 z limfociti imunsko posredovane reakcije – to je celiakija, ki je lahko dlje časa neodkrita, vendar posledice niso takojšnje kot pri anafilaktičnem šoku. Posledice se pokažejo pozneje. Tretji, še ne raziskani tip, pa je glutenska preobčutljivost ali glutenska senzitivnost. Diagnozo postavimo, ko izključimo tako celiakijo kot tudi druge bolezni, kot so kronično-vnetne črevesne bolezni in še mnoge druge bolezni. Šele potem lahko ob upoštevanju bolnikovega počutja po uživanju glutena rečemo, da gre za glutensko preobčutljivost. Bolniku svetujemo, da določeno obdobje upošteva brezglutensko dieto. Nato njegov organizem ponovno obremenimo z glutenom in če se simptomi, kot so bolečine v trebuhu in napenjanje, ponovno pojavijo, je to dokaz, da gre za glutensko preobčutljivost. Pri omenjeni bolezni pa ni sprememb v sluznici ozkega črevesja ali sprememb, ki bi jih pokazali laboratorijski testi krvi.«

Občutljivosti ne moremo dokazati

Veliko neodgovorjenih vprašanj je torej pri neceliakalni glutenski preobčutljivosti. Za brezglutensko dieto so se v zadnjih letih odločili številni zvezdniki in po njihovem zgledu navadni smrtniki, ki takšen prehranski režim opevajo kot rešitev za številne težave, od napihnjenosti, neurejene prebave, utrujenosti, do slabe telesne pripravljenosti. Doc. dr. Janša pove, da se zdravniki s takšnimi tegobami pri bolnikih srečujejo pogosto: »Če nekdo meni, da mu gluten škodi, mu rečemo, naj ga ne uživa, čeprav nimamo pravih dokazov, da jim ravno gluten povzroča težave. Bolnik nima histoloških sprememb ozkega črevesa, ki so značilne za celiakijo, prav tako v krvi ni protiteles, ki so značilna za celiakijo. Pri tej populaciji se velikokrat pojavita še slabo prenašanje jajc in laktoze. Iz varnostnih razlogov, ker še ne poznamo mehanizmov prehranske preobčutljivosti za to skupino in je ne moremo dokazati z današnjimi metodami, bolnikom rečem, naj gluten izločijo iz prehrane. Nekateri pa pravijo, da jim škoduje samo beli kruh, pirin pa ne, čeprav ta vsebuje več glutena. Sami si prilagodijo dieto, ki ni čisto realna in ji rečejo le delna brezglutenska dieta. Ti ljudje vnašajo nemalo zmede pri tistih, ki imajo res glutensko preobčutljivost ali celo celiakijo, pa ravno tako poskušajo prilagoditi dieto, vendar njim takšne prilagoditve škodujejo.«

Da je treba prisluhniti in svetovati vsakemu bolniku, poudarja tudi asist. dr. Dolinšek: »Ne moremo govoriti, da je to modna muha. Žal nimamo testov, ki bi natančno postavljali diagnozo. Gre predvsem za sodelovanje med zdravnikom in pacientom, ki prek pogovora o tem, kakšen vpliv imata uživanje glutena in potem njegova izključitev iz prehrane, poskušata najti najustreznejšo rešitev. Možna je samo klinična diagnoza. Tudi ko pacient ob dieti opazi izboljšave, ne moremo z gotovostjo trditi, da je boljše počutje zasluga odpovedi glutena. Predvsem športniki radi vztrajajo, da jim brezglutenska dieta pomaga do večjih uspehov, a je to težko dokazati. Vse je odvisno od posameznika, človek je pač zapleten organizem.«

Celiakija doleti do dva odstotka ljudi

Laktozna intoleranca je lahko primarna, to pomeni, da jo ima nekdo že od rojstva in ima že genetsko premalo tega encima. »V tem primeru bolnika napihuje, dobi drisko, ker nerazcepljen sladkor laktoza veže nase še vodo in druge snovi ter povzroča težave v črevesju,« pojasnjuje doc. dr. Janša. »Bolnikom svetujemo hrano brez mlečnega sladkorja ali pa uporabo encima laktaze v obliki tablet. Lahko pa je sekundarna, kar pomeni, da se pojavi zaradi drugih bolezni. Tipični primer pojava sekundarne laktozne intolerance je pri celiakiji. V tem primeru je laktozna intoleranca prehodna in se popravi, tako kot se obnovi sluznica ob upoštevanju brezglutenske diete pri diagnozi celiakija.« Diagnoza laktozne intolerance poteka različno. Pri otrocih, ki težje prenašajo gastroskopijo in biopsijo sluznice, to opravijo z dihalnim testom, pri odraslih pa odščipnejo sluznico dvanajstnika in s številko opredelijo pomanjkanje encima, nadaljuje doc. dr. Janša: »Na podlagi izvida bolniku svetujemo ustrezno prehrano. Pri delnem pomanjkanju omenjenega encima ne bo prenašal mleka in skute, na primer, ker je v teh živilih največ laktoze, medtem ko mu sir ali jogurt ne bosta povzročala večjih težav, ker vsebujeta manj laktoze. Lahko pa je pomanjkanje encima tolikšno, da bolnik ne bo prenašal nobene hrane, ki vsebuje laktozo.«

Celiakija, ki doleti do dva odstotka populacije, ni nujno prisotna že od rojstva, lahko se pojavi pozneje v življenju, pojasnjuje sogovornik iz Barsosa: »Zakaj, ne vemo natančno, opažamo pa, da se lahko pojavi po različnih infekcijah, na primer virusnih driskah – takrat se imunski sistem tako razgali in spremeni, da drugače reagira na gluten. Verjetno popustijo tesni stiki med celicami ozkega črevesja, zato več glutena prodre pod sluznico in takrat se pojavijo težave, bolezen pa se razplamti. Celiakijo dokazujemo na več načinov. Vodilo je klinična slika (napihovanje, driska, vnetje ščitnice pri odraslih, nepojasnjena slabokrvnost, zgodnja osteoporoza). Pri odraslih je zelo veliko primerov neklasične celiakije zaradi prisotnosti zunajčrevesnih simptomov, nato sledijo natančno določeni koraki, s katerimi diagnosticiramo celiakijo.«

Dieta je zelo draga

Bolniki z laktozno intoleranco si lahko do boljšega počutja pomagajo z dieto, na tržišču je na voljo veliko izdelkov brez laktoze, pomagajo pa tudi zdravila, ki sodelujejo pri razgradnji mlečnega sladkorja, tako da lahko celo uživajo manjše količine mlečnih izdelkov. »Pri celiakiji pa takšne pomoči ni, edino zdravilo je stroga dieta,« še sklene asist. dr. Dolinšek, doc. dr. Janša pa dodaja, da se bolniki s celiakijo srečujejo tudi s krivičnimi in nedostopnimi cenami brezglutenskih izdelkov: »Hrana je manj okusna, predvsem pa dražja. V Sloveniji odrasli bolniki ne dobijo nobenega mesečnega nadomestila ali bonov kot v drugih državah. Omejitve so tudi v družabnem življenju – v restavracijah ni vedno na voljo brezglutenska hrana, zato se ljudje pregrešijo, posledično imajo težave in je kakovost življenja slabša. Bolniki s celiakijo pri pogostih kršitvah diete tvegajo večjo nevarnost razvoja drugih avtoimunih bolezni, raka črevesja oziroma limfnih vozličev v črevesju in  druge zaplete, kot sta kronična anemija, osteoporoza.«