Dr. Petar Papuga

Čim manj čustvene gimnastike

Pravi, da je v teh razdraženih kapitalističnih časih rešitev, da človek čisti svojo njivo. Njegova obsega več kot 10.000 ljudi. Dr. Petar Papuga, dr. med., specialist za akupunkturo, je spregovoril o odnosu do zdravja, novega zakonika ter nuji spremembe za prihodnost človeka, če bo želel preživeti.

Dokler je človek zdrav, bi rad imel več in še več. Ko ni, pa si želi samo zdravja. Zakaj so čakalne vrste tako dolge? Pa ne mislim na problem ministrstva, zanima me, zakaj je toliko ljudi obolelih.

Rekel bi, da je glavni polom današnjega časa, da hočemo vse instantno. Vse prežvečeno, ne da bi izzvali v človeku potrebo po poglabljanju. Zdravniki ali zdravilci več kot toliko ne moremo narediti. Vsi se na neki ravni iskanja zdravja proučujemo. V nasprotnem je človek samo objekt. Sam si predstavljam, da bo v prihodnosti človek lahko preživel le z aktivno udeležbo v procesu iskanja in ustvarjanja zdravja in zdravega okolja. Vse, kar naredimo na njem kot objektu, je pravzaprav rahlo vulgarna operacija. Če pride tako daleč, da je organ treba zamenjati, je to pač nuja. A če gledamo, kaj vse je ta posameznik delal, preden mu je organ odpovedal, in mi nič nismo mogli, smo na zame zelo občutljivem terenu, kjer je uspešnost operacije postavljena pod narekovaje. Kar pogrešam v našem medicinskem prostoru, kjer imamo danes odlične rešitve – nadomestne organe, matične celice, fine diagnostične metode, to so presežki vseh časov – je temelj, izhodišče, iz katerega raste bolezen.

Krinka, da moraš biti boljši in da ne delaš prav, povzroča veliko škodo. In če ne obstaja značajska trdnost v posamezniku, ki se bo temu uprla, pride do množice stisk in posledično travmatiziranih ljudi. Človek si ne upa izraziti, pretrgana je njegova socialna inteligenca. Postane spaček, ki so ga odvrgli, ker je drugačen. 

Se bova še vrnila k temelju. Ko govorite o tem, kaj vse je medicina ali znanost že iznašla: bi torej rekli, da te raziskave niso bile zastavljene v dobrem, namen za človeka ni bil pravi?

To je zelo dobro vprašanje, človek se bori za preživetje in čedalje več znanstvenih elementov je dobesedno boj za preživetje. So raziskave in so Raziskave, v katerih opazujejo potencial človeka, da prispeva k zdravljenju. Mi pojmujemo to placebo, a ga dejansko ne razumemo. Ta beseda poimenuje vse fenomene čudežnih ozdravitev. Vidimo, koliko stopnic je do zdravja. Človek se konec koncev lahko izgubi v tem procesu, predvsem če se boji in ne razume. Mogoče je še manj kočljivo za pacienta, ko vstopa na novo področje, da se ne informira preveč. Kajti za to, da bi si koristili, bi morali biti vsaj zelo dobro izobraženi. Če pa le površno zbiraš informacije, prestopiš v stanje stresne ogroženosti in tako zmanjšaš notranje homeostatske moči, ki ohranjajo skladnost delovanja žlez z notranjim izločanjem, živčevja in presnove.



Vaš pristop k zdravljenju človeka je za zdravnika žal nenavaden, nadpovprečen. Veliko časa si vzamete, da spoznate pacienta.

V vsakem procesu zdravljenja skušam izzvati odnos, v katerem človek brez zadržkov pove vse, kar ga moti, strese s sebe vse pomisleke in se razbremeni. Kajti da bi pozitivna miselnost vstopila v človeka, se mora sprazniti vseh neurejenih vtisov, presežka čustev, konfliktov, zamer, frustracij. To so obremenilni dejavniki, ki izhajajo iz negativnega odnosa do zunanjega sveta in sebe, kar ovira normalno kroženje vitalnih tekočin in življenjske energije. Od tod se šele razvijejo področja ponotranjenega iskanja zdravja. Ko človeka vprašam, kaj v dnevnem ritmu naredi zase, največkrat nastane najdaljši premor v dialogu. To je zanj šok, mogoče tudi streznitev.

Mi radi čustvujemo, a zelo malo ljudi obvlada kanaliziranje čustev v koristna dejanja. Kajti vsak presežek čustev, tudi sreče, je potencialno destruktiven. Lahko se recimo razjezite na koga iz seje v parlamentu, ugasnete televizor in odidete na vrt pokosit travo. V zelenju speljete to negativno čustvo v pozitivno dejanje za svoj dom. Vidite, treba je iti naprej, spoznati, zakaj se z vami dogaja, kar se. 

Če potegnete pod črto, kaj so tiste glavne stvari, ki jih ljudje odvržejo pri vas? Odnosi, finance? So banalnosti?

Ne upam si temu reči banalnosti, kajti mislim, da je za vsakega človeka njegov problem zelo konkreten. Od barve oblačil do vrste čevljev, odnosa do politike in zgodovine, tu so včasih bizarni vzorci, a osebno se ne ukvarjam toliko s psihoanalizo, da bi jih razcefral po šolsko. Kar pa pogosto zaznavam, je zelo razsežen problem nesprejetosti posameznika v družbi, to velja za otroke, starostnike, za veliko večino ljudi, ki trpijo za zdravstvenimi težavami. Edina prostora, kjer je to mogoče popraviti in iz temeljev zgraditi ali vzpostaviti, sta vrtec in šola. Ljudi na splošno najbolj moti, da jih kdo ves čas popravlja za kaj, kar sodi k njihovi izvirnosti in sploh ni slabo ali škodljivo za druge. To so frustracije, iz katerih se rojeva nezadovoljstvo. Krinka, da moraš biti boljši in da ne delaš prav, povzroča veliko škodo. In če ne obstaja značajska trdnost v posamezniku, ki se bo temu uprla, pride do množice stisk in posledično travmatiziranih ljudi. Človek si ne upa izraziti, pretrgana je njegova socialna inteligenca. Postane spaček, ki so ga odvrgli, ker je drugačen. Potem ta mladi človek pride v zrela leta in mu oče ne dovoli, da zagospodari s kmetijo ali obrtjo, posledično mu še partnerica začne pridigati in se vse skupaj konča za šankom ali z občasnim jemanjem pomirjeval.



Slišati je grozljivo, kot začarani krog, v katerega pa se najbrž ujame ogromno ljudi. Nepoučenih, ne vpeljanih v dostojanstvo.

To je značilno za našo avstro-ogrsko vzgojo, ko človek ni smel ničesar povedati – kar je zelo zakoreninjeno predvsem na podeželju. In potem je videti, da mu ne preostane drugega kot šank ali bolezen. Tu je paradoks. Mi govorimo o kulturi uživanja alkohola, ali ni to sporno? Kajti večina ljudi po tretjem kozarčku ni nič več kulturna. Zasledujem vzroke takšne destruktivnosti, zato sem predvsem za to, da izboljšamo raven komunikacije in se učimo kar se da lepo povedati, kar nas tišči. Ker če ne znamo povedati lepo, postane to spet vir druge frustracije. Iz konflikta v konflikt pa se ne zgodi nič dobrega.

Povedati lepo. Že že, a priljubljen hrvaški osebnostni trener Tomislav Kuljiš poudarja, da to ni preprosto in da večina oziroma preveč ljudi ostaja na ravni otroka vse življenje.

Si ne upa odrasti …

Neobveščene ljudi je najlaže zavajati tako, da jim obljubljate čudeže. Množice pričakovalcev čudežev se potem vedejo kot črede ovac. Vsak jih lahko zapelje z obljubami blaginje, nadnaravno dobrega z besedno manipulacijo. 

Ja, vendar ne le po otročjem vedenju, temveč po notranji nezrelosti. To je lahko človek, ki je direktor, politik, vzgojitelj. Da bi dosegel notranjo zrelost, mora odrešiti ujetega otroka v sebi. Edina možnost na tej poti pa je, da ponovno postane to neukročeno bitje, ki joka, ima izpade, se ne brzda. In to preraste. Menda za to ni prepozno niti v zrelih letih. Šele potem lahko sliši sočloveka in z njim spregovori normalno. Torej kulturno izražanje in nekonfliktno komuniciranje, ki ju omenjate, vsaj za začetek odpadeta.

Se strinjam, a za današnje razmere bi bilo eksplozivno sproščanje zadržanih čustev marsikje nevzdržno. Če bi vodilni član to začel izvajati na svojih podrejenih, bi celotno strukturo spravil v kaos. To se mora zgoditi v varnem okolju.

Kaj je za človeka dobro in kaj resnično pomeni biti dober človek?

Današnja družba nas ves čas preoblikuje. Dobri bodo zdaj samo tisti, ki so bogati, poslovno uspešni, vsi drugi bodo nepomembneži, zgube, odrinjenci, ker niso svojega uspeha dokazali v materiji. A profesor Trstenjak v svojih delih iskrivo išče notranjega človeka, ki hoče biti to, kar je. To je namreč največji dosežek. Tu se skriva rešitev zakrnelega otroka, ki ga naša družba in njene strukture ne osvobodijo in razvijejo v njegovem bistvu.



A kaj bi človek delal na zemlji, če bi bil brez vseh frustracij, skoraj popoln?

Užival bi! (smeh) V svoji popolnosti v dialogu z naravo in soljudmi. Bil bi ustvarjalen, družbeno in gospodarsko koristen in dober. Če ne bomo ustvarjali takšne družbe, sta vsa blaginja in gospodarska rast na trhlih tleh. Ta osrednja investicija ni tako draga, kot si predstavljamo, zahteva pa podreditev več plasti družbe.

Rekla bi, da bi se večina ljudi, ki bo to prebrala, strinjala z vami. Ampak zakaj se potem po vsem tem času to ne začne uresničevati?

Ker smo vneto predani zunanjim vtisom in vrednotam, ki so nam pogosto enostavno vsiljene. To je svojevrstna čustvena manipulacija z ogroženimi ljudmi, ki se ne znajo odmakniti od zunanjih dražljajev in kanalizirati čustev. Tega jih namreč nihče ne nauči.

Če ima nekdo hladen pas, ohlapno držo in stresno življenje, ima vse predispozicije, da nekega dne postane depresiven. Predvsem hudo je, če se ne ustavi in v tišini zbere misli. Vznemirjenost, ki kratkoročno nastane v adrenalinskih parkih, in sproščanje ob računalniških igricah sta dejansko pospešek navzdol. 

Kanaliziranje čustev?

Najpreprostejši zgled je mati, ki ljubeče hrani in previja svojega otroka, čeprav ni vedno prijetno in dišeče. A to je kanalizirano čustvo ljubezni, ki ga je v mater vsadila narava. Ko pridemo na področje čustvenih izmenjav, pa to ni več naravno, temveč socialno. Čustva je treba udejanjati, še posebno kadar so v presežku. Če kar koli od tega, kar midva govoriva, ne bo udejanjeno, bo ostalo le na ravni besed. Vsi imamo danes več kot dovolj znanja na voljo, a ko pride trenutek podreditve, ko moramo svoje malenkostne potrebe podrediti drugemu človeku in se zanj postaviti v trenutku, ko to potrebujemo, postanemo sebični, se sprenevedamo ali pa preusmerimo pozornost drugam, čas in denar v nakupovalne centre in adrenalinske parke ter razne lunarne ideje. Takrat izgubimo tisti stik s področjem zavedanja, kjer smo vsi ljudje enaki, ne glede na poklic in status. Šele tam je človek resnično sprejet, zadovoljen, zase in za družbo dober. In to je največ, kar potrebuje, še posebno danes. Znanost o tem je sopomenka preživetja!

Naivnih tudi ne manjka. Nič ni narobe z zaupljivostjo, dokler ni v veliko škodo. Če se dotakneva tistih, ki za velik denar obljubljajo »veliko zdravje«.

Neobveščene ljudi je najlaže zavajati tako, da jim obljubljate čudeže. Množice pričakovalcev čudežev se potem vedejo kot črede ovac. Vsak jih lahko zapelje z obljubami blaginje, nadnaravno dobrega z besedno manipulacijo. To so v zgodovini počeli vsi navidezno veliki politiki in teoretiki čudežev, ki so ljudi pravzaprav v njihovem najboljšem pričakovanju pošiljali v trpljenje in smrt na najbolj vulgaren način. Ljudje, ki samo pričakujejo in hočejo kupiti instant rešitve za svoje stiske, so naivni. Ti so dobra podlaga za čredno vedenje. Vendar: čudeži so in vedno bodo in nič ni narobe s prizadevanjem zanje po najboljših močeh. Dejstvo je, da so nepredvidljivi, zato tudi znanstveno nedokazljivi. Kar, kot rečeno, ne pomeni, da ne obstajajo.



Prej ste omenili udejanjanje čustev. Ni to analiziranje, namesto da bi jih doživljali?

Obvladovanje in udejanjanje čustev je precej zahteven učni proces. Za njihovo razumevanje in podoživljanje v pozitivni luči je potreben nepretrgan stik s seboj. Mi radi čustvujemo, a zelo malo ljudi obvlada kanaliziranje čustev v koristna dejanja. Kajti vsak presežek čustev, tudi sreče, je potencialno destruktiven. Poskušajte se smejati dve uri skupaj, skrajno izčrpani boste. Lahko se recimo razjezite na koga iz seje v parlamentu, ugasnete televizor in odidete na vrt pokosit travo. V zelenju speljete to negativno čustvo v pozitivno dejanje za svoj dom. Nespečnost lahko spremenite v večerni sprehod, se utrudite in laže zaspite. Vidite, treba je iti naprej, spoznati, zakaj se z vami dogaja, kar se.

Torej se s čustvi ni treba ukvarjati v glavi in jih razreševati na vse pretege?

Ne, čim manj umovanja in mentalne gimnastike.

S trenutnim znanjem ne dojamemo, kako se zunaj telesa z bioenergijo ustavi rast nekaterih rakavih celic, vendar je to Zdenko Domančić nekajkrat uspešno ponovil. Če tega fenomena ne razumemo, ne pomeni, da ga imamo pravico ignorirati. 

Kako se vam uspe dotakniti sočloveka, da se vam tako odpre? To bi bilo dobro vedeti vsakemu v osebnih odnosih.

Treba je vzpostaviti neposreden odnos in obvladati določeno terapevtsko širino. Človeku se je treba prilagoditi. Tu ne smeš biti ne podrejen ne nadrejen, le odprt zanj. Z vsem, kar znam in imam na razpolago, mu strežem. To je temelj odnosa, ki se tu rojeva, v celoti mora biti človeški, etičen, empatičen in podrejen skupnemu cilju. Navlake uma in egoistične potrebe odpadejo. Ideja iskanja zdravja je najlepša rožica v vrtu, ki jo je treba zalivati. Tak pristop bi moral biti nekaj vsakdanjega tudi v odnosu staršev do otrok. Otrok mora biti sprejet in dobro voden. Spomnim se dogodka iz cerkve, ko je otrok rekel župniku, da bi rad bil mogoč. Ta ga je vprašal, kaj to pomeni zanj, mogoč. Otrok pa je odgovoril: Vsi mi pravijo, da sem nemogoč. Ta otrok je postavil odličen algoritem. Ključ in ključavnico.

No, kje naj človek zbere te speče notranje moči?

V mirovanju in tišini. To je v tradicionalni kitajski medicini zelo lepo opisano. Ledvice so hiša volje. Če se ljudje ne izčrpavamo in stresiramo ter ne zapravljamo zaloge adrenalina, kjer ni treba, so ledvice dovolj močne, da nam strežejo s temeljno surovo voljo, ki jo kanaliziramo z umom in izkušnjami. Če ima nekdo hladen pas, ohlapno držo in stresno življenje, ima vse predispozicije, da nekega dne postane depresiven. Predvsem hudo je, če se ne ustavi in v tišini zbere misli. Vznemirjenost, ki kratkoročno nastane v adrenalinskih parkih, in sproščanje ob računalniških igricah sta dejansko pospešek navzdol. Občutka zmage in dosežka sta v takšnih okoliščinah lahko zelo kočljiva. Uresničitve zastavljenih ciljev zahtevajo podreditve.



Osnutek novega predloga zakona, ki bi zdravnikom ponujal možnost alternativnega zdravljenja, je razjezil številne terapevte. Na primer odvzem pravic izšolanim manualnim terapevtom. Kaj pravite?

Jaz samo vidim problem nepovezanosti med zdravilci, ki se v vsakem poskusu vzpostavljanja skupne platforme za iskanje rešitev med seboj skregajo. Vsak hoče delovati po svoje. Nuja je doseči višjo stopnjo varnosti pacientov. Bolniki potrebujejo strokovno podporo; vseeno obstaja strokovno znanje, ki ga zdravilci nimajo in brez katerega lahko neutemeljeno obljubljajo ali napovedujejo ozdravitve. V Združenju za integrativno medicino Slovenije smo želeli ustanoviti svetovalno telo, ki bi varovalo paciente tako, da bi zdravilcem, ki nimajo zadostnega temeljnega medicinskega znanja, pomagalo varno delovati. Absolutno sprejemam v razmislek vse zgodovinske vidike in teorije, ki se dotikajo zdravja, ampak če bi bil danes prisiljen izbirati, s katero medicino bi se ukvarjal za varnost pacientov, bi v prvem koraku zagotovo izbral biološko in empirično utemeljeno medicino, ker vseeno zagotavlja dokaj zanesljive temelje, na katerih lahko varno gradimo medicinski prostor in iščemo najboljše za bolnike. Če ima nekdo zelo slabo kri, mu ne moreš z nobeno bioenergoterapijo ali kitajsko medicino dovolj hitro zvišati ravni manjkajočih celic, brez katerih lahko umre. Potrebujemo dobro organizirano službo, ki bo pomagala ljudem v stiski, ki iščejo pomoč, na koga se obrniti. In potem spremljati učinke. Kajti sprenevedanje naše medicinske stroke do zdravilcev je, da jim je pod častjo spremljati in poskušati razumeti, kako učinkujejo; dejstvo je namreč, da pri nekaterih težavah zelo učinkujejo. Nivojsko razvrščanje zdravilskih metod je nuja, da jih bomo bolj razumeli, sprejeli in razvijali koristne, opustili in z dokazi omejili manj učinkovite metode zdravljenja. S trenutnim znanjem ne dojamemo, kako se zunaj telesa z bioenergijo ustavi rast nekaterih rakavih celic, vendar je to Zdenko Domančić nekajkrat uspešno ponovil. Če tega fenomena ne razumemo, ne pomeni, da ga imamo pravico ignorirati. Podobnih raziskav je veliko, vendar so metodološko nepopolne, in zato je treba izpopolniti metodologijo raziskovalnega protokola. Zraven pa so verjetno še kakšni konkurenčni finančni interesi. Sredstva za raziskovalno delo se usmerijo tja, kjer so dobički. Tu se spet odmaknemo od zdravilcev. Zakonodajo sem razumel tako, da bo kategorija zdravilcev, ki nima jasne izobrazbe in stanovske povezanosti v težavah, obravnavana kot gospodarska dejavnost. Kategorije zdravilcev, ki se bodo povezovale, bodo delovale. Osnutek predloga zakona je predvsem želel opraviti z zdravniki, ki se ukvarjamo z nekonvencionalnimi metodami zdravljenja. Želel je opraviti tudi z zdravniki, ki bi želeli delati, pa nimajo kakovostne institucionalizirane izobrazbe in se s kratkoročnimi tečaji lotevajo zdravljenj, za katera niso primerno usposobljeni. Jaz ne vidim zakona kot prepovedi, ampak kot omejevanje tveganja, da se pacientom naredi škoda. Najpomembnejša točka je pacientom dovoliti, da govorijo o svojih potrebah in o dopolnilnem zdravljenju s svojim zdravnikom. In da se za vsak postopek postavi ideja, kaj želimo doseči. Mislim, da bo zakon na več delih družbe sprožil verigo dejanj, ko bo moral vsak uveljaviti svoje kompetence in odgovornost. Ali bomo to dosegli v enem letu ali desetih, je odprto vprašanje.

Ne more biti nekemu zdravniku vseeno, kam bo njegov pacient odšel po pomoč. Jaz se v svoji pisarni pogosto ukvarjam z zelo kočljivimi marketinškimi vprašanji in podrobno pregledujem množice komercialnih letakov, ki so napol goljufija. A če mi je nekdo zaupal svoje zdravje, je moja dolžnost, da se poglobim in mu povem svoje mnenje. 

Zakaj je to tako odprto vprašanje?

Problem dialoga med posameznimi zdravilskimi skupinami ter med zdravilstvom in zdravstvom je gromozanski. Ljudje so v pomanjkanju komunikacijskih veščin drug drugemu postali sovražni. Spet smo pri strahovih, zaradi katerih se začnemo spravljati v napol prištevna stanja. Za kakovostno strokovno delovanje in preživetje potrebujemo empatijo in racionalni pristop. Si vzeti toliko časa, da prisluhnemo drug drugemu in vidimo, kdo kaj ve. Če nekdo reče, da mu ni niti malo mar, kaj tisti na nasprotni strani govori, ne moremo daleč priti. Kajti če urejaš neko področje, ti mora biti še kako mar. Ne more biti nekemu zdravniku vseeno, kam bo njegov pacient odšel po pomoč. Jaz se v svoji pisarni pogosto ukvarjam z zelo kočljivimi marketinškimi vprašanji in podrobno pregledujem množice komercialnih letakov, ki so napol goljufija. A če mi je nekdo zaupal svoje zdravje, je moja dolžnost, da se poglobim in mu povem svoje mnenje. Po 30 letih dela znam precej natančno povedati, kje so moje kompetence in kje so meje metod zdravljenja, ki jih izvajam. Mislim, da bi se vsak zdravilec moral s tem soočiti in natančno znati prepoznati svoje meje. Ko smo pred več kot desetimi leti začeli delati prvi osnutek zakona, sem želel, da damo prednost vsem zdravilskim metodam, ki so podprte z literaturo, kurikulumi, mednarodnimi stanovskimi združenji, ki prevzamejo odgovornost in nadzor. Kajti če se nekomu posreči, da s praskanjem lasišča drugemu pozdravi glavobol, to še zlepa ne pomeni, da obvlada metodo za alternativno zdravljenje glavobola. Če ima nekdo izpad vidnega polja in gre k sosedu, da mu to popravi z bioenergijo, tumor v njegovi glavi nemoteno raste. Tega se stroka boji in to naj bi zakon uredil.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE