Čeprav so ji v karieri očitali že marsikaj, od kontroverznosti glede spolnosti in veroizpovedi do pohlepa po slavi, Madonna kljub 58. letu starosti še vedno nastopa prav tako provokativno, kot je to počela kot mladenka v videu za pesem Like a Virgin. Tokrat so njene besede udarile širše, spregovorila je namreč o dvoličnosti glede spola, ki je še danes neizogibno prisotna ne samo v glasbeni industriji, ampak tudi v družbi nasploh. Poslušalce je popeljala po poti spominov lastnih bridkih izkustev zlorabe in preganjanja, desetminutni govor pa zaključila z mislijo, ki jo spodbuja vedno več tujih, pa tudi slovenskih zvezdnic. Ženske, stopite skupaj, združite se, bodite druga drugi navdih. Dovolj je že, da se borimo proti ustaljenim vzorcem družbenih krivic med spoloma. Ne borimo se še druga z drugo.

Govor v izvirni različici lahko poslušate tukaj: 

Madonnine besede pa bi se v slovenščini glasile takole:      

»Hvaležna sem za to priznanje 34-letne kariere, ki jo nadaljujem, kljub očitnim mizoginiji, seksizmu, konstantnemu ustrahovanju in neusmiljeni zlorabi. Na začetku moje glasbene poti ni bilo interneta, ljudje so mi zato morali kritike natrositi neposredno v obraz. Ni bilo veliko takšnih, ki bi jim morala za izrečene žalitve vrniti milo za drago, bili so preprostejši časi. Kot najstnica sem se preselila v New York. Pisalo se je leto 1979 in to je bilo strašljivo mesto. V prvem letu bivanja tam so vame uperili nabito pištolo, posiljena sem bila na strehi in medtem čutila pritisk noževega rezila na mojem vratu, v stanovanje pa so mi vlomili in odnesli vse tolikokrat, da sem prenehala zaklepati vhodna vrata. V naslednjih nekaj letih sem izgubila skoraj vse prijatelje, postali so žrtve aidsa, drog ali streljanja. In kot si lahko le predstavljate, me vsa ta nepričakovana izkustva niso naredila le pogumno žensko, ki danes stoji pred vami. Opomnila so me na to, da moji talenti niso samoumevni. Nič kar imam v življenju, ni samoumevno. Vse kar imam, je darilo Boga. Tudi zaj….. stvari, ki se dogajajo, ki se mi še vedno dogajajo, tudi te so darilo. Učijo me pomembnih lekcij, dajejo mi moč.«  

»Ob prejemu nagrade za žensko leta se sprašujem, kaj vam lahko povem o tem, kako je biti ženska v glasbeni industriji. Kaj lahko porečem zgolj o tem, kako je biti ženska? Ko sem začela s pisanjem pesmi, nisem razmišljala o svojem spolu, nisem razmišljala o feminizmu. Želela sem si biti umetnica. Seveda so me navdihnile Debbie Harry in Chrissie Hynde in Aretha Franklin. A moja resnična muza je bil David Bowie. Bil je utelešenje moškega in ženskega duha, in to je ustrezalo tudi meni. Dal mi je občutek, da pravila ne obstajajo. Motila sem se. Pravil res ni. Če si fant. A če si dekle, moraš igrati po pravilih igre. In kaj je ta igra? Dovoljeno ti je, da si lepa in prikupna in seksi. Ne smeš pa se obnašati prepametno. Ne smeš imeti lastnega menja. Ne smeš imeti mnenja, ki se razlikuje od statusa quo. Moški te lahko objektivizirajo, te oblačijo v pocestnico, a te promiskuitete ne smeš sprejeti za svoje. Predvsem pa ne smeš s svetom deliti svojih seksualnih fantazij. Bodi takšna ženska, kakršno si želijo moški, a še bolj pomembno je, da se do moških obnašaš tako, kot se drugim ženskam zdi primerno. In še zadnje pravilo. Ne postaraj se. Staranje je greh. Kritizirali te bodo zaradi tega, te blatili, vsekakor pa tvoje glasbe ne bodo več predvajali po radiu.«

»Na začetku kariere so se v revijah Playboy in Penthouse pojavile moje gole fotografije. Izbrskali so jih iz arhivov umetniških šol, kjer sem sprva pozirala in si tako služila denar. Fotografije niso bile seksapilne. Pravzaprav sem na njih delovala precej zdolgočaseno. In res sem bila. A javnost je pričakovala, da se bom odzvala s sramom. Ker se nisem sramovala, je to ljudi presenetilo. Sčasoma so me pustili pri miru, poročila sem se namreč s Seanom Pennom. Ne le, da sem doživljala njegovo nasilno vedenje, predvsem nisem bila več na prostosti. Kot takšna nisem več predstavljala grožnje. Leta kasneje, ko sem bila ločena in ponovno samska, sta izšla moja knjiga Seks in album Erotica. Spominjam se, da so takrat vsi časopisi pisali le o tem. Vse, kar sem lahko prebrala o sebi, je bilo očitajoče. Označili so me za vlačugo in čarovnico. Eden izmed novičarskih naslovov me je celo primerjal s hudičem. Pomislila sem, počakajte malo, kaj pa Prince? Ali ne skače on naokrog v mrežastih nogavicah, visokih petah, našminkanih ustnic in z golo zadnjico? Ja, res je to počel. A, bil je moški. V tistem trenutku sem prvič zares razumela, da ženske nimajo enake svobode kot moški. Spominjam se paralizirajočega občutka. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se po tem razodetju sestavila in pričela spet ustvarjati. Pričela spet živeti. V oporo so mi bili poezija Maye Angelou, zapisi Jamesa Baldwina in glasba Nine Simone. Spominjam se, da sem si želela žensko vrstnico, vzornico, na katero bi se lahko obrnila in v njeni moči našla spodbudo. Camille Paglia, znana feministična pisateljica, je takrat dejala, da sem ženske potisnila nazaj v preteklost zato, ker sem pokazala svojo seksualnost. Aha, torej če si feministka, ne priznaš svoje seksualnosti, še zanikaš jo, sem pomislila. Jeb…, sem si rekla! Jaz sem feministka drugačne vrste. Jaz sem slaba feministka!«

»Ljudje pravijo, da sem kontroverzna. Jaz pa mislim, da je najbolj kontroverzna stvar, kar sem jih kdaj naredila, to, da sem še vedno tukaj, na sceni. Kar bi danes rada sporočila ženskam, je naslednje: ženske so bile tako dolgo zatirane, da verjamejo tistemu, kar o njih pravijo moški. Verjamejo, da lahko le tako, da podprejo moškega, nekaj dosežejo. Seveda obstaja nekaj zelo dobrih moških, ki si zaslužijo podpore. Pa ne zato, ker so moški. Ampak zato, ker so tega vredni. Ženske pa moramo začeti ceniti sebe in druga drugo. Poiskati moramo močne posameznice, se spoprijateljiti z njimi. Se povezati. Se učiti druga od druge. Biti druga drugi zgled. In sodelovati. Se podpirati. Ter druga drugo navdihovati. Ni tako pomembna nagrada, ki mi jo izročate, kot priložnost, da lahko stojim danes pred vami in se vam zahvalim kot ženska, kot umetnica in kot človek. Ne samo vsem, ki ste me imeli radi in me na poti podpirali. Veliko vas je takšnih tukaj pred menoj in še sanja se vam ne, koliko mi pomeni vaša podpora. Zahvala gre tudi dvomljivcem, nejevernim in vsem, ki ste mi želeli slabo ter rekli, da ne zmorem, ne morem, ne smem. Vaš pritisk me je naredil močnejšo, me naučil truditi se še intenzivneje. Zaradi vas sem borka, ki jo vidite danes. Zaradi vas sem ženska, ki stoji pred vami nocoj. Za to vam - hvala!«