Bronja Žakelj: Žalovanje v tišini je bilo preveliko breme

Brutalno izpovedna. Novinarka Bronja Žakelj uteleša in pooseblja vse, kar je v nas zakopanega in zatlačenega pod stopnišče zavednega.

S pomočjo avtobiografskega romana Belo se pere na devetdeset, kar so bile zadnje besede, ki ji jih je povedala njena mila, skrbna mama, ko jih je imela Bronja 14, je mogoče predihavati lastne stiske, sprejeti človeško naravo v vseh odtenkih, si priznati, kaj lahko, česa ne zmoreš, ne želiš, nočeš! Večina pravi, da ga prebere v enem zamahu v nekakšnem transu ali kot v bobnu na devetdeset, ko se pod visokimi obrati čisti umazano perilo. Njeno izrazno moč so prepoznali tudi v Italiji, knjiga je že prevedena in na prodaj. Po številkah, ki jih dosega, lahko mirno zapišem, fenomen Bronja.

Strašne občutke krivde sem nosila v sebi po mamini smrti. Kar naenkrat sem iz vzorne odličnjakinje postala poraženka. Vsa leta do zdaj sem kritično gledala nase, nikoli nisem iskala razlogov za zdrse v mamini smrti, vedno v sebi. 

Okrog 60 intervjujev ste dali v enem letu, več kot 50 literarnih večerov je za vami, sedem ponatisov v enem letu, 11.000 prodanih knjig v Sloveniji, roman je bil preveden še v italijanščino, obeta se hrvaški prevod. Letos je s trenutno 12.600 izposojami najbolj izposojan roman za odrasle v knjižnicah. Vau! Vas je res tako presenetil ta siloviti uspeh, res niste niti slutili, da se dogaja nekaj velikega?

Zdelo se mi je, da je knjiga napisana dobro, prvo resno potrditev pa sem dobila od profesorja dr. Matjaža Kmecla. Ko sem po nasvetu Špele Pavlič, svoje urednice na Beletrini, vsebino dodelala še z refleksijami o smrti, žalovanju, strahu, sem vedela, da imamo v rokah nekaj, kar bi sama »požrla«. Bili so seveda tudi dvomi. Kdo bo bral avtobiografski roman nekoga nepoznanega? Kdo bo bral neko Bronjo Žakelj? Skrbelo me je tudi zaradi tem, kot so rak, ranljivost in minljivost, saj so to vprašanja, ki so pogosto obravnavana banalno in skrčena na skupni imenovalec patetike in moraliziranja. No, zgodilo pa se je ravno nasprotno, ljudi je pritegnila zgodba nekoga z ulice, s katerim so se lahko poistovetili.

Pravzaprav ste postali nosilka upanja za sočloveka.

Ja, če sodim po odzivih, mislim, da se z mojo knjigo sliši glas mnogih.

Preberite še: Oto Horvat: Ženine smrti ni moč pozabiti 

Tudi glas moči, kaj vse človek lahko doživi, preživi in vstane.

Tudi to, seveda, ampak ne pišem samo o moči, pišem tudi o strahu in zelo neposredno o stiskah in bolečini. Mnogo je bralcev, ki so prav v tem delu našli središče mojega romana. Pripovedujejo mi o svojih izkušnjah z boleznijo, o svojih izgubah. In pravijo mi, kako zelo jim je odleglo, ko vidijo, da je normalno, da te je tudi strah, da je normalno, da nisi ves čas močan in pozitiven, kadar ti zdravniki rečejo »rak«. Pravijo, da jim je zaradi moje knjige lažje, ker vedo, da niso sami. In ker vedo, da so njihova čustva normalna. Okolica namreč ob težki diagnozi pričakuje, da boš nenehno močan in pozitiven, saj te drugačnega preprosto ne morejo prenesti. Pogosto so bližnji v še večji stiski kot bolnik, hudo je namreč v težkih trenutkih gledati nekoga, ki ga imaš rad. Če karikiram – dosti teže je gledati tekmo s tribun kot igrati spodaj na parketu, in tudi ko zboliš, je tako. 

Skoraj deset let po smrti mame sem imela nočne more, v katerih me mami na ulici ni spoznala, odhajala je od mene z drugima, novima, otrokoma. More pa so se končale v trenutku, ko mi je otroška psihologinja, dr. Marja Strojin, s katero sem naključno delala intervju, razložila, da so moje sanje normalne, da so eden izmed načinov, kako otrok reagira ob smrti mame. 

Sprejeli ste sence, dali ste jim besede, jih postavili na svoje mesto. V času populariziranja popolnosti je to vrednota, ki jo ljudje očitno prepoznamo, četudi samo intuitivno.

Ena izmed najpomembnejših stvari, ko pride nad tabo senca, je, da jo sprejmeš, vzameš za svojo. O tem, da sem bila tega sposobna in da sem sprejela nesprejemljivo, zagotovo odloča značaj. Poleg tega mislim, da se imam za svoj odnos do vsega, kar se je zgodilo, v resnici zahvaliti tudi svojemu otroštvu. To so bila zame leta elementarne sreče, povezanosti, varnosti. In otrok, ki ima toliko ljubezni, nosi v sebi moč vse življenje. In jo črpa takrat, ko gredo stvari narobe. Moja otroška leta pa so bila tudi polna zabave, šal, potegavščin in izigravanja sistema. To je bil naš družinski šport. Še danes se mi zdi, da bom že nekako, da bom že nekaj »zmutila«, saj veste, v socializmu smo vsi nekaj »mutili«. (smeh) Ponarejali smo vstopnice za nogomet, ko se je šlo par, nepar, smo trojke na tablici naši stoenke spreminjali v osmice, osmice v trojke, skratka vedno nam je uspelo. In to imam še zdaj v sebi.

Vam je uspelo tudi, da niste prevzeli sindroma pridne punčke, te hibe slovenske miselnosti, ki tako hromi dozorevanje in ustvarjalnost?

Oh, ne, tudi jaz imam ta sindrom. Oče je bil pri nas bolj za nogomet, babica Dada za štrudle, mami pa za vzgojo. In vzgajala me je v pridno punčko. Ne odgovarjaj v šoli, ubogaj tovarišice, prinesi dobre ocene in tako naprej. Še preveč imam tega v sebi in zavedam se, da to obremenjuje. Sem storilnostno naravnana in z mamino smrtjo se je vse to, predvsem pa potreba po kontroli, samo še potenciralo. Kajti ko ti stvari uhajajo iz rok in nimaš več nadzora nad tako pomembnim dejstvom, kot je imeti ob sebi mamo, in ko ti med prsti polzi vse, kar imaš najraje, se okleneš tistega, česar se lahko, in poskušaš nadzirati vsaj to. Da imaš vsaj v mikroprostoru občutek varnosti. To so lahko tako nepomembni opravki, kot je pospravljanje postelje vsako jutro.

Ko sta bila še dojenčka, sem mnogokrat kupila majčke že za nekaj let naprej. Za vsak primer, če me ne bo več. Še danes raje kupim kakšen svinčnik več, kakšno radirko, šilček in šampon za zalogo. Nesmiselno, morda, ampak tako je. 

Temu so namenjeni tudi rituali, obredi, pitje čaja, kave, zakaj bi bilo to problematično.

Ni, dokler ne postane obremenjujoče. Poskušam se držati malo nazaj, a grem včasih čez rob. V knjigi se resda prepozna moja kljubovalnost, a tudi ta ima svojo drugo plat. Strašne občutke krivde sem nosila v sebi po mamini smrti. V srednji šoli so moje ocene padle s petic na cveke. Kar naenkrat sem iz vzorne odličnjakinje postala poraženka. Vsa leta do zdaj sem kritično gledala nase, nikoli nisem iskala razlogov za zdrse v mamini smrti, vedno v sebi. Šele z izdajo knjige se je zgodilo nekaj zame nepričakovanega. Pisala sem jo iz čiste ljubezni do pisanja, brez potreb po avtoterapiji, prinesla pa mi je vendarle nekoliko drugačen pogled na svoje življenje. Pogled z oddaljenosti in predvsem pogled z očmi drugih. 

Šele zdaj se lahko bolj prizanesljivo ozrem nase. Prej preprosto nisem videla širše slike. Tudi šola takrat ni prepoznala, kaj se dogaja v meni, učiteljica matematike, ki je pred kratkim obiskala literarni dogodek na bežigrajski gimnaziji, kamor sem hodila, je prišla do mene vsa pretresena in mi rekla, da se ji še sanjalo ni, kaj vse sem takrat doživljala. Čeprav se ni videlo navzven, sem se spopadala s hudimi stiskami, občutki sramu, izločenosti, s pečatom drugačnosti. Tudi v družini so me naenkrat mnogi gledali kot problematično najstnico, ki menjava fante, hodi na žurke, krade očetu viski. In tako kot so gledali starejši name, sem tudi sama nase. Zdaj, kot rečeno, jemljem to obdobje svojega življenja bolj prizanesljivo in vem, da je bilo žalovanje v tišini, o mami se namreč ne doma ne v šoli nisem mogla pogovarjati, zame preveliko breme.

Očitno nihče ni videl v vašo otroško dušo.

Lažje je biti zdaj pameten za nazaj. Takrat so bili drugi časi, to je bilo leto 84, ko takšnih okoliščin niso obravnavali kot danes, ko je kup služb, ki se sprožijo ob takšnih izgubah. Otroško žalovanje je sicer še vedno mnogokrat spregledano, saj otroci žalujejo drugače kot odrasli, a včasih je bilo spregledano še toliko bolj.

Ste stopili korak naprej, vidite v dušo svojih otrok, vem, da ste jima tudi lani povedali za svojo bolezen?

Ne vem sicer, ali vidim v dušo svojih otrok, zdaj sta stara 15 in 17, v najstniške duše je težko pogledati. No, a sama poskušam biti z njima iskrena. Lani, ko sem ponovno zbolela za rakom, sem jima to povedala. Najhuje bi se mi zdelo, da bi izvedela od kogar koli drugega, saj so te zgodbe potem vedno potvorjene, tega pa si res nisem želela. Poleg tega sem imela izrazito močan občutek, da bom splavala na površje, da bo vse v redu. Ne vem, kako bi reagirala, če bi mislila, da se ne bom izmazala. Mislim pa, da bi, če bi se znašla v takšni situaciji, takrat zelo dobro vedela, kako in kaj.

Sicer pa želim s svojo prisotnostjo čimbolj zaznamovati njun čas in z njima doživeti tisto, kar moja mami ni več mogla z menoj. Svoja leta namreč še vedno merim po njenih letih. Mi bo uspelo s Katjušo po obleko za valeto, mi bo uspelo na prvi roditeljski sestanek v gimnaziji? Bom sedela z njima za mizo na maturantskem plesu? Mi bo uspelo vse to, kar moji mami ni? 

Od kod vam tako močna intuicija?

Zdi se mi, da mi v ključnih trenutkih moj notranji kompas brez stopinje odklona kaže pravo smer. Ko mi gre najbolj za nohte, je moja intuicija najostrejša, najbolj takrat, ko gre na življenje in smrt! (smeh) Ko sem pri 20 zbolela za rakom bezgavk, imela sem že tretji stadij, v meni ni bilo niti trohice dvoma, da grem na kemoterapijo in obsevanje, čeprav so nekateri domači, tudi moj oče, mislili drugače. Veliko je bilo klicev, govorili so, kako strupeni so citostatiki, kako strašno je obsevanje, me spraševali, ali se spomnim, kako so piskale gobe in solata po nesreči v Černobilu. No, kakor koli, sama sem vedela, kje je moja pot. Zanimivo pa je to, da drugače kompliciram za vsako malenkost, pred vitrino s petimi torticami bi lahko stala 20 minut, preden bi eno izbrala.

Zdaj ko že lahko pogledate z razdalje in ste toliko izkusili, kako vidite svoje življenje?

(Nežno se nasmehne, nekaj sekund tišine.) Lepo. In tako ga rada živim. So trenutki, ko je res hudo, so bolečine, fizične in psihične, a če pogledam kot celoto, svoj utrip na tem svetu vidim rumeno, oranžno, svetlo. Življenje je zame velik privilegij.

Čutite kdaj prisotnost mame?

Ne, in tudi sanja se mi ne o njej. Skoraj deset let po njeni smrti sem imela nočne more, v katerih me na ulici ni spoznala, odhajala je od mene z drugima, novima otrokoma. More so se končale v trenutku, ko mi je otroška psihologinja, dr. Marja Strojin, s katero sem naključno delala intervju, razložila, da so moje sanje normalne, da so eden izmed načinov, kako otrok reagira ob smrti mame. Ko mi je dala pravico do sanj, ko mi je razložila, da otrok svojo mamo lahko krivi za njeno smrt, sanj v hipu ni bilo več. Zato mi je tako dragoceno, ko ljudje v moji knjigi prepoznajo svojo pravico do vsega, kar čutijo v sebi, tudi do najbolj zapostavljenih čustev, kot so strah, krivda, sram. 

Mislim, da je knjiga tako lepo sprejeta, ker sem v njej delila nekaj resničnega, nekaj iz mesa in krvi. Povedala sem, kako pomembno mi je bilo, da se moje stiske in strah pred tem, da terapije ne bodo uspešne, niso utišale s praznimi stavki, kot je »ne govori tega, samo močna bodi, samo pozitivno naprej«. Zame so vedno bili klišeji, ki niso pomagali. Razumem, da ljudje to govorijo, ker želijo pomagati, a edino uteho sem našla le v tistih, ki so moj strah sprejeli. Ko je bil sprejet, je namreč skoraj v hipu razpadel, se razkrojil v nič. In razumem, da je, kot sem že rekla, tistim na drugi strani težko. Danes morda še bolj kot takrat, ko sem zbolela prvič, saj živimo v družbi, kjer je sreča imperativ, kjer bolj kot kadar koli vlada teror pozitivizma. Živimo v družbi samoprevar, da bi ustrezali spoliranemu družbenemu konceptu.

Ko si mama brez mame, je tudi starševstvo drugačno. Močan strah, da bi se to zgodilo mojima otrokoma, torej da bi bila tudi onadva otroka brez mame, povzroča cel kup vedenj, preveč zaščitništva, planiranja, kopičenja zalog, če bo šlo kaj narobe. 

Vas kdaj zmoti, da ste se preveč razgalili, da poznamo toliko vaše intime, da ste jo izgubili? Mislite, da se sploh lahko izgubi?

Mislite, sredica? Ne, ne, nisem je izgubila. Skrbno jo čuvam. V roman sem sicer dala ogromno sebe, a vendarle, gre za literaturo, in seveda, izbirala sem tisto, kar se mi je zdelo ključno za zgodbo. Zaradi knjige sem dobila tudi neverjetno veliko priložnosti, da v medijih odprem določene pomembne teme, od žalovanja, smrti, odnosa do bolezni, tudi svoje razmišljanje o življenju v Jugoslaviji in svojih občutkih, ko je moja domovina razpadla. Vsega tega ne občutim kot razgaljanje, kot razprodajo sebe. Tudi če gre za zelo intimne stvari, za stvari, ki režejo, sekajo, spreminjajo.

Vam je res življenje pokazalo, da se čisto nič bistvenega ne da nadzirati, pa če se še tako trudiš za to. Predstavljam si, da mora biti vaš pogled nanj drugačen.

Ja, tega se zavedam. V nekem hipu je izguba zame postala naravno stanje. Pri 15, 16, ko si prepričan, da ves svet leži pred teboj, sem sama na novo izgubo čakala za prvim vogalom. In preden se zaveš vseh obrambnih mehanizmov, ki se vključijo v tebi, lahko pretečejo leta. Medtem pa blažiš prostor z blazinami in varuješ sebe in svoje najdražje. To vidim tudi v odnosu do otrok. Ko si mama brez mame, je tudi starševstvo drugačno. Močan strah, da bi se to zgodilo mojima otrokoma, torej da bi bila tudi onadva otroka brez mame, povzroča cel kup vedenj, preveč zaščitništva, planiranja, kopičenja zalog, če bo šlo kaj narobe. Ko sta bila še dojenčka, sem mnogokrat kupila majčke že za nekaj let naprej. Za vsak primer, če me ne bo več. Še danes raje kupim kakšen svinčnik več, kakšno radirko, šilček in šampon za zalogo. Nesmiselno, morda, ampak tako je. Sicer pa želim s svojo prisotnostjo čim bolj zaznamovati njun čas in z njima doživeti tisto, česar moja mami ni več mogla z menoj. Svoja leta namreč še vedno merim po njenih letih. Mi bo uspelo s Katjušo po obleko za valeto, mi bo uspelo na prvi roditeljski sestanek v gimnaziji? Bom sedela z njima za mizo na maturantskem plesu? Mi bo uspelo vse to, kar moji mami ni?

Nominirani ste za nagradi mira in Slovenka leta.

Ja, zelo sem vesela obeh nominacij. Take nagrade so potrebne, da vsakič znova opozarjamo, kako zahtevna in neenaka je pot ženskih ustvarjalk do družbenega priznanja. Dejstvo je, da še vedno živimo v patriarhalni družbi, v kateri moški postavljajo pravila, oni izbirajo, odločajo. Že to, kako zelo se izpostavlja spol, ko ženske dobimo nagrado – kot da je to nekaj ekscesnega – priča o inferiornosti žensk v današnji družbi. In mimogrede: tudi to, da je treba predpisati ženske kvote, potrjuje, kako patriarhalna je naša družba. Nujnost uvedbe tega mehanizma se mi zdi naravnost ponižujoča.

Kako pa doživljate moške in kakšno vlogo igrajo v vašem življenju, kar nekaj ste jih opisali v knjigi?

(smeh) Ja, ne glede na to, da sem se po osemnajstih letih skupnega življenja razšla z Blažem, sem imela srečo, saj sem vse od prvih fantov imela ob sebi krasne moške. Tudi Urbana, recimo, ki je kljub svojim 18. letom zmogel z menoj nositi breme bolezni. To so vezi, to je človeška bližina, ki ostane, tudi ko ljubezen mine. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE