Brigita Novak Šarotar in Dušan Šarotar: Najina poroka je trajala tri dni

On je pisatelj, esejist, scenarist in fotograf. Ona je psihiatrinja. Oba se ukvarjata s človekom, njegovo dušo. Ko se pogovarjaš z njima, imaš občutek, da je svet tak, kot bi moral biti. Prijazen in dobrohoten. Nobene agresije, nobene zlobe.

Doma sta iz Murske Sobote. Se poznata od nekdaj? Od kdaj pa traja vajina zveza?

Brigita: Zaljubila sva se, ko sem imela petnajst let, Dušan pa osemnajst. In od takrat sva skupaj.

(Ko govorita med sabo, uporabljata prekmurščino.) To počnemo vsi Prekmurci, kjer koli smo, doma govorimo prekmursko, tudi otroka, ki sta sicer rojena v Ljubljani.

Dušan, za vas je veljalo, da ste čudežni otrok, in vsi so bili prepričani, da boste zelo kmalu postali pisatelj.

Brigita: Zadnjič sem srečala njegovo profesorico slovenščine, ki je zdaj sicer Dušanova navdušena bralka, in je ponovno izrazila začudenje, saj ni pričakovala, da bo kdaj napisal knjigo, če se spomni njegovih ocen pri šolskih spisih.

Dušan: Nikoli se nisem tako počutil in dolgo nisem vedel, kaj bom. Sem pa skrivaj pisal pesmi, nekje še hranim tiste debele zvezke, v katere sem zapisoval skrivnosti, upam, da to tudi ostanejo. 

Brigita: Okolje, družina, izkušnje, vse to nas izoblikuje in vpliva tudi na to, kako se spoprijemamo z boleznijo, tako telesno kot duševno. Pri kliničnem delu pogosto opažamo posebnosti okolja tudi znotraj Slovenije, lahkotnost ljudi s primorskega konca, trdoto zasavskega in tudi prekmurskega. 

Ste bili drugačni?

Dušan: Ja, po svoje.

Brigita, ste se zato zaljubili vanj?

Brigita: Bil je res drugačen, verjetno me je to tudi pritegnilo. Vsi smo veliko brali, poslušali smo Cavea in se iskreno zanimali za svet. Nikoli pa nisva nikamor zares spadala, v nobeno skupino. Najina mladostna akcija je bil protest za Muro, ki se je pred kratkim ponovil pred parlamentom.

Sta bila?

Brigita: Dušan je bil.

Dušan: Moj vzornik iz mladostnih časov je bil pokojni profesor Štefan Smej, pobudnik akcije za ohranitev Mure, filozof, razgledan, nadvse načitan, dober človek. Profesor, a smo se tikali. Z najinim odnosom, nekakšno oddaljeno bližino, sem izoblikoval tudi odnos do avtoritet, predvsem pesniških, kot temu rečem. To sem ohranil do danes, globoko spoštovanje in človeška bližina hkrati.

Foto: Voranc Vogel

Je za tako okolje, kot je Murska Sobota, pomembno, da se dogajanje središči okoli take legende, kot je bil Smej? Tudi Kreslin govori o njem v dokumentarnem filmu.

Dušan: Take vzore v mladosti potrebuješ in vsi iz tistih generacij smo pravzaprav imeli srečo, da smo ga poznali. Vsi tukaj smo iz majhnih krajev, poznamo vse in za družbo si lahko izbereš ljudi, ki te bogatijo. V velikih državah jih morda niti ne bi srečal. Tako kot sem jaz Kreslina, Ferija Lainščka, Janeza Balažica in številne druge. To so ljudje, ki so me sooblikovali in s katerimi sodelujemo še danes.

Od kod odločitev za študij filozofije in študij medicine, psihiatrije? Kdaj sta se odločila, kaj bosta?

Brigita: Jaz sem hodila po ovinkih. Najprej z naravoslovno-matematične gimnazije na študij angleščine na filozofsko fakulteto, saj so bile knjige in jeziki del mojega življenja in sem živela v prepričanju, da bom prevajalka, sem pa hitro ugotovila, da sem boljša bralka kot ustvarjalka. Po končanem prvem letniku sem se odločila za študij medicine, kar je po eni strani logično, saj je medicina vez med biološkim in humanističnim. Seveda je bil korak naprej po tej poti specializacija iz psihiatrije.

Dušan: Hodil sem na ekonomsko srednjo šolo in že takrat sem vedel, da ekonomist ne bom, ker nimam pameti za to. Nisem pa vedel, kaj bi bil. Vpisal sem se na FSPN (zdaj FDV) in se v drugem letniku vpisal še na filozofijo. Šele pozneje sem začel delati tisto, kar edino znam, pisati.

Dušan: Midva sva prišla v Ljubljano brez socialne mreže in sva si jo morala stkati od začetka. Ko sva kupila stanovanje, so otroci vedeli, kje imajo dom. Jaz pa še vedno rečem, da grem domov, ko grem v Soboto.

Ljubljana takrat in danes?

Dušan: Zame je bil prihod v Ljubljano, pri 20, popoln šok. Šel sem od doma in se nikoli vrnil. Začel sem živeti sam in prva stvar, ki me je spremenila, je bila kinoteka, ki je v Soboti ni. Večere sem preživel tam, videl sem vse velike filme in retrospektive, kar je bila najboljša vstopnica v mesto. Potem je prišla v Ljubljano še Brigita in fokusiral sem se na resne stvari.

Brigita: Meni je bilo po svoje laže, počutila sem se zelo svobodno.

Dušan: Imela sva veliko družbo, ker nisva bila z istega faksa, so se najini znanci prelivali. Tak širok krog prijateljev še vedno ohranjava.

Brigita: Ob družinskih praznovanjih in zabavah imamo vedno veliko gostov, v stanovanju se nas zbere tudi po trideset. Tudi najina poroka je trajala tri dni. Verjetno je v tem tudi nekaj tradicionalnega, kar sva prenesla od doma, v Prekmurju so prazniki še vedno pomembna oblika ohranjanja skupnosti, nekakšen znak obilja in stabilnosti.

Katere so skupne značilnosti Prekmurcev. Sploh obstajajo?

Brigita: Seveda je pomembno kulturološko okolje, iz katerega izhajamo, nosimo ga v sebi, kamor koli gremo. Okolje, družina, izkušnje, vse to nas izoblikuje in vpliva tudi na to, kako se spoprijemamo z boleznijo, tako telesno kot duševno. Pri kliničnem delu pogosto opažamo posebnosti okolja tudi znotraj Slovenije, lahkotnost ljudi s primorskega konca, trdoto zasavskega in tudi prekmurskega.

Trdota Prekmurcev? Vsi Prekmurci, ki jih poznam, so mehki, melanholični, občutljivi.

Dušan: Saj to se ne izključuje. Eno je zunanja funkcionalnost, drugo pa duša, odprtost. Na zunaj smo socialno manj spretni, ker smo iz drugačnega okolja, malega, ki je bilo dolgo pod vplivom drugačne kulture, in tudi na tem je nekaj lepega.

Je Ljubljana veliko mesto?

Dušan: Veliko, a ne v smislu urbanega. Tukaj o ljudeh izveš tisto, kar piše v rumenem tisku.

Kdaj je to breme?

Dušan: V malem okolju se človek počuti varneje, življenje je preprostejše. In nekam spadaš, ne moreš pa temu okolju ubežati. Midva sva prišla v Ljubljano brez socialne mreže in sva si jo morala stkati od začetka. Ljubljana je na videz bolj odprta, hkrati pa tudi bolj tekmovalna. Socialne mreže, ki jih spleteš v takem okolju, so bistveno bolj plitve. Ko sva kupila stanovanje, so otroci vedeli, kje imajo dom. Jaz pa še vedno rečem, da grem domov, ko grem v Soboto.

Brigita: Tudi ko se vračamo v Ljubljano, rečeš, da gremo domov.

Je to shizofrenično?

Brigita: Ne, pomembno je, da se počutiš varnega.

Je socialnost bistvo človeka?

Brigita: Ljudje imamo zelo različno potrebo po druženju, nekateri so radi sami ali zgolj v krogu bližnjih, drugi so radi v širši družbi. Na pomen socialne mreže pa opozarjamo predvsem v času duševne stiske, kriznega stanja, ko je pomembno, da se človek lahko na nekoga obrne, se potoži in morebiti že s pogovorom z bližnjim razreši stiske, dileme.

Brigita: Ob družinskih praznovanjih in zabavah imamo vedno veliko gostov, v stanovanju se nas zbere tudi po trideset. Tudi najina poroka je trajala tri dni. Verjetno je v tem tudi nekaj tradicionalnega, kar sva prenesla od doma, v Prekmurju so prazniki še vedno pomembna oblika ohranjanja skupnosti, nekakšen znak obilja in stabilnosti. 

Kdaj ste napisali prvi literarni tekst?

Dušan: Knjigo dokaj pozno. Prej sem pisal recenzije, mislil sem, da bom bralec, ne pisatelj. Moj prvi roman je zgodba z našega otoka Pašmana, kjer imamo hiško. Potem je trajalo še tri knjige, da sem se opogumil in začel pisati o svoji temi, Prekmurju, starem očetu, holokavstu. O teh temah pišem še zdaj.

Kako ste se odzvali na njegovo pisanje? Ste ga spodbujali? Ste prebirali njegove tekste? Bili prvi kritik?

Brigita: Pogledam mu čez ramo, ko piše, tudi preberem. Kritik v pravem pomenu besede pa nisem bila nikoli.

Dušan: Res je. Sem pa najbolj vznemirjen, ko Brigita bere moje tekste, in tudi njene pripombe mi veliko pomenijo.

Kako jih berete, kot običajna bralka, kot žena, kot psihiatrinja? Svetujete kdaj kaj o osebnostnih lastnostih?

Brigita: Predvsem si želim brati kot bralka, potem vse drugo. Liki v Biljardu v Dobrayu so tako globoko njegovi, da se vse sklada. Panorama na primer je tudi poseben roman, z različnimi liki, ki vsi stojijo, nič ni zares izmišljenega. V vsaki knjigi prepoznam veliko njegovega, zato je ta literatura zame dragocena.

Dušan: Ne pišem žanrske literature, ne pišem zgolj zaradi zgodbe, pišem avtentično. In če me zaboli, ko pišem, potem je to iskreno. Vsa počasnost, neodločnost, pasivnost likov, vsi strahovi, to sem jaz. Ne konstruiram zgodb, opisujem tisto, kar čutim in vidim.

Brigita: Vsi njegovi liki so polni hrepenenja.

Ste kdaj opisali Brigito?

Dušan: Ne.

Ne marate junakinj?

Dušan: Seveda jih iščem, ampak mislim, da pišem vedno samo o eni postavi iz spomina.

Dušan: Pri pisanju se pogosto raniš in da ni prevelikih nihanj v kakovosti pisanja, potrebuješ precej samodiscipline in samokritičnosti, da ne objaviš vsega, kar napišeš. Velikokrat se mi zgodi, da napišem knjigo do 60. strani in jo potem opustim. 

Knausgaard v enem od intervjujev pove, da je izgubil polovico prijateljev, potem ko je izdal tretjo knjigo Mojega boja.

Dušan: Ne pišem tako kot on, čeprav so tudi moji liki resnični.

Ste se kdaj vprašali, za koga pišete? Kdo vas bere?

Dušan: Nikoli. Če bi se to spraševal, ne bi mogel pisati oziroma ne takšne literature.

Brigita: Teme judovstva in holokavsta, o katerih si pisal prvi, si se lotil z veliko občutljivostjo, knjiga pa se ni opirala na eno samo osebo, temveč na skupnost.

Dušan: Biljard v Dobrayu iz leta 2007 je prvi roman, ki je bil napisan na temo holokavsta v Prekmurju. Nisem vedel, kakšen bo odziv skupnosti, kako bo to sprejeto v mestu, ki je o tem dolgo molčalo.

In kako je bilo?

Brigita: Izjemno toplo. Odprta so bila vrata temi.

Dušan: Danes imamo na to temo tudi veliko tehtnih znanstvenih knjig.

Mora tako občutljiva vprašanja odpirati literatura?

Dušan: Literatura je nekako še vedno vest družbe …

Brigita: … in ogledalo.

Dušan: Roman je odprl zapečatena vrata. Med pisanjem sem si rekel, ne bom obtoževal, ne bom popravljal krivic. Niti na novo pisal zgodovine, poskušal sem biti empatičen, ne soditi.

Brigita: Zlasti zadovoljstvo ljudi, ki so uspešno razrešili krizno situacijo, je to, kar mi pri delu daje zadovoljstvo in je tisto potrebno gorivo, ki mi priskrbi energijo. 

Brigita, kaj je pravzaprav vaše področje dela?

Brigita: Delam na enoti za krizne intervencije v sklopu univerzitetne psihiatrične klinike. K nam pridejo ljudje, ki so v globoki duševni stiski, vzroki zanjo pa so zelo različni. Od izgube službe do izgube bližnjih, partnerskih razhodov, spoprijemanja z lastno boleznijo pa tudi nezmožnost prilagoditi se na spremembe, ki se v življenju zgodijo, upokojevanje, odhod otrok od doma, staranje. Gre za stiske, s katerimi se sicer v življenju srečujemo vsi ljudje, pri nekaterih pa so tako močno izražene, da razmišljajo tudi o samomoru in se zato zdravijo v bolnišnici.

Ste kdaj kot terapijo priporočili branje?

Brigita: Pogosto, sploh tistim, ki so tudi sicer bralci. V delovni terapiji pa se uporablja kot terapevtska metoda tudi pisanje, še posebno pri tistih, ki znajo in hočejo pisati in lahko morebiti tako izrazijo zanje pomembne čustvene vsebine.

Dušan, je pisanje tudi za vas nekakšna terapija?

Dušan: Ne bi rekel, bolj je nuja. Če dlje ne pišem, me kar boli. Brez pisanja ne bi mogel.

So nekaj normalnega nihanja v kakovosti pisanja? Kaj moraš početi, da so čim manjša?

Dušan: Veliko tišine potrebujem. Pa seveda ohranjati moraš bližino z besedo, brati in se pogovarjati. Zame je pisanje najbolj izčrpavajoče delo in nihanja so nujna. H komu greš, ko iščeš svojo dušo? K duhovniku, pesniku ali psihiatru? Z vsemi se lahko pogovarjaš. Pri pisanju se pogosto raniš in da ni prevelikih nihanj v kakovosti pisanja, potrebuješ precej samodiscipline in samokritičnosti, da ne objaviš vsega, kar napišeš. Velikokrat se mi zgodi, da napišem knjigo do 60. strani in jo potem opustim.

Brigita, kaj pravite na dilemo, duhovnik ali terapevt? H komu?

Brigita: Vsak človek se odloči zase. Jaz bi pomoč poiskala pri terapevtu.

Kako prenašate to delo, ko se vsak dan srečujete s toliko osebnih tragedij? Si predpišete terapijo, pisanje?

Brigita: Predvsem mi je v pomoč, da delam v ekipi in da se že v krogu sodelavcev razbremenim. Teža našega dela je predvsem v tem, da se srečamo z ljudmi, ki so res v najtežji stiski, ki najbolj trpijo, pri nas ostanejo zgolj kratek čas, saj so hospitalizacije kratke. Zlasti zadovoljstvo ljudi, ki so uspešno razrešili krizno situacijo, je to, kar mi pri delu daje zadovoljstvo in je tisto potrebno gorivo, ki mi priskrbi energijo. Zunaj službe pa je to seveda družina, otroci.

Dušan: Brigita je stokrat večja bralka od mene, prebrala je na stotine knjig in vedno se čudim kupom ob postelji, na morju. Sam sem selektiven bralec, berem počasi in poglobljeno. Samo najljubše pesnike in pisatelje. 

Ste kdaj pomislili, da bi o primerih, ki jih doživljate, pisali? Ste kdaj pisali?

Brigita: V mladosti sem. Zdaj pa ne več. Raje berem.

Dušan: Brigita je stokrat večja bralka od mene, prebrala je na stotine knjig in vedno se čudim kupom ob postelji, na morju. Sam sem selektiven bralec, berem počasi in poglobljeno. Samo najljubše pesnike in pisatelje.

Brigita: Izbiram knjige, da me razbremenijo. Tudi filme pogosto izbiram tako, sploh ko so pritiski na delovnem področju večji.

Zadnje knjige, ki sta jih prebrala?

Brigita: Pred kratkim sem brala Knjigo zeli za dušo in telo Sandorja Maraija, madžarskega pisatelja, še vedno jo tu pa tam prelistam. Sicer pa pogosto berem tudi kriminalke, mnoge me res očarajo s poglobljenimi psihološkimi orisi likov.

Dušan: Na mizi imam razpravo o pesniku Paulu Celanu, to berem zdaj, študije, pripravljam se na pisanje romana.

Poveste kdaj vnaprej, kaj boste pisali?

Dušan: Soboška zgodba. O arhitektu Novaku, med drugim. Predvsem o mestu in spominu.

Če bi imeli možnost, da bi napisal katero koli delo iz svetovne književnosti, katero bi si izbrali?

Dušan: Raje bi, da ne bi. Imam sicer svoje pisatelje, tri, štiri, ki jih vedno berem. Sicer pa predvsem in veliko poezije.

Pa vi? Junga, Rdečo knjigo?

Brigita: Mogoče.

Odnos do ustvarjalcev, kako ločimo ustvarjalnost od osebnosti? Polunina od njegovega prepričanja, na primer.

Dušan: To moramo ločiti. Imel sem srečo, da sem spoznal številne umetnike, ki so mi bili tudi osebnostno blizu. Moja maksima je, dober pisatelj, dober človek.

Brigita: Šla sva gledat Polunina. Predstava naju je pustila hladna. Čeprav vsaka njegova izjava ali gesta dvigne veliko hrupa, pa so vsi, ki so ga med gostovanjem v Ljubljani srečali v živo, dejali, da je izjemen človek.

Dušan: Ni nujno, da si destruktiven, asocialen, neprilagojen, z ranami iz otroštva, da bi bil velik umetnik.

Naš pogovor poteka v času, ko se na vajinih področjih dogajajo drame. Kakšen je vajin odgovor?

Brigita: Da lahko delam strokovno, zavzeto in v skladu s poslanstvom svojega poklica, mora biti sistem tak, da to strukturo omogoča.

Dušan: Vse se zruši, samo pesem ostaja ista.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE