Na ulici je vse več brezdomcev, med njimi veliko žensk. Kako ste se vi znašli tu?
Nimam staršev. Nimam nikogar. Našli so me v smeteh kot dojenčico. Bila sem v sirotišnici, pri treh letih so me posvojili. Z mano niso lepo ravnali. Že od otroštva sem begala od doma. Oči me je pretepal. Potem je umrla mami, moja posvojiteljica. Res sem bila navezana nanjo. In sem pač iskala uteho v drogi. Ukvarjala sem se tudi s prostitucijo. Ker se nisem dovolj cenila. Ker sem mislila, da bom s tem vsaj komu pripadala. Ker sem občutila primanjkovanje ljubezni. Tako se je vse skupaj začelo. Ko sem hotela iti samo eno stopničko gor, se je vse podrlo. Zdaj se ločujem. Mož je nasilen do mene.

Žal mi je, da to slišim. Koliko časa ste na cesti?
Na cesti sem od trinajstega leta. Stara sem 36. Imam tri otroke, so v začasnem rejništvu. Nimam stikov z njimi, najprej se hočem skulirati. 

Obstajajo različne organizacije in društva, kot so Kralji ulice in zavetišča, ki skrbijo za brezdomce in jim pomagajo. Se kdaj obrnete nanje?
Saj jih obiskujem. Včeraj sem tudi klicala varno hišo. Imajo prostor, a me nočejo sprejeti. Tako so se odločili.

Kaj najbolj pogrešate, kaj si želite?
Najbolj si želim imeti čisto preprosto sobico, tudi če je jogi na tleh. Ne rabim televizije. Samo da imam svoj prostor, svojo intimo. Da vem, da se lahko zatečem domov. Pogrešam pa predvsem ljubezen. Moja največja želja je ... (Se zamisli.) Mami, moja posvojiteljica. Na rokah mi je umrla. To je bila največja muka. Želim si samo, da bi jo videla, da bi jo objela. Pa ne da bi jo prosila za denar. Nič, samo da bi jo videla in objela. Zelo veliko je naredila zame. Res.

Kaj pa znanci in prijatelji, so vam od začetka pomagali? Ste se lahko zanesli nanje?
V bistvu jih nimam. Tukaj na ulici nimaš prijateljev. Vsak preživi, kakor ve in zna. Družimo se, ampak vsak poskrbi samo zase. Želim, da bi si pomagali med sabo. Boj za preživetje je težak. Kdor je močnejši, preživi.

Ukvarjala sem se tudi s prostitucijo. Ker se nisem dovolj cenila. Ker sem mislila, da bom s tem vsaj komu pripadala. Ker sem občutila primanjkovanje ljubezni.

Kako se vi vsak dan borite, kje najdete hrano in prenočišče?
Prodajam Kralje ulice, da dobim denar. Rabim za cigarete in za osebno higieno. Tukaj (v Dnevnem centru za brezdomce, op. p.) se stuširam vsak dan. Kaj naj še rečem. Pa žicam. Poslušam tudi žaljivke, ampak gre.

Lahko poveste negativno ali pozitivno izkušnjo iz okolice, kako vas ljudje sprejemajo? Kako vas gledajo, kaj vas je kdaj šokiralo?
So opazke. Nekateri so, moram reči, prijazni. Večinoma pa ne razumejo in nas obsojajo. Še preden kar koli rečeš, te obsojajo.

Vsaj zdi se, da je na ulici več moških. Je za žensko drugače?
Mogoče so moški bolj trdni kot ženske. Me smo bolj ranljive. Odvisno, kaj smo že morale preživeti. Spim pa na vlaku. Sicer zmrzujem, ampak zdaj še gre. Že zdaj je mrzlo, pozimi pa sploh. Imela sem že več takih izkušenj, posilstev in tako naprej. In če ne bi imela fanta zraven, bi bila pred dvema dnevoma spet posiljena na vlaku. Jaz se že od nekdaj nisem cenila. Zato sem počela, kar sem počela. Še zdaj imam mrežico in se drgnem, da sem čisto rdeča. Ker se počutim umazano. In to se bom verjetno vedno. 

Se vam zdi, da se ulica vtisne v človeka?
Pusti posledice. Vseskozi si na preži. Jaz osebno zelo težko zaupam ljudem. Velikokrat sem bila pretepena. Nenavadno se mi zdi, če mine kakšen dan, ne da bi me kdo udaril. Včeraj, samo primer, se mi je mudilo na vece in sem potrkala. Ven je prišel moški, me počakal zunaj in udaril v glavo. Dobro, da sem se prijela za ograjo, če ne bi padla in imela razbit obraz. Samo zato, ker sem potrkala. On se je pa zadeval na veceju.

Mislite, da ljudje na vas kot odvisnico gledajo drugače?
Seveda na nas gledajo drugače. Za njih smo smet. Odveč. Odveč smo družbi. Oni mislijo, da smo slabi ljudje. Ne razumejo pa, da se je vsak zatekel k drogi zaradi svojih, kako bi rekla, svojega odraščanja, problemov. Hoče pozabiti določene stvari. Meni to ni v užitek. Zdaj sem na metadonskem programu, tako da se za zdaj ne zadevam. Naprej pa upam, da se ne bom.

Si predstavljate, upate in želite, da boste v prihodnosti imeli streho nad glavo? Mislite, da je to možno? Imate stike z brezdomci, ki jim je uspelo splavati?
Ti ljudje, ki jih poznam, so na ulici tudi po dvajset ali trideset let. Ampak je pa res. Če si na cesti, si navajen določenega urnika. Ne urnika. Navajen si določenih stvari in nisi pripravljen. Ne da nisi pripravljen, bojiš se zaživeti. Če me razumeš. 

Nenavadno se mi zdi, če mine kakšen dan, ne da bi me kdo udaril. Včeraj, samo primer, se mi je mudilo na vece in sem potrkala. Ven je prišel moški, me počakal zunaj in udaril v glavo. Dobro, da sem se prijela za ograjo, če ne bi padla in imela razbit obraz.

Česa se bojite?
Bojim se novega načina življenja, zdaj sem navajena tega. Saj meni se ni problem prilagoditi. Strah me je spremembe.
(V ozadju se iz podhoda zasliši brezdomec. Na glas zavpije: »Daj Biba, povej, kdo ti je največ pomagal. Brezdomci.«)
Imam pa tudi njega, zdaj ko se je oglasil. On je rekel, če te bo kdo pipnil, mi samo povej. Jaz pa nočem, da se dogaja nasilje, ker sem ga sama dosti preživela. Zaradi tega sem tiho in potrpim. Bila sem tudi v varni hiši. Evo, on me je udaril, moški, ki je prišel s kolesom. Sem kar živčna postala. (Pozorno ga spremlja z očmi in nekaj minut sediva v tišini.)

Kako poteka vaš vsakdanjik?
Zbudim se okrog šestih, sedmih. Ob sedmih se odpre zdravstveni dom. Spijem metadon, potem spijem dve pivi čez. Da hitreje prime. (Smeh.) Potem grem žicat oziroma prodajat Kralje. Pa družim se z ljudmi, ki jih poznam. Tukaj (v Dnevnem centru za brezdomce, op. p.) imajo odprto vsak dan, lahko greš na zajtrk. Čez dan se moraš znajti sam. Zvečer ob šestih imamo večerjo. 

Ali obstaja skupnost brezdomcev, se vseskozi srečujejo isti ljudje?
Ja, samo veliko jih je že umrlo. Zelo veliko. Vse več je novih. Najbolje se razumem z ljudmi, ki jih poznam že nekaj časa.

Omenili ste bivanje v varni hiši, kjer so ljudje lahko daljše časovno obdobje. Ste bili tam zadovoljni?
V bistvu zadovoljna, tako, no. Punce, vsaka je po svoje. Tam se dogajajo čudne stvari, kradejo si med seboj. Ne moreš biti sproščen. Jaz sem tja hodila samo spat in ven. Naredila sem svojo obveznost. Vsaka počisti. Ena ima zgornje nadstropje, ena ima kaj drugega. Naredim svoje obveznosti in grem. Zaupati pa ne moreš nikomur. Samo gledajo, kako te bodo izkoristile, kako te bodo okradle. Tudi če poveš na sestanku. Enkrat na teden je sestanek. Ampak nič ne pomaga. Lahko poveš stokrat, pa se ne bo nič spremenilo. Potem so naredili poseben prostor. Samo zaposleni imajo ključ. Daš v omarico stvari, tisto, kar imaš vredno. Denar ali karkoli. Tudi šampone. To se mi zdi trapasto, da ne moreš imeti v kopalnici zobne ščetke. Osebnih stvari, ki jih rabiš za tuširati, ne moreš imeti.

Lahko ocenite, kaj je tisti glavni razlog, da brezdomci pristanejo na cesti in da ne morejo iz tega?
Nekaterim to ugaja. Imajo dom, pa nočejo biti doma. Jaz bi rada obratno.