Jo boste imeli radi, četudi ne doseže nič posebnega?

Vzgoja je iskanje stičnih točk in meja, ki so nujne, da ljudje sobivamo. Saj je svoboda enega možna do mere, ko ne krši svobode drugega. Opisujete dve hčeri, ki ju imate brez dvoma radi. Obe sta vaši. Vsaka po svoje posebni. Vprašajva se, kaj pomeni pojem »ljubezen do otroka«? Da starši silijo svoje otroke v na primer glasbene šole, ko je jasno vsem, da nimajo ne želje ne talenta, lahko pogojno razumemo. A če otrok ob pihanju na inštrument trpi in ne kaže nikakršnega interesa, se moramo vprašati, komu služi ta dejavnost. Seveda se razvoj otroka ob ustreznih stimulusih (glasba) lahko nadgradi, a brez nič bo rezultat nič.

Sami postavite zelo pomembno distinkcijo: otroka je treba ljubiti, četudi se poredi, zaspi na uro glasbe ali pa pokadi prvo cigareto. Najslabše, kar lahko naredimo je, da prenašamo lastne frustracije in strahove na ta mala bitja, ki so lahko velike duše ali pa poraženci, če jih učimo dvoma vase. In ko od otrok le zahtevamo in nikdar ne pohvalimo, zgrešimo.

Enako velja za partnerstva. Kaj ljubimo pri sočloveku? Udobje, ki nam ga nudi? Denar, ki ga prinese v skupno blagajno? Njegov značaj? Smisel za estetiko? Njegovo držo? To, da ob njem ali njej rastemo? Če ne ustvarimo ustreznih pogojev za žlahtnost in esenco dobrega, tega nimamo pravice zahtevati.

Pravite, da je žena zahtevna in da hčeri nadzoruje. Vemo, da je za ustrezno samozavest nujno, da se preizkušamo v različnih situacijah življenja. Da gremo na primer sami na avtobus, da nas starši ne razvažajo neprestano, saj se počasi učimo samostojnosti; da sami kupimo hrano, jo kdaj pripravimo ... Se pozanimamo in raziščemo vse vidike bivanja v skupnosti, kjer se zahtevata samostojno delovanje in izpostavljanje. Dostikrat se zgodi, da starši kličejo v imenu odraslih otrok (študentov) in zanje urejajo stvari.

Torej prav je, da nudimo tako priložnost kot možnost. Da se otroci spoznavajo preko izkušanja življenja in se gradijo, bistrijo in krepijo ob pomoči športa in ostalih aktivnosti in dejavnosti. Seveda pa ob tem pazimo nanje. A ne s prisilnim nadzorom, ki povzroča nevroze in frustracije. Pač pa z budnim očesom, ki ne odreagira inhibinatorno zaradi lastnega strahu, pač pa gradeč na zaupanju in dialogu. Ideal, porečete? Mislim, da je bistvo vsake vzgoje v poštenju do sebe. In kot sva rekla, se neprestano so-vzgajamo in prispevamo k politični, družbeni, podjetniški, profesorski in nasploh sočloveški kulturi z vsakodnevnimi odločitvami in akcijami, ki nekje prikličejo reakcije.

Svetujem vam, da se z ženo oglasite pri ustreznih svetovalcih in terapevtih. Ker se imata rada, je prav, da gradita na vajinem odnosu naprej in obenem dovolita, da hčeri izgradita lastne meje in nivoje samozaupanja, ki so ključni gradniki trdne in stabilne osebnosti. Prav tako pa je dobro, da se vaša žena poglobi v lastne napetosti in travme, ki so vsekakor verjetne iz opisanega vedenja. Zunanje oči vselej vidijo tisto, česar sami ne zmoremo. Srečno!