Slovenska pesnica, pisateljica, velika strokovnjakinja za psihologijo in duhovna učiteljica dr. Alenka Rebula je v svojem obširnem raziskovalnem delu z naslovom Globine, ki so nas rodile celostno vstopila v otroka, se občuteno zagnala v te globine, v sam vir, osrčje osebnosti. Dr. Rebula pretanjeno raziskuje to bitje neskončnosti in nas pozove h kulturi čutenja v vzgoji in družbi. Občutek sitosti, poudarja, ni vezan na želodec, zato poln želodec ne more omogočiti občutka sitosti.

Rodimo se v podedovani hiši, ki je natrpana z vsem, kar so vanjo nanosili naši predniki. Vse njihove želje, vrednote, bogastvo, a tudi vse razprtije, sovražnost, izdajstvo, nepripravljenost za resnico in ljubezen. Kako naj med vso to mešanico dragocenosti in krame najdem svoje stvari? 

Človek občuti, da je lakota pomirjena, ko ga napolnijo občutki moči in potešenosti. Za otroka je ves svet živ, slikovito pove dr. Alenka Rebula. Ta živi svet pa se v procesu vzgoje, samoneuresničitve kljub morda dobrim genom toliko skazi, da ga ne občutimo več kot varen prostor, v katerem bi bili čustveno kompetentni, saj nas v tem niso opremili. Dr. Rebula nam ponuja nekaj iztočnic ali celo vrsto njih, če jih le imamo srečo slišati, oziroma kot je v uvodu zapisal dr. Zaghet: »Pot, ki vodi proti središču osebnosti, je temna in neznana, zato jo mora človek prehoditi s pomočjo nekoga, ki jo že pozna. Ne reče se zaman, da gremo k nekomu po po-moč.«


Tudi dr. Gabor v svoji knjigi Ko telo reče ne med svojimi primeri iz zdravniške prakse izpostavi nesrečno Alekso, ki si ni nikoli dovolila jeze, ker jo je njena krušna mati zavračala. A Aleksa se ni nehala truditi. Brezupno si je prizadevala vzpostaviti vez s krušno materjo. Počutila se je, kot da bi tam, kjer bi morala občutiti svoj jaz, zevala velikanska votlina. V njenem poznejšem življenju je bilo podobno. Zakon ji je propadel, odrasla je v veri, da si nikoli ne sme privoščiti premora. Njen zdravnik je takrat zapisal: »Nikjer v sebi ni našla prostora, kjer bi se odpočila.« Aleksa ni imela sposobnosti, da bi prosila za pomoč. Zdelo se je, da se je stalno zanikala, tlačila in nazadnje izolirala ter umrla.

Alenka Rebula: Natrpana hiša

»Naša glavna ovira za veselje do življenja in izpolnjevanje želja je to, da se težko prebijemo do jasnosti o svoji naravi, darovih in mejah. Rodimo se v podedovani hiši, ki je natrpana z vsem, kar so vanjo nanosili naši predniki. Vse njihove želje, vrednote, bogastvo, sposobnosti, a tudi vse razprtije, sovražnost, izdajstvo, pohlep, hinavščina, nepripravljenost za resnico in ljubezen. Kdo pa sem jaz med vsem tem? Kako naj med vso to mešanico dragocenosti in krame najdem svoje stvari? Kako naj pod pajčevinami in preperelimi tkaninami najdem zlatnike, bisere, semena najredkejših rastlin, ki jih je kdo spravil v škatlico na varno, da ne propadejo v stoletjih, ko ni bilo možno sejati? Kako lahko živim v prostornem domu po svoji meri med stvarmi, ki me veselijo in mi dajejo moč, da hodim v svet. Naše pospravljanje traja celo življenje in več naredimo, manj je navlake, ki zastira pogled in omejuje gibanje. Zato pospravljajmo vsak dan, srčno in predano. Naj bo v naši hiši vedno več prostora za vso možno lepoto, a tudi za vse, kar potrebujemo za varnost in razmah.« 

Foto: Kzenon/Shutterstock

Kronična utrujenost, izgorelost, fibromialgija

Vsem trem oznakam je skupno, da je posameznik, ki trpi zaradi posledic ene, druge, tretje ali morda še kakšne četrte diagnosticirane težave, na točki preloma. Če se osredotočimo na znake, pa jih najbolj jasno kategorizira Inštitut za razvoj človeških virov, ki izgorevanje razdeli na tri stopnje:

1. stopnja izgorevanja – izčrpanost,

2. stopnja izgorevanja – ujetost,

3. stopnja izgorevanja – sindrom adrenalne izgorelosti (SAI).


IZČRPANOST 

Ključni simptom izgorevanja je pretirano angažiranje. Kronična utrujenost in odpor do dela pa sama po sebi še ne pomenita izgorelosti, ampak sta najpogosteje simptoma izčrpanosti. Kadar pa sta povezana z deloholizmom, navadno kažeta na to, da je človek kandidat za izgorelost. Za to stopnjo sta značilna zmanjšana rezilientnost (prožnost, odpornost) in zanikanje slabega počutja. To utegne trajati tudi do 20 let. Poglejmo znake:

a. telesni: kronična utrujenost, tahikardija, povišan tlak, panični napadi, težave s prebavili;

b. čustveni: tesnoba, razočaranje, nemoč, razdražljivost, frustriranost;

c. kognitivni: duševna utrujenost, manjša sposobnost prilagajanja sistemu;

d. vedenjski: deloholizem, odmik od ljudi, zanikanje utrujenosti.

UJETOST 

Občutek ujetosti spremlja velika izčrpanost, na katero se oseba pogosto odzove dejavno, s spremembo delovnega ali življenjskega okolja, vendar vanj prenaša stare vzorce, notranje prisile in s tem tudi vzroke za nadaljnje izgorevanje. Značilni so še občutki krivde ter nihanje samopodobe med idealizacijo in razvrednotenjem. To lahko traja leto ali dve. Poglejmo znake:

a. telesni: velika izčrpanost, bolečine, glavoboli, alergije, upadi energije;

b. čustveni: občutek ujetosti, krivde, samomorilne misli, želja po umiku;

c. kognitivni: nihanje samopodobe, težave s spominom in koncentracijo;

d. vedenjski: deloholizem, čustveni izbruhi, cinizem, grobost, odtujevanje.


ADRENALNI ZLOM 

To je zadnja stopnja procesa izgorevanja, ko se zaradi funkcionalne blokade hipotalamusno-hipofizno-adrenalne osi (os HHA) v telesu zmanjša izločanje kortizola. Zato govorimo o sindromu izgorelosti osi HHA oziroma o adrenalni izgorelosti. Adrenalni zlom pomeni domala popolno izgubo energije, psihofizični in nevrološki zlom (blokada HHA-osi), ki pogosto pripelje do hospitalizacije v psihiatrični ustanovi. Poglejmo znake:

a. telesni: upadanje energije, slabša odpornost, nespečnost, upad kortizola;

b. čustveni: močna tesnoba in strah, razočaranje, občutek odtujenosti, globoka depresivnost, bes, sram, načrtovanje samomora;

c. kognitivni: težave s spominom, izguba občutka za čas, motivacije, smisla, občutka varnosti, oteženo odločanje;

d. vedenjski: izbruhi besa in joka, prekinitev stikov, nihanje med deloholizmom in izčrpanim mirovanjem.

Adrenalni zlom povezujejo z depresivnimi ali anksioznimi motnjami, tudi z občutkom depersonalizacije in derealizacije, OKM in drugimi psihičnimi težavami, nemalokrat pa tudi z resnimi telesnimi boleznimi. V primeru, ki ga opisujemo v tem prispevku, tudi s kronično nerakavo bolečino, torej fibromialgijo.

Se nadaljuje jutri ...