Drago Ivanuša

Bolezen me je zdramila

Drago Ivanuša, skladatelj filmske in gledališke glasbe, odličen harmonikar in pianist, je dolgo živel zelo stresno in garal za umetnost. Pred petimi leti je zbolel za redko obliko raka. Pogumno se je uprl bolezni, ki ga je zdramila. Postal je bolj pozoren na vsakdanje življenjske radosti, ki jih po navadi niti ne opazimo.

V projektu Dviganje glasu, ki ste ga najprej izpeljali z igralci v ljubljanski Drami, nato pa še na letošnjem festivalu Druga godba, ste začutili pogum, da se izrazite po svoje. V njem se skozi zvok in telo odpira prostor, kjer lahko poslušalec zasliši svoj notranji glas. Lahko to izkušnjo nekoliko približate bralcem?

Dviganje glasu izhaja iz ideje, ki se mi je porodila ob branju knjige O glasu filozofa Mladena Dolarja. Tam med drugim pravi: »Tudi v izolaciji, v popolni samoti, daleč od ponorele množice, nismo prosti glasov; nemara se takrat pojavi druge sorte glas, bolj zavezujoč kot vsi drugi glasovi: notranji glas, ki ga ni mogoče utišati. Kot da bi bil glas zgostitev družbenosti, ki jo nosimo s seboj in pred katero ni mogoče ubežati, tudi če se lahko skrijemo pred besedo in tudi če glasu ni slišati. Družbena bitja smo po glasu in skozi glas, videti je, da glas stoji v presečišču vseh naših družbenih vezi in da so glasovi sámo presečišče družbe.«

Lepo je bos hoditi po travi, vonjati morje, videti modrino neba. Stvari, na katere pozabimo in nam postanejo samoumevne. Najbrž se to sliši patetično. Zdaj bom rekel nekaj še bolj čudnega: po svoje sem hvaležen, da se mi je zgodila ta bolezen. Očitno se nisem znal drugače spremeniti. 

Kako na koncertu, z odra zveni notranji glas? Kako se manifestira v stvarni interakciji med umetnikom in poslušalcem? Vse to je poskus tega projekta, ki deluje na glasbeni ravni, hkrati pa nagovarja poslušalca, naj sam prisluhne lastnemu notranjemu glasu, ki je njegov najbolj zvesti soodločevalec v zvezi z življenjem v družbi, dejanji in njegovo etiko.

Kaj vam pomeni ta projekt?

Dviganje glasu je glasbeni performans, ki je dejansko zelo političen, saj načenja vprašanje, koliko smo pri pomembnih odločitvah in pogledih kot posamezniki še sploh avtonomni. Koliko je še ostalo dialoga s samim sabo in ali ga je že povsem prekril šum sodobnega, a hkrati tako primitivnega sveta.



Odraščali ste v Lendavi. Kako je Prekmurje vplivalo na vas?

Sem tipičen otrok socializma. Razlika med tistim in današnjim časom je ogromna. Lendava je povsem na madžarski meji, tam živi tudi madžarska manjšina. Imel sem srečo, da sem že kot otrok doživel multikulturnost, življenje z ljudmi, ki govorijo drug jezik, imajo drugačno tradicijo in zgodovino. Hodil sem v dvojezično osnovno šolo in pouk je potekal v dveh jezikih hkrati. Učitelj je stavek povedal najprej v slovenščini in potem še v madžarščini. Tako smo informacije slišali dvakrat in si jih tudi bolj zapomnili. To je zaznamovalo moje življenje, tako da imam še danes v sebi strpnost, sprejemanje drugih, drugačnih. V sebi nimam refleksa: »Ta je pa čuden,« ker je drugačen. Rekel bi, da je bila skrb za drugačne takrat, v socializmu, zelo pomembna. Tudi odraščanje v manjšem mestu ima svoje posebnosti, ki so krasne. Prvič sem šel čez prehod za pešce pri dvanajstih, prvič sem jedel pico pri petnajstih. Ko sem šel v Maribor na srednjo glasbeno šolo, mi je mama rekla: »Pazi, tam imajo semaforje.«

Kako ste začeli igrati harmoniko?

Bil sem hipermotoričen otrok in glasba me je umirjala. Denarja za klavir nismo imeli, pa sem si izbral klavirsko harmoniko, bila je najbolj dosegljiva. Zelo rad sem jo igral in se tudi igral z njo. Iz nje sem na primer naredil vesoljsko ladjo. Takrat je bila po televiziji znanstvenofantastična serija Blakovih sedem. Druga igra je bila, da sem meh harmonike uporabljal kot zvok morja. Mnogo otrok je igralo inštrumente, ker so jim starši rekli, naj grejo v glasbeno šolo. Jaz sem jo pa res rad igral, zaigrati sem znal marsikaj. Nastopal sem na vseh šolskih predstavah. V šestem razredu sem začel razmišljati o tem, da bom po poklicu glasbenik. Doma niso imeli nič proti. Mislili so si: »Kar bodi glasbenik, saj drugega ne znaš!« (smeh)

Kdaj ste se začeli učiti še klavir?

Tudi v nižji glasbeni šoli, saj me je zelo mikal. Takrat sem odkril Beatle in na harmoniko so zveneli precej čudno. Starši so mi kupili pianino in nanj sem se naučil tako rekoč vse njihove pesmi. Beatli so res fenomen, tako mladi ljudje so ustvarili tako močne in pomembne pesmi.

Opravljeno sem imel srednjo glasbeno šolo in pogosto me je spremljal občutek, da sem malo v zaostanku. A če bi imel diplomo, bi si mi zdelo, da znam vse in lahko drugim solim pamet. Tako pa me je bilo vedno malo strah, da česa ne znam dovolj, in sem se veliko učil sam. 

Omenili ste Maribor. Tam ste imeli prve stike z gledališčem in se tudi učili v Gledališkem studiu. Kako vas je ta izkušnja zaznamovala?

Spoznal sem dekleta in fante, ki so hodili v Gledališki studio, ki je nastal na pobudo takratnega umetniškega vodje mariborskega SNG Vilija Ravnjaka. Pa sem si rekel, da grem še sam pogledat, kaj tam počnejo. Igralci iz mariborskega gledališča, Vlado Novak, Peter Boštjančič in še nekateri, so gimnazijce učili teatra in z njimi delali preproste predstave. Mene so hitro uporabili za to, da sem dogajanju dodal klavirsko spremljavo. Iz tiste generacije so prišli Aljoša Ternovšek, Alenka Tetičkovič, Matjaž Latin, Rok Vihar, Maša Židanik, režiser Sebastjan Horvat … Tam se je rodila moja ljubezen do gledališča. Ko sem dobil dostop v zaodrje gledališča, garderobe, vonj, skrivnost, posvečen prostor, sem se počutil kot v Čarovniku iz Oza. Obiskovalcem predstave vse to ni dano, vidijo samo iluzijo. Jaz pa sem lahko bil tam zadaj in videl, kako si je igralec nalepil brke. Kot mulec sem ob tem dobil občutek moči, zdelo se mi je imenitno. Ko je šel Sebastjan Horvat študirat režijo na AGRFT, sem jaz šel v vojsko. Dogovorila sva se, da bova po moji vrnitvi sodelovala. In od takrat sva res stalna sodelavca. Pred kratkim sva imela premiero v Trstu. Potem sem začel sodelovati tudi z drugimi režiserji. Imam veliko srečo, da so se mi stvari v življenju dogajale spontano. In da sem že od otroštva vedel, kaj mi je namenjeno početi.

Kako pa ste se učili pisanja glasbe za gledališče in film?

Na tem področju sem samouk. Opravljeno sem imel srednjo glasbeno šolo in pogosto me je spremljal občutek, da sem malo v zaostanku. A če bi imel diplomo, bi si mi zdelo, da znam vse in lahko drugim solim pamet. Tako pa me je bilo vedno malo strah, da česa ne znam dovolj, in sem se veliko učil sam. Na Amazonu sem si nakupil knjige, izobraževal sem se prek interneta. To še vedno počnem, saj čutim po tem nenehno potrebo. Stvari hočem početi tako, da ne padem v rutino.



Kako ste prvič sodelovali kot avtor glasbe pri filmu?

Primož Vitez, profesor francoščine na filozofski fakulteti, ki je tudi pevec skupine Bossa de Novo, je bil prijatelj Janeza Burgerja. Ko se je ta vrnil s študija filmske režije v Pragi, je želel posneti film. Vprašal me je, ali bi naredil glasbo zanj. Prej sem že delal glasbo za kratke filme študentov filmske režije na AGRFT, tako da sem s tem imel nekaj izkušenj. Burgerjev celovečerni film se je dogajal v študentskem naselju, njegov glavni junak je bil večni študent. Meni se ideja ni zdela obetavna, poleg tega jebil črno-bel, zanj ni bilo na razpolago skoraj nič denarja, bilo pa je veliko volje in elana. S tem filmom, ki se je imenoval V leru, smo šli potem na filmski festival v Portorož. Med predvajanjem so se ljudje vmes malo smejali in pomislil sem, da nas ne bodo povsem raztrgali. Ko se je vrtela zaključna špica, pa se je usul tak aplavz, da se je zdelo, kot da bi se odprlo nebo in bi skozi oblake posijalo sonce. Spogledali smo se in vedeli: nekaj se je zgodilo, nekaj pomembnega. Film je potem pobral vse nagrade. Jan Cvitkovič, ki je igral glavnega junaka, je kasneje začel snemati svoje filme, začela se je doba slovenskega filma, v kateri so gledalci naše filme lahko celo vzljubili.

Kateri film, za katerega ste napisali glasbo, vam je najljubši?

Odločitev ni lahka, a morda je to Kruh in mleko. To je enostavna zgodba o prekleto kompliciranih problemih, takih, ki bodo vedno aktualni. Zgodba o neizprosni teži človekovega bivanja, ujetosti v začarani krog brez rešitve. Poetika bolečine. Peter Musevski in Sonja Savić. In alkoholizem – kako slovensko.

Imate impresivne reference. Med drugim ste napisali glasbo za okoli 130 gledaliških in plesnih predstav ter 23 filmov. Ali znate tudi lenariti?

Lenoba neke vrste je spodbuda na moji poti. Nujno je, da znamo tudi lenariti. Nimam predsodka pred lenobo, čeprav sem ga včasih imel. Tako sem bil vzgojen: starši so mi govorili, da se moram učiti za šolo, vaditi klavir in harmoniko, ves čas je bilo kaj početi. Zdaj pa si dopustim, da sem kdaj v leru. (smeh) Lenoba je čas, ko se utrnejo najboljše misli in ideje. Živimo prehitro, pozabili smo, kako se počiva.

Veliko sem delal in drvel iz enega projekta v drugega. Nekako sem čutil, da se je za mano valil kamen oziroma gmota, ki me bo prej ali slej pokopala pod seboj, a se tega nisem tako zelo jasno zavedal. Pred šestimi leti sem začel čutiti bolečine v hrbtu. Postajale so neznosne.  

Vas je zaustavila bolezen.

Veliko sem delal in drvel iz enega projekta v drugega. Nekako sem čutil, da se je za mano valil kamen oziroma gmota, ki me bo prej ali slej pokopala pod seboj, a se tega nisem tako zelo jasno zavedal. Pred šestimi leti sem začel čutiti bolečine v hrbtu. Zdravnica je rekla, da je od harmonike in klavirja, in mi svetovala, naj malo počivam. Sledil sem njenim navodilom in odpovedal nekaj projektov. A bolečine so se vseeno kar nadaljevale, postajale so neznosne. Celoten prsni koš me je tako bolel, da sem mislil, da bom zblaznel. Potem sem šel za en mesec na morje, misleč, da se moram resetirati. Želel sem si sam pomagati, nisem hotel takoj teči v bolnišnico. A tudi na morju so se bolečine nadaljevale, pojavljale so se kot napadi, ki so se samo stopnjevali. Bolelo me je tudi ponoči, ležal sem v postelji in vedel, da je z menoj nekaj zelo narobe. Takoj po vrnitvi v Ljubljano sem šel na preiskave v bolnišnico. Ko sem videl bled obraz zdravnice, ki je gledala moje rentgenske slike, sem vedel, da mi ne bo povedala nič dobrega. Vprašal sem jo: »Ali je rak?« Rekla je, da ni prepričana in naj grem na pulmološki oddelek. Nato pa je dodala: »Če je rak, vam privoščim, da bi bil plazmocitom.« Po dodatnih raziskavah se je izkazalo, da imam res prav to bolezen. Prvič v življenju sem slišal zanjo. Prav napisati sem si moral besedo, saj si je ne bi takoj zapomnil.

Kaj je plazmocitom?

To je zelo redka oblika raka, ki nastaja v kostnem mozgu. Je bolezen starejših, tako da sem pri svojih 47 letih precejšnja izjema med pacienti. Začne se množiti in celice sproščajo iz sebe posebne proteine, ki poškodujejo kosti, organe. Meni je ta proces uničil eno celo vretence na prsnem delu hrbtenice. Ko je zdravnik to videl, mi je prepovedal, da bi vstal iz postelje, saj bi se mi lahko brez tistega vretenca kadar koli zlomila hrbtenica. Vse je viselo na mišicah. Ob tem sem se spomnil, kako sem na morju skakal v vodo, in postalo mi je kar slabo. K sreči se mi ni nič zgodilo, imel sem več sreče kot pameti. Imel sem dve operaciji. Namesto vretenca so mi vstavili dve palici iz titana in ju privili na druga vretenca. A to ni bilo dovolj, saj bi se hrbtenica še vedno lahko sesedala in pritisnila na hrbtenjačo. Zato so mi med drugo operacijo vstavili še tako imenovano kletko, ki je nadomestila vretence.



Zakaj vam je zdravnica rekla, da vam privošči, da bi bil plazmocitom?

Ta bolezen sicer ni ozdravljiva, je pa zelo zazdravljiva, kot rečejo zdravniki. To pomeni, da se jo da z različnimi zdravili vzdrževati na dokaj stabilni ravni in je obvladljiva. Tako ne dela škode po kosteh, ledvicah in drugih organih. Zadnja leta se je zanjo pojavilo veliko novih, bioloških zdravil, imunoterapija … Imel sem tudi transplantacijo kostnega mozga. Najprej so vzeli moje matične celice iz krvi in jih zamrznili. Dali so mi zelo močno kemoterapijo, ki mi je povsem uničila kostni mozeg, nato pa so vstavili moje, prej shranjene matične celice. Kot da bi mi resetirali kri. Po tem sem bil dve leti povsem brez bolezni, nato se je ponovila. Zadnji dve leti sem bil na tako imenovani vzdrževalni terapiji. To pomeni, da je bolezen prisotna, a jo z nizkimi odmerki bioloških zdravil držijo pod nadzorom.

Kakšne so vaše izkušnje z zdravstvom?

Zdravnik mi je rekel, da z mojimi prihodki v Ameriki sploh ne bi vedel, da imam to bolezen, ker so že preiskave tako drage. Terapije, ki jih prejemam, pa stanejo več deset tisoč evrov. Zdi se mi prav, da se za to boleznijo enako zdravim jaz, predsednik države in brezdomec z ulice. Zagovarjam sistem, ki omogoča pravičen dostop do zdravstvenih storitev. Če se bo privatiziralo tudi zdravstvo, se bodo lahko zdravili samo bogati, drugi pa bomo prepuščeni samim sebi in cenejšim načinom zdravljenja, ki so pogosto tudi bolj agresivni.

Verjel sem, da me bolezen ne bo ubila, ker še ni bil čas za moj odhod. Bolezen me je zdramila. Na prvi pogled je bilo to, kar se mi je zgodilo, zelo negativno in slabo, a v izkušnji sem kasneje našel tudi marsikaj dobrega. 

Vam je glasba pomagala pri soočanju z boleznijo?

Glasba je bila zame vedno oporna točka pri življenjskih izzivih. Pri soočanju z možnostjo smrti, ki sem ga vsekakor doživel, je bila eden od močnejših stebrov, ki sem se ga lahko oprijel. Ko sem bil več kot dva meseca v bolnišnici, sem videl ljudi, ki so umrli samo zato, ker so hoteli umreti. Ker so se predali. Pri meni pa je bilo ravno nasprotno: dobil sem izjemno energijo, moč in voljo do življenja, tako da sem bil sposoben tudi svoje domače spodbujati in jih hrabriti. Verjel sem, da me bolezen ne bo ubila, ker še ni bil čas za moj odhod. Bolezen me je zdramila. Na prvi pogled je bilo to, kar se mi je zgodilo, zelo negativno in slabo, a v izkušnji sem kasneje našel tudi marsikaj dobrega.

Kaj vse je bilo tisto dobro?

Lepo je bos hoditi po travi, vonjati morje, videti modrino neba. Stvari, na katere pozabimo in nam postanejo samoumevne. Najbrž se to sliši patetično. Zdaj bom rekel nekaj še bolj čudnega: po svoje sem hvaležen, da se mi je zgodila ta bolezen. Očitno se nisem znal drugače spremeniti.

Prej ste bili precej skeptični do samoraziskovanja, bolezen vas je usmerila bolj navznoter.

Živimo v času, ki je prežet z racionalnostjo. Ljudje se zatekajo k instant navodilom iz revij in drugih množičnih medijev. Prave duhovnosti je v resnici zelo malo, takšne, ki jo vsak sam odkrije pri sebi. Ne da jo povzame od drugih in je sledilec, ampak da z lastnimi izkušnjami pride do globljih uvidov. A zaradi hitenja večina ljudi sploh nima časa za kaj takega. S pomočjo bioterapevtke sem ugotovil, da lahko z meditacijo in vizualizacijami bolje obvladujem bolečine, težave ob nespečnosti, stranske učinke zdravil pa tudi čisto navaden, vsakdanji stres.

Dokler se sistem ne bo spremenil v svojih temeljih, ob taki eskalaciji divjega kapitalizma, temelječega na vedno bolj prefinjenih načinih izkoriščanja ljudi in virov narave, bomo čedalje dlje od tiste družbe, na kakršno smo upali vse od razsvetljenstva naprej. Sicer pa, če drugo ne, vsaj smrt je gotova, ta nikomur ne uide. 

Rekli ste, da se smrti ne bojite več. Kakšen je vaš pogled nanjo?

Vprašanje smrti je na Zahodu tabuizirano. Posamezniki v družbah, v katerih je smrt sprejeta kot danost, živijo bolje kot mi. Razumejo, da sta življenje in smrt dela istega kroga. Pri nas pa mislimo, da smo kar nesmrtni, neuničljivi, da moramo zaslužiti, kopičiti in imeti vsega preveč. Dokler se sistem ne bo spremenil v svojih temeljih, ob taki eskalaciji divjega kapitalizma, temelječega na vedno bolj prefinjenih načinih izkoriščanja ljudi in virov narave, bomo čedalje dlje od tiste družbe, na kakršno smo upali vse od razsvetljenstva naprej. Sicer pa, če drugo ne, vsaj smrt je gotova, ta nikomur ne uide.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE