Vam se najbrž ne zgodi, da bi se zalotili v brezdelju, ali pač?

Moje delo oziroma način življenja je precej svojevrsten. Ni stalnega bioritma. Nekako slalomiram med snemanji oddaj, vodenjem prireditev, predstavami Borka, kjer nimam veliko vpliva na datume, tako da si ves življenjski potek prilagodim tako, da izpolnim te obveznosti. En teden ni enak drugemu, eno trimesečje ni drugemu. Med televizijsko sezono je vse malo na glavo, ko je ni, je drugih obveznosti dovolj, da prav tako ni dolgčas. Problem je le, da v življenju nimam urnika, kar pomeni, da moram živeti iz dneva v dan, no, iz tedna v teden. Vse se sestavlja sproti.


Kakšna je potem vaša strategija organiziranja prostega časa, ki vam ga dopušča vsakdanjik?

Ločevati med delom in zasebnostjo skoraj ni mogoče. Včasih v kakem intervjuju slišim koga, ki pripoveduje, da je samo doma, ko je doma, teme o poslu so prepovedane, takrat pozelenim, kar je posledica napada zavisti. Kaj takega pri meni žal ni mogoče. Vsak dan sem se do desetih zvečer pripravljena oglasiti na telefon vsakomur, s katerim sem v kakršnem koli projektu, s partnerjem delim zgode in nezgode, ki se mi pripetijo na snemanju oddaj, v zaodrju prireditev in različne televizijske dileme. Včasih se tudi sredi otroškega igrišča dogovarjam o višini honorarjev, rokih plačil, scenarijih, priznam. In ko otrok zaspi, odgovorim še na e-sporočila, intervjuje, urejam fotografije. Delo od osmih do štirih mi očitno v tem življenju ne bo dano.



Stresu se ne moremo povsem izogniti, moramo pa biti pozorni, da nam ne uide izpod nadzora in začne škoditi. Vam to uspeva?

Takšen urnik sem sprejela, drugačnega sploh ne poznam. Stalno prepletanje posla s prostim časom je pač moje življenje od prvega dne, ko sem začela delati. Če drugačnega načina življenja ne poznaš, potem ni problema. Moje telo je več kot odlično navajeno živeti brez stalnega bioritma, s prepletanjem različnih pojektov, in ker tega ne prepoznava kot hud stres, se iz vsega dobro izvlečem. (Smeh.) Vse ima svoje pluse in minuse. Res se pogosto vozim tudi ponoči, ko običajne družine spijo, se pa tolažim s tem, da ne poznam ljubljanskih ulic v največjih konicah, kar človeku prihrani precej stresa. Ljudje z osemurnim delovnikom se morajo spopadati s tem in zjutraj do sekunde natančno, pogosto še v temi, otroke pripeljati v vrtec, kar je zame nepredstavljivo stresno. Ko gre za toženje nad stresom, sem vseeno precej previdna, saj morda pravega stresa sploh ne poznam.


Jasna, vi ste prava borka, ki jo življenja premetava, a vztrajno grizete naprej.

Največ stresa si prihraniš, če malce vnaprej organiziraš. V globljem pomenu pa se tistemu bolj nevarnemu stresu, ko nekaj dolgo vlečemo za sabo, živimo v nenehnem strahu, ko nekaj »visi nad nami«, izognemo predvsem z odnosom do življenja oziroma z našo naravnanostjo. Sem kolikor se da pozitivna, notranji mir črpam tudi iz zavedanja, da imam dovolj bojevite energije, da bom preživela vse, če se mi kar koli zalomi. In sem tudi pripravljena na vse. No, to človek morda nikoli ni, lahko pa rečem, da živim s pravilom Nič nas ne more presenetiti. In to je zelo pomembno.