Po velikem »pospravljanju« v življenju, ko vse postane preprosto in povsem smiselno, lahko človek uživa do konca. Menda vas je, ko ste se odločili izpreči in se upokojili, pritegnilo slikanje?
Od malega sem rada slikala. Za dušo. Ko sem ovdovela, ostala sama z otrokoma, brez zaledja, sem se morala za preživetje vsa vreči v založništvo in knjigotrštvo. Zdaj slikam mnogo bolj intenzivno. Obiskujem tečaj za slikanje, učim se in spoznavam, kaj vse še lahko izpopolnim, denimo tehniko izražanja. Blizu so mi moderna dela, tihožitja pa tudi kakšna figura večinoma v akrilu in akvarelu, ampak zanje je treba veliko vaje. Z učiteljičino pomočjo sem se dokopala do tega, kako moram gledati in to prestavljati na platno. Kakor koli, nekaj moraš početi. Mislila sem, da nikoli ne bom mogla brez urejanja knjig. Zame ni lepšega poklica, ampak potem dojameš, da si naredil, kar si naredil, in se lahko predaš še kakšni drugi dejavnosti.


Zame ni intelektualca, ki ne bere. Razumljivo, puberteta prinese s sabo odpor, kljubovalnost, neposlušnost, a sem, stara mama, uvedla bralne urice. Enkrat na teden prideta k meni brat na glas.


Pri knjigah si niste pustili dosti soliti pameti. Ste bili le prekaljena urednica, ki si prizadeva za popolnost. Ste tudi, ko gre za slikanje, perfekcionistka?
Oh, ja. Prej sem bila z vsem zadovoljna, zdaj nisem več. Zrasla sem. Res je, ob uredniškem delu me je denimo veselilo oblikovanje. Tedaj ko smo še trgali in lepili, sem v svoje ideje vložila precej truda, in ko sem vprašala oblikovalko, kako se ji zdi, je odgovorila: »Kar korektno.« A to ni dovolj. Mora biti zelo lepo. Spoznala sem, da moraš upoštevati ljudi, ki lahko nekaj prispevajo, pustiti profesionalcu, da prida svoj touch. Ni prav, da si za vse sam. Povrhu je tudi lepo imeti odnose.




Draga Edvina, je kaj resnice na tem, da zrelejši pogled na svet pravzaprav pomlajuje?
Neskromno lahko potrdim, da modrost pride s starostjo. Kot bi stal više in videl dlje. Z leti tudi drugače razsojaš. Kar naenkrat se ti zdi, da si skoraj preroški. Toliko izkušenj imaš, da ti pamet vrže ven nekatere stvari, ki jih sicer ne bi predvidel. Ampak žal, to predati mladim je povsem druga zgodba. Vnuka Pavla in Nikolaj, pubertetnika – sicer jih ima najstarejša enaindvajset, z mamico je veliko v tujini in jo žal zelo malo vidim, najmlajši je star pet let – mi odgovarjata: »Nona, beži, no, tako je bilo, ko si bila ti mlada.« Želim jim vcepiti kulturo branja. Zame ni intelektualca, ki ne bere. Razumljivo, puberteta prinese s sabo odpor, kljubovalnost, neposlušnost, a sem, stara mama, uvedla bralne urice. Enkrat na teden prideta k meni brat na glas. Zanimivo, petletnemu Viliju se zdi to nekaj tako posebnega, da se potiho igra in posluša, ko brat in sestra vsak pol časa bereta. 


Več preberite v Oni, ki je izšla 18. aprila 2017.