Neli Rep

Bodi pozorna, da ne otopiš

Skoraj rajsko bi bilo, če bi bili Slovenci družba zrelih ljudi. Že mimobežni pogovori na ulicah bi bili bolj navdihujoči. Vrtci in šole bi ohranjali otrokovo toplino. Starši bi z zgledom vzbujali občudovanje potomcev. Togost in resnobnost bi zamenjala mehkoba in smeh. Mir, ki bi ga dihali, bi v nas odkril toliko zasenčenih talentov. Kako lepo življenje. Le kje, v katerih globočinah žubori? Terapevtka karmične diagnostike Neli Rep postreže skodelico opojne vroče kave. Nasmehne se. In strezni.

Pred leti sva govorili o arhetipu divje ženske. Danes, šest let kasneje, bi intervju odprla z zrelo žensko.

Zrela ženska, ja. To je tema, o kateri je pomembno govoriti. Ko mi jo omenite, mi na pamet ne pade mladenka, ki bi bila zrela, ampak ženska, ki ima za sabo kilometrino življenja. Izkušnjo biti mama, žena, se znajti v službenem okolju. Zrela ženska se neodziva preuranjeno, ima svoje dostojanstvo in že živi modrost, ki jo pridobiva. Vendar sem se ob vašem vprašanju zavedla, da pravzaprav ni pravila za to. Imela sem stik z zelo mladimi dekleti, pa so dojemale življenje na zrelejši način kot nekatere s statusom mame, žene, sodelavke. Se je že zgodilo, da sta prišli k meni mama in hči, pa je bila slednja zrelejša. Od kod je njej vse jasno, če njena mama ni zrela? To so razvite duše, ki prinesejo modrost že s seboj na svet. Težko razbiram celoto samo s plati enega življenja.



Če sva že pri duši, kaj torej žensko ustavlja na poti, da ne dozori ob vseh omenjenih prelomnicah, ki naj bi jo naravno preobražale?

Mislim, da ogromno obveznosti lahko naredi življenje monotono, skozi to začne izgubljati stik s sabo. Vse prehiter tempo, ki ti jemlje preveč energije in časa, kot da žensko ustavi na mestu. Veste, če vsak dan kar na pamet ponavljaš ene in iste stvari, boš težko zorel. Kar naenkrat je ženska stara 50 let in sploh ne razume, zakaj se ji neke stvari dogajajo, zakaj ni srečna in zadovoljna, ko pa ima vse. Ker je živela življenje drugih, ne svojega.

Smo Slovenci po vaše družba zrelih ljudi?

A se hecate? (smeh) Ne, nismo zreli Slovenci. Preveč smo zaprti v srcu in neodgovorni do sebe, da bi lahko sprejemali vase življenje. Če si ves čas v glavi, kjer se kar naprej vrtiš v krogu misli, večinoma negativnih, ne moreš čutiti niti sebe, kaj šele drugega. Ne moreš opazovati, slišati, niti tega ne vidiš, kako življenje teče mimo tebe. 

Sprejmi svojo realnost in jo sooblikuj in živi, namesto da čakaš. Negodovanje nad državo, slabimi zakoni, podražitvami in tako dalje, to ne pelje nikamor. Naredite sami nekaj, da vam bo bolje. 

Zdi se, da si Slovenci že zelo želimo povzpeti se nad strah, a kar še ne gre. Kako to?

Tu imamo močan vzorec prednikov, da se podrejamo. Če se podrejaš, boš delal tako, kot bo od tebe zahtevala družba ali mož, žena. Res je, da si želimo spremembe, a to je premalo, treba jo je predlagati in udejanjiti. Od golega kritiziranja stopiti odločilni korak naprej. Kot družba smo pasivni, mislimo, da bo že nekako. Če se ne odločimo za spremembe, ne bo nič drugače, lahko se le čudimo in prepuščamo usodi in zunanjim okoliščinam. Že v redu, a kadar mi v stanju, v kakršnem sem, ni dobro, je treba biti tudi aktiven v reševanju. Če sem prej omenila naše prednike, lahko mirno rečem, da so kljub vsemu živeli bolje kot mi, ki postajamo depresivna družba. Kaj pa gledajo naši potomci? Brezup, nemoč staršev, ki nič ne naredijo, samo strah jih je živeti. Danes so že otroci na antidepresivih. Kje pa je odgovornost za svoje življenje? Sprejmi svojo realnost in jo sooblikuj in živi, namesto da čakaš. Negodovanje nad državo, slabimi zakoni, podražitvami in tako dalje, to ne pelje nikamor. Naredite sami nekaj, da vam bo bolje.



Kaj lahko naredi večina ljudi, ki na primer hodi v službo in se zaveda, da če bodo kaj preveč rekli, četudi spoštljivo, lahko pristanejo na cesti? Niso vsi nadrejeni razumevajoči, še vedno je veliko zastraševanja, glasnega ali tihega.

To je samo posledica dolgoletnega stanja našega strinjanja s takšnimi odnosi in ravnanjem. Kaj narediti? Sprejmeš trenutno situacijo takšno, kot je. Kar na poskok se ne da spremeniti svojega življenja. A ob tem bodi pozoren, da ne otopiš. Če te stvari motijo, najprej ugotovi, kaj te sploh moti, kje si prišel do konca, in išči rešitve za nove začetke. Vprašaj se, katera svoja znanja lahko še uporabiš. Mogoči izhodi se vedno pokažejo. Ni nujno, da si 40 let v administraciji, ker si ravno tam začel. Zakaj, če imaš potencial še za mnogo drugih stvari? 

Motivacijska gesla »Sem lepa, sem uspešna, sem neodvisna!« ne vodijo k sreči. Ti so v glavi in spet ustvarjajo neko predstavo o sebi, ki pa nisi ti. To sicer nekaj časa lahko deluje, potem se pa spet sesuješ. 

Ženske, združujmo se, bodimo sestre! Je to naša prava narava?

Kar malo me zmrazi, ko to slišim. Res da je to tudi v naši naravi, a živimo v polarnem svetu, znotraj nas je tema in svetloba, odvisno, kaj boš uporabljal. Lepo bi bilo, če bi se vztrajno odločale za dobro, in ženske tudi znamo biti do neke mere združene, si priskočiti na pomoč v kriznih trenutkih življenja, a da bi bile res odkrite druga z drugo, da bi se resnično veselile, ko je druga ženska uspešna, ker dobi službo na Wall Streetu, ti pa pečeš kruh v pekarni, tega ne vidim, znotraj nas je toliko rivalstva, zavisti, podtikanj. Ne bom rekla, da ne obstajajo ljudje, ki drugega sprejemajo brezpogojno, obstajajo, a večina ni taka.



A v družbi se trenutno dogaja ozaveščanje, naj se ženske povezujemo, spremeniti želimo obstoječe stanje. Vidite kje zanko, na katero je dobro biti pozoren?

V tem, kar se trenutno dogaja, vidim malo modne muhe. Kdaj je pa še to bilo tako? Morda pred stoletji, ko so ženske rojevale ob podpori žensk, ko še ni bilo materialno tako razvitega sveta, časi so bili drugi, ženske so bile bolj odvisne druga od druge. Če je ena umrla pri porodu, je druga poskrbela za njenega otroka in še za vse preostale, bi bilo danes to mogoče? Danes se dve mami že težko zmenita, da bi se otroci igrali med sabo. Meni se vse skupaj zdi farsa, v kateri ne vidim resnične rešitve. Dobro je, če se ženske dobijo in izmenjajo izkušnje, se nasmejijo, podpirajo v duhu, ne v egu, vendarle potrebujemo ženske tudi zabavo, s tega stališča druga drugo lahko obogatimo. Da pa se množično podpihujemo v naši navidezni moči, pod katero je toliko nepredelanega, na tak način ženska ne bo prišla v primarni stik s svojo naravo. Motivacijska gesla »Sem lepa, sem uspešna, sem neodvisna!« ne vodijo k sreči. Ti so v glavi in spet ustvarjajo neko predstavo o sebi, ki pa nisi ti. To sicer nekaj časa lahko deluje, potem se pa spet sesuješ. Življenje te bo vedno znova vračalo nazaj na mesto, kjer se boš soočil s sabo. K sebi, v srce in resnico! 

Jaz v avtu, kadar mi paše, kar lepo zavriskam. Ko začutiš energijsko napetost, jo je treba sprostiti. 

Kako pa vi vidite žensko in njeno pot do sebe?

Res je, da so ženske danes preveč okupirane, osemurni delovnik ob otrocih je preveč. Bolj smiselno bi bilo, da bi delale manj, kajti urejenost družine bi bila večja, otroci bi dobivali dovolj prisotnosti mame, ljubezni, nežnosti in pogovora. Poleg tega je rojstna pravica ženske tudi, da si vzame nekaj časa zase, četudi le eno uro na dan. Kup informacij in sugestij je bolje zamenjati s tišino. Lahko greš v naravo, se usedeš na štor, čutiš utrip svojega srca, se zavedaš življenja v sebi, ptičkov, povezanosti z naravo. Ne potrebuješ nobenih čarovnij.

Vi vendarle vodite šolo, kjer učite ljudi živeti?

Vodim šolo za terapevte. Ne učim jih živeti, oni živijo po svoje, na to nimam vpliva in ga ne želim imeti. Učim jih osvoboditi se ujetosti prepričanj, kolektivnih in svojih vzorcev, travm, da bodo vedno bolj to, kar so v resnici. To je pogoj za dobrega terapevta. Vsakega posebej soočim z njegovimi blokadami. Samo osvetljujem mu njegovo pot, a prehodil jo bo sam.



Sem slišala, da pustite, da plešejo, pojejo, delajo grimase.

O, seveda! Želim jih spomniti na spontanost, ki so jo živeli kot otroci, učim jih sprostiti se, ne glede na prisotnost soljudi. Da so spontani in veseli, kar tako, zakaj bi pa morali biti pri pouku vsi rezervirani? Je treba tudi malo glasove spuščati, saj si jih neupamo več! Jaz v avtu, kadar mi paše, kar lepo zavriskam. Ko začutiš energijsko napetost, jo je treba sprostiti. V šoli se tudi pačimo, razblinjamo maske, tudi zategnjene obrazne mišice je treba sprostiti. 

Še danes se živo spomnim pripovedi svojega deda. Ko je šel skozi gozd, ga je napadel volk. Moral je odsekati smrekovo vejo in jo vleči za hrbtom, da volk ni skočil nanj. Njegova pripoved je pouk, kako se z nečim soočiti in rešiti, to so prave stvari. 

Se vam zdi, da preveč govorimo, zlorabljamo besede?

Preveč, absolutno preveč govoričimo. Občutek imamo, da moramo kar naprej govoriti, pa nam ni treba. Lahko smo v tišini, tudi če nas je pet na kupu. Predvsem pa ne govorimo več o pomembnih stvareh, ampak kar tako. Beseda je zlorabljena.



Hkrati pa slovensko zadržano družbo ozaveščamo o pomenu komunikacije, odkritega pogovora, odprtosti do sočloveka.

Že, že, a kaj ti pomaga, če tega, kar govorimo, sploh ne čutimo, večinoma se med seboj niti ne slišimo. Kako pogosto pa danes še lahko slišimo življenjski pogovor, kot si jih nekoč slišal? Še danes se živo spomnim pripovedi svojega deda. Ko je šel skozi gozd, ga je napadel volk. Moral je odsekati smrekovo vejo in jo vleči za hrbtom, da volk ni skočil nanj. Njegova pripoved je pouk, kako se z nečim soočiti in rešiti, to so prave stvari. Tudi moja babica je bila zelo modra. Ko sem ji enkrat davno v svoji mladostni vihravosti rekla »Mater, ga bom nahrulila, ko pride, spet se ga je nalil!« je čisto mirno rekla: »Ne boš ga, ne, danes ne, ko je pijan in nič ne bo vedel. Jutri mu boš povedala svoje, ko ga bo glava bolela. Ko bo hotel vodo.« To je to, počakaj, umiri se, ne reagiraj brezglavo. V tem vidim združevanje žensk, od katerega res nekaj dobiš in ki te z izkušnjami in lastnim zgledom uči, kako se živi. Napad in obramba v odnosih, to je povsem otročje, nedoraslo. 

Samo lepo ni bilo nikomur. Lepo ti je, ko si dovoliš od življenja vzeti vse, kar ponuja. 

Bi zase rekli, da živite zgledno?

Mislim, da. Moji otroci mi povedo, koliko so se naučili od mene, kako prav jim pride to v življenju. Pridejo tudi po nasvet. Ne vtikam pa se v njihova življenja, ampak bolj opazujem, kako jim gre. Tudi, kako trpijo. Vse to je zelo pomembno, saj se prav iz takšnega trpljenja rojeva vedno več svobode. Ni najlažje, a jim pustim, da so svoji, da doživljajo življenje v vsej svoji polnosti, ni treba, da jim je samo lepo. Samo lepo ni bilo nikomur. Lepo ti je, ko si dovoliš od življenja vzeti vse, kar ponuja.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE