Biljana Unkovska in Rudi Španzel: Knjižnica na akademiji je bila imenitno založena. Tudi s puncami

Oba sta slikarja. On Štajerec, ona Makedonka. Zelo različna, po značaju in po svojih delih. Zna biti zanimivo, priznavata oba. Hiša v Stari Ljubljani, v kateri živita in delata, je polna njunih slik, antičnega pohištva in tudi novih oblikovalskih kosov, ki sta jih prinesla s potovanj. Pred krizo v devetdesetih sta skupaj s sinom odšla v Ameriko, nekaj časa delala tam in imela nekaj uspešnih razstav. Nastala je dilema: ali ostaneta ali se vrneta domov. Po tehtnem razmisleku sta se odločila za Ljubljano, ki je ponujala več. Prijatelje, prijazno kulturno in svetovljansko vzdušje, narava in Stara Ljubljana, ki je duša in srce mesta. Dobra stara Evropa.

V Ljubljano ste vi, Rudi, prišli iz Savinjske doline, Biljana, vi iz Skopja. Kje sta se srečala?

Rudi: Na akademiji. Bil sem že na podiplomskem študiju, na slikarski specialki. Prvi letnik brucev je bil poleg mojega ateljeja. Na hodniku je bil skupen umivalnik, v katerem sem pral čopiče. Kadar koli sem stopil iz ateljeja, je bilatam brucka, ki je uporabljala moje specialno milo. Takrat sem jo prvič videl. Na akademiji je vzbujala pozornost, marsikdo se je oziral za njo. Ko sem jo opazil v knjižnici, kjer sva se srečevala ob prebiranju novega v umetnosti, sva se zbližala »na zelo kulturnem in visokem nivoju«.

Počasi sta se spoznavala?

Rudi: Ko sem jo videl prvič, sem jo prepoznal kot Marijo s pravoslavnih ikon. Moja tiha želja je bila, da bi postala moja. Kot Marija krasi vitraž v moji farni cerkvi sv. Pankracija v Grižah. Ko je celjski opat naročil podobo Marije za svoje prostore, je natanko vedel, da bom naslikal Biljano. Postala je moja muza. Neštetokrat sem jo naslikal in za vedno zapisal v svoj slikarski opus. Nekoč bom izdal knjigo, ki bo posvečena njej.

Biljana: Rudijev kulinarični domet je bil tedaj Operna klet. Prvič me je povabil na sardelice in skuše brez tatarske omake ... Na papirnatem prtičku je narisal mojo roko in napisal 17. maj 1973.

Rudi: Svetobolje domuje pri nas od romantike. Biljana je iz drugega sveta, kjer tega ne poznajo, v moje življenje je vedno prinašala veselje, jaz pa znam včasih biti pravi Slovenec.     

Kakšen pa je bil takrat Rudi?

Biljana: Kot oficir herr Flick (Alo Alo). Nosil je dolg usnjen plašč, in ko me je vprašal, kako misliš, da mi je ime, sem rekla, najbrž Adolf. Popravil je v Rudolf. Bil je pravi Turčin, ženska naj bo doma in nima smisla, da študira. Že prvi večer, ko sva šla ven in mi je to povedal, sva se skregala. Kmalu je bil nazaj, ves prijazen in sladek, rekoč, da ni mislil resno.

In kdaj sta začela živeti skupaj?

Biljana: Takoj.

Rudi: Bil sem podnajemnik v čudoviti vili Plečnikovega učenca, na Grošljevi 8 v Šiški, ker sva preživela osem norih študentskih let. V tem času sva oba končala študij na akademiji za likovno umetnost in povečala družino s črnim španjelčkom Borivojem; bila je psička. Jaz sem odšel na služenje vojaškega roka in tam postal vojnik Španijel, ki se je želel takoj poročiti. Kasneje sem postal prvi čopič JNA. Nagrada je pomenila, da portretiram predsednika Tita. Ni imel te sreče, da bi ga zrisal v čas. Bolezen ga je prehitela.

Biljana: Ko me je zasnubil, sem ga potolažila z izjavo, da ga bom čakala, tudi če bi bil v vojski pri Mariji Tereziji sedem let. In sem ga res.



V Ljubljani živita že zelo dolgo ...

Rudi: Jaz sem gastarbajter na Kranjskem že 56 let. Pri Biljani sem samo podnajemnik.

Biljana: Lahko ga odslovim iz hiše, kadar hočem. (Oba se zasmejeta.) Na tem naslovu domujeva že 39 let, tu sta se nama pridružila sin Dorian Rudolf in zlati prinašalec Mars.

Kakšna je razlika med Ljubljano iz vajinih študijskih let in današnjo? Ne v tem, koliko je zdaj turistov in kako je urejena, temveč glede socialnega življenja?

Rudi: S štirinajstimi leti sem prišel v šolo za oblikovanje v Ljubljano in dom Ivana Cankarja. Sošolci so bili iz vse Slovenije. Lepo je bilo srečati mlade, ki so prinašali druge navade, običaje in narečja. Prek njih sem spoznal Slovenijo. Med Ljubljančani in nami, prišleki, so bile res opazne razlike. V Ljubljani sem zajel kulturo z veliko žlico: galerije, cerkve, gledališča, knjižnice ...

Biljana, preskok iz Skopja je bil najbrž kar hud?

Biljana: V Ljubljano sem prišla, ker v Skopju ni bilo akademije. Nisem si pa predstavljala, kako osamljena bom tukaj. Mislila sem, da bom takoj dobila prijatelje in da se bom hitro naučila slovensko, »hitro« je trajalo najmanj eno leto.

Malo, zahojeno mesto?

Biljana: Ne ne, samo popolnoma drugačna miselnost kot doma. Za vikend je bilo tudi študentsko naselje prazno in nisem vedela, kam naj se dam. V petek popoldne so se študentje vrnili domov in Ljubljana se je izpraznila. Muzeje in galerije sem si že ogledala, šla sem pogledat tudi cerkve. Nekoč se mi je izza oltarja pokazal hudomušen ekshibicionist.

Moji starši so takrat živeli v Turčiji, dogovorjeni smo bili, da me vsako nedeljo ob 12. uri pokličejo na pošto. Ure in ure sem preživela tam na Cigaletovi, ko sem čakala, da dobijo zvezo z Ljubljano. Ko se je pojavil Rudi, se je moje življenje spremenilo na lepše.

Rudi: Saj ne vem, zakaj se je ob vsej ponudbi odločila zame. Morda za moj čopič. Videla je moje slike, mene pa ne.

Biljana: Ko sem videla njegove slike, sem si rekla, ta slikar mora biti en starejši gospod. Kako je lahko nekdo tako star in na akademiji? No, ker so nekateri študirali tudi ob delu, sem si mislila, da je pač eden od njih. Potem sem ga spoznala in res je bil virtuozen, narejen slikar v mladem telesu.

Biljana: Na tržnici so me branjevke podile od stojnic kot klošarko. Ko sem bila v bolnišnici zaradi operacije slepiča, so bili prepričani, da sem striptizeta iz Nebotičnika. Tudi turisti, ki jih je toliko, naredijo vzdušje lepo. Mimo našega okna jih slišim zjutraj, ko gredo na Grad. Angleščina, kitajščina. Meni je všeč, da se ves svet dogaja pod mojim oknom.     

V slovenski umetnosti velja, da morajo umetniki trpeti, v nasprotnem njihova dela ne veljajo prav dosti. Tudi sicer smo nagnjeni k trpljenju in kdaj tudi depresiji. Vidva sta popolno nasprotje tega. Se mora umetnik odločiti, da ne bo trpel?

Rudi: Svetobolje domuje pri nas od romantike. Biljana je iz drugega sveta, kjer tega ne poznajo, v moje življenje je vedno prinašala veselje, jaz pa znam včasih biti pravi Slovenec.

Biljana, kako preživiš tako hudo spremembo okolja? Od tam, kjer cenijo radost in veselje do življenja, sem, v malo zadrto okolje, kjer niso hitro sprejeli drugačnih ljudi?

Biljana: Oh ne, mene so sprejeli z veliko naklonjenostjo, res pa je bilo to okolje zelo drugačno, bliže Evropi in daleč od Bizanca. Težko mi je bilo, a bila sem srečna, ker sem bila na akademiji, to je bilo zame najpomembneje. Spomnim se, da so me prepoznali kot nekoga, ki hodi po svetu, se smeje in vse pozdravlja. Se pa spomnim tudi, da je v oblačenju prevladovala klasika, očitno posledica tradicije. Sama sem prišla v črtastih rdeče-belih kratkih hlačah, beli hipijevski srajci in se spraševala, zakaj me spremljajo čudni pogledi ... Prve spremembe sem zaznala, ko smo prišli iz Amerike, v devetdesetih. Prvi znak so bili v vročem poletju goli kopalci v Ljubljanici in fontani na Novem trgu, nasproti naše hiše, na drugem bregu Ljubljanice. Sprememba je bila res drastična, ženske so se začele veselo oblačiti, minice, kratke majice. Vse je bilo bolj barvito, pisano. Slovenija je zadihala s polnimi pljuči. Ko sem se prvič pobarvala na punk, tam v osemdesetih, sem na cesti doživljala različne pripombe: a so že maškare? Na tržnici so me branjevke podile od stojnic kot klošarko. Ko sem bila v bolnišnici zaradi operacije slepiča, so bili prepričani, da sem striptizeta iz Nebotičnika. Tudi turisti, ki jih je toliko, naredijo vzdušje lepo. Mimo našega okna jih slišim zjutraj, ko gredo na Grad. Angleščina, kitajščina. Meni je všeč, da se ves svet dogaja pod mojim oknom.

Kako si izbirata ljudi, s katerimi se družita?

Biljana: Tudi obratno je.

Rudi: Prijatelji so zelo pomembni, saj prinašajo dobro energijo, prek njih sprejemam obilo iskrenih čustev in poštenih odzivov, ki so mi v navdih, veselje in pomoč pri ustvarjanju in potovanju v skrivnostne neznane kraje slikarstva. Pravi prijatelj je tudi tvoj refleks – ogledalo. Biljana seva radiacijo, pozitiven fluid, ki ga premore le malokdo. V tem delu Stare Ljubljane smo kot fantje na vasi, vsi se poznamo in Biljano imajo vsi radi. V nasprotju z mano. Tuditelefonirajo njej, ker očitno zna poslušati. Podzavestno misli, da je stara Ljubljančanka, zavestno pa ve, da se je leta 1991 rodila na Mačkovi ulici (v Ljubljani, kjer si nekoč urejal stalno prebivališče, op. a.), jaz pa bom očitno večno ostal gastarbajter.

Biljana: Ljudi srečaš poslovno in nekateri se »zaljubimo« takoj. Takoj se ujameš z njimi. Ko pridejo na obisk, se dobro počutijo. Morda tudi zaradi stanovanja. Staromeščansko stanovanje, ki je ohranilo srce in dušo. Tu so tudi najine in druge slike. Zelo različne, tako kot sta različna najina pogleda na svet. Zato imava vsak svoj atelje, vmes je knjižnica, kjer se lahko srečava.



Sodobna umetnost, dopuščaš, toleriraš, naj se dogaja? Zgodovina bo odločila, kaj bo ostalo?

Rudi: Slika je ambasador, ki povezuje ljudi. Večina ljudi, ki ima moje slike, ni samo najinih znancev, nekateri so prijatelji. To je tudi poslanstvo umetnosti, o kateri danes govorijo vsi kar povprek. Včasih imam občutek, da je stvarnost otopela in zdolgočasena, zdramijo jo le šokantnost, subverzivnost, celo perverzije, in to imenujemo angažirana umetnost. Na vsak način izsiliti novo ni po moji meri. Novo hočeš ali nočeš vselej pride. In kot pravijo stari Latinci: Non nova sed, sed nove, ne novega, ampak na novo. Zame je zelo pomembno znati, ne samo upati si.

Lahko razložiš sliko?

Rudi: Lepo slikarstvo je za nami, so predlani rekli v Mariboru, mestu kulture, mi pa vemo, da ravno potreba po lepoti, ravnovesju in simetriji determinira svet. Bistvo doživljanja likovnega dela pa je lepota in oko. Seveda lahko prepoznamo lepoto tudi v grdem. Sliko pogledaš, pa si lahko Norvežan, Argentinec, Japonec ali kdo drug, in jo znaš prebrati. Likovna umetnost je ena temeljnih umetnosti. Govorimo še o glasbi, literaturi itd. Glasba je čudovita, kamor ne seže beseda, tam je glasba. A traja pet minut, slika je večna. Živi s tabo, te nagovarja. Slika je večplastna in ponuja širino interpretacije in razmišljanja. Morda bo kdo rekel, da je moje razmišljanje zastarelo, a sem borec za lepoto, ki je bistvena za vso umetnost.

Rudi: Dvom je večna spremljevalka kreativnega človeka. Biljana pa ima to fantastično lastnost, da v vsem vidi samo dobro.   

Kaj pa grafika? Je nekaj drugega? In to, da si ženska kaj pomeni?

Biljana: Najbolj sem bila užaljena, če mi je kdo rekel, to si pa po moško naslikala. Nisem. Če pa mi kdo reče, to je čisto ženska slika, si mislim, menda, saj sem ženska. Nočem biti nekaj drugega. Bila sem užaljena, ko sem po odprtju razstave Metke Krašovec v časopisu na naslovnici prebrala: Prva ženska razstavlja v Moderni galeriji. Namesto: Velika umetnica razstavlja. Grafika je reproduktivna in zahteva virtuozno risbo in posebno tiskarsko znanje, ki ga moraš pridobiti. Tako se lahko razviješ v svojo smer. Končala sem slikarsko in grafično specialko, uporabljam oba izraza, nekaj mesecev enega, nato drugega.

Iskanje načina izražanja je svojevrsten proces. Najprej vemo, da hočemo nekaj povedati svetu, pa potem najdemo način, kako bomo povedali in s čim?

Rudi: Zato pa sem preštudiral vso zgodovino umetnosti, da sem našel svoj prostor, v iskanju samega sebe.

Biljana: Umetniki kažemo ljudem svet s svojega zornega kota. Kota, kjer še nihče ni stal, in od tam vidim najlepše stvari samo jaz. To hočem pokazati. Umetniki smo edinstveni in neponovljivi.

Kdaj je umetnik uspešen? Za vaju bi rekla, da vama je uspelo.

Biljana: Ja, ampak dvomiš vedno. Nikoli se ne konča.

Rudi: Dvom je večna spremljevalka kreativnega človeka. Biljana pa ima to fantastično lastnost, da v vsem vidi samo dobro.

Dvom o tem, da je uspešen, ali tem, da dela prav?

Biljana: Oboje.

Rudi: Slikar Pečko, ki je vodil galerijo v Slovenj Gradcu, je rekel, umetnost je preživeti od svojega dela, od svojega čopiča. Midva se tako preživljava od prvega dne. Tudi najin sin Dorian.

Biljana: Rudi je sicer človek, ki ni nikoli zadovoljen s tistim, kar je naredil. Vedno misli, da bi bilo lahko bolje.

Rudi: To je pač ta avstro-ogrska vzgoja od doma, da nisi nikoli dovolj dober.

Biljana: To me res nervira. Jaz čutim, ko je slika končana, Rudi nikoli.

Rudi: Biljano vedno vprašam, kaj misli. In ko reče, končano je, končam. Čeprav bi jo sam še dodeloval.

Biljana: Tako lahko sliko utrudiš. Ko začutiš, da se je zgodil čudež, kar se ne zgodi vedno, moraš nehati.

Rudi: Mi smo pravzaprav blagoslovljeni ljudje, da lahko temu svetu dodamo nekaj, česar ni do tedaj še nihče. Slikanje je dejanje molitve, Leonardo je pred platnom molil, preden je začel. Prazno platno je terra incognita, nepoznan svet, eno samo veliko vprašanje, kako ga boš napolnil. Vsaka slika je molitev in nikoli ne veš, ali bo uslišana.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE