Biljana Unkovska in Dorian Rudolf Španzel

Pri nas profesorji klonirajo sebe

Iskrena vpetost v umetnost, ki se prepleta z najtesnejšimi družinskimi vezmi, ne more prinašati drugega kot presežke, a pot do teh ni lahka. Slikarka in grafičarka Biljana Unkovska ter njen sin Dorian Rudolf Španzel, prav tako že uveljavljeni grafik in oblikovalec, sta nam del sebe razkrila v njihovi očarljivi hiši v starem jedru Ljubljane, medtem ko tretjega člana družine, znanega slikarja, moža in očeta Rudolfa Španzla, ni bilo doma.

Do umetniške družine z uličice vodi troje vhodnih vrat in na dvojih sta vedno obešena barvita svetlikajoča se venčka. Eden se še posebno močno blešči. »Občutek imam, da že pogled nanj vsakomur prinese veselje. Kot bi se nenadoma znašel v Las Vegasu,« se zahihita gospa Biljana, potem ko njen sin Dorian prijazno izkaže gostoljubje in skuha odlično kavo s peno v obliki spirale. Od nekod pridrvi kužek Ogi in prismuknjeno nori, dokler ne dobi svoje porcije čohljanja in igranja. Šele ko sedemo in se začnemo pogovarjati, se tudi sam umiri.

Biljana: Bil je 3. september, mi pa smo nekje na Portugalskem silno uživali. Pa se mi je nenadoma posvetilo: Joj, ali se ni Dorianu že začela šola?! Takrat je bil drugošolček. 

Ste se kot družina vedno ravnali po notranjem občutku, sledeč pravi, dobri energiji?

Biljana: Od nekdaj. Nikoli se nismo obremenjevali z zapovedmi od zunaj. To pa ne pomeni, da živimo brez pravil. Brez teh ne gre.

Dorian Rudolf: Zagotovo imamo drugačna načela, poglede in vizijo. Za nas je lahko normalno nekaj, kar za koga ni. Večina ljudi je navajena, da so v službi pet dni od 8. do 16. ure, vikende pa maksimalno izkoristijo za hojo v hribe ali izlete na morje. Bojijo se šefa in tega, da bi izgubili službo. Ves čas so izpostavljeni tekmovalnosti, dokazovanju, negativnemu stresu. Že res, da ima redna plača svoje prednosti, saj ne živiš iz projekta v projekt, pa vendar lahko trdim, da je naše življenje bolj svobodno. Si sam svoj šef, kar pa pomeni, da moraš hkrati znati sproti uravnavati tudi slabe plati svobode, kot sta lenoba in pomanjkanje motivacije. Ves čas si moraš prizadevati za to, da loviš iskrice navdiha in jih tudi uresničuješ, sicer te lahko brezdelje prehitro odnese v stagnacijo.



Po domače povedano, zabluziš.

Dorian Rudolf: Tako je. Kot svobodnjak torej delaš, ko želiš oziroma občutiš potrebo po tem, pa čeprav je to ob treh zjutraj. Vstajaš in greš spat, kot ti prija. Niso le konci tedna namenjeni temu, da si privoščiš odklop, temveč lahko vsak dan delaš in uživaš.

Kako se vam uspe disciplinirati, da začnete delati prav v tistem trenutku, ko dobite navdih?

Biljana: Pravi navdih je vedno močnejši od lenobe. V tem, v spontani možganski nevihti je glavni čar.

Dorian Rudolf: Takoj ko se ti utrne ideja, ne smeš reči: Eh, bom že pozneje!

Dorian Rudolf: Hrana je v mojem življenju zagotovo številka 2, takoj za umetnostjo in oblikovanjem. Če bi postal neuspešen kot umetnik oziroma se izgubil, bi se zagotovo maksimalno posvetil kulinariki. 

Ste kdaj naredili tudi kakšno traparijo, ker je bila predanost doživljanju nečesa na prvem mestu? Ali je kdo kdaj zažgal kosilo?

Biljana: Seveda. (Nasmeh.) Sama se vedno popolnoma predam temu, kar me zanima. (Se navihano obrne k sinu.) Preden si se rodil, sem nekega dne povsem zažgala meso v pečici in vso drugo hrano. Na podstrešju naše hiše, ki je bila menda prvi bordel v Ljubljani, me je premamilo branje zelo starih ljubezenskih pisem.

Dorian Rudolf: (Ponosno.) Tukaj je bilo še pred bordelom tudi prvo stranišče na vodno splakovanje.

Biljana: Res je. No, našla sem pisma ljubljanske grofice Marije Pletz iz prve svetovne vojne. Zaljubljena je bila v nekega Američana, predstavnika Rdečega križa, ki se je pisal McCormick. Kot je kazalo, sta imela afero nekje na Dunaju. Pisma, ki so bila večinoma napisana v nemščini in angleščini, sem brala zagotovo dobro uro s takšnim zanimanjem, da sem na kosilo pomislila šele, ko so prišli gasilci. Popolnoma sem pozabila na čas. (Smeh.)

Umetnika se ponavadi najbolj dotaknejo prav silna, pristna čustva, iskrenost. So bila tudi ta pisma motiv za ustvarjanje, ki je sledilo?

Biljana: Ilustracij pisem nisem naredila, me je pa zagotovo presunila silna ljubezen med dvema, kemija, ki se ji nista mogla upreti. Prvič sem videla, da bi bilo kaj takšnega pristnega, lepega zapisano. Takšna občutja sem večkrat naslikala.



Žal ne najdemo več ne časa ne volje za pisanje pisem na papir z lastno pisavo. Škoda.

Dorian Rudolf: Ne vsi. Računalniško nepismeni in tisti, ki imajo lepo pisavo – kot atek Rudolf – še pišejo in v tem celo uživajo!

Biljana: Večinoma si ne znamo več vzeti časa za stvari, ki nas razveseljujejo, ganejo in bogatijo, nam dajejo moč, da smo tudi na drugih področjih življenja še bolj uspešni. Saj tudi pri Dorianu vidim, kakšne kakovostne izdelke ustvari, kadar se ves posveti oblikovanju ali kulinariki.

Saj res, Dorian, vi ste bili eden od finalistov v prvi sezoni Masterchefa, kajne?

Dorian Rudolf: Drži, uvrstil sem se med najboljših deset. To je bil zame nov poseben izziv, odlična izkušnja. Ogromno sem se naučil tako o zakulisju oziroma režiji resničnostnih šovov kot o zares vrhunski kulinariki. Pridobivanje znanja na tem področju nikakor ni poceni, nam pa je bil omogočen brezplačni tečaj pri največjih mojstrih na svetu.

Biljana: Kot umetnica se moraš še toliko bolj potruditi, da si dobra mama, saj otroka ne moreš kar pustiti in se prepustiti slikanju. 

Ste tudi vi kdaj pred kamerami zajokali oziroma doživeli blažji živčni zlom?

Dorian Rudolf: (Nasmeh.) Prav nič nisem tarnal. Zakaj bi? Uspešno sem končal šole, tudi magisterij, imam punco (po izobrazbi je andragoginja in psihoterapevtka, a dela v podjetju za informatiko, op. a.), ki me ima rada, ljubeče starše, Ogija, sem srečen, rad ustvarjam, kuharijo vidim kot umetnost.

Še vedno s takšnim veseljem in pogosto kuhate?

Dorian Rudolf: Seveda, skoraj vsak dan. Včasih kaj malega skuham le za naju s punco (živita v spodnjem nadstropju hiše, op. a.), spet drugič kuham za vse, ko imamo kakšne resne obiske, in se prav preoblečem v uniformo ali vsaj snežno belo srajco.

Biljana: Zadnjič so naši gostje, ki Doriana niso poznali, skoraj padli v nezavest, ko je prišel. »O, a ste naročili kuharja?« so rekli široko odprtih oči, jaz pa sem odgovorila: »Ne, kuhar tukaj živi!« (Smeh.)

Dorian Rudolf: Hrana je v mojem življenju zagotovo številka 2, takoj za umetnostjo in oblikovanjem. Če bi postal neuspešen kot umetnik oziroma se izgubil, bi se zagotovo maksimalno posvetil kulinariki.



Glede na to, da živite pod isto streho, kako komentirate mantro iz povojnih časov: »Stari in ta mladi ne sodijo skupaj!«? Ali imate občutek, da se vračajo vrednote, ko je več generacij bivalo skupaj?

Biljana: Vse je odvisno od tega, koliko se starši vtikajo v življenje mladih. Sama se pri Dorianu in njegovi punci nikoli ne pojavim nenapovedano, pa čeprav sta le nekaj korakov stran, ker je prav, da imata svojo intimo, svoj mir, in jima ne diham za ovratnik oziroma ju po nepotrebnem vznemirjam. Temelj vsega je zavedanje, da je tvoj otrok odrasel in samostojen. Moraš mu zaupati. Hkrati ti je toplo pri srcu, ker si lahko zaradi bližine vedno priskočimo na pomoč, vendar se ponavadi prej vedno pokličemo po telefonu. Denimo, če podam najbolj banalen primer, kadar v ključnem trenutku odpove računalnik, o katerem se mi ne sanja, pride serviser. (Nasmeh.)

Dorian Rudolf: Ponavadi nočna služba. (Pomežik.)

Biljana, z možem sta sina že kot dojenčka povsod jemala s seboj na potovanja in gostovanja po svetu, denimo konec 80. let ste bili skupaj v New Yorku. Obstaja anekdota, da vama je nekoč na morju povsem ušlo iz glave, da bi moral biti sinko pravzaprav že v šoli.

Biljana: Drži. (Smeh.) Bil je 3. september, mi pa smo nekje na Portugalskem silno uživali. Pa se mi je nenadoma posvetilo: Joj, ali se ni Dorianu že začela šola?! Takrat je bil drugošolček.

Dorian Rudolf: V prvem razredu pa smo vsi skupaj zaspali na drugi šolski dan.

Biljana: Ojoj, ja, spominjam se, da sem se zbudila ob enajstih in ob sebi na postelji zagledala oba ter pogledala na uro. Zagrabil me je hud občutek krivde, skočili smo pokonci, se oblekli in nekje do kosila je bil Dorian vendarle v šoli. Opravičila sem se učiteljici in ji iskreno povedala, da smo zaspali. Mogoče to ni bilo prav in bi se morala kaj zlagati, ker ni bila navdušena. Kako naj se človek navadi na takšen ritem, če pa je vedno do tistega trenutka živel brez stalnega pogledovanja na uro, kot ptiček na veji? Tudi ko je hodil v vrtec, sva pogosto iskala njegovo skupino po Grajskem griču.

Dorian Rudolf: Dogaja se skoraj dobesedno ubijanje umetnika oziroma strogo usmerjeno spreminjanje do te mere, da iz njega postane generično povprečno bitje brez značaja, saj profesor klonira sebe. 

Rodili ste ga pri dvaintridesetih letih. Vam je bilo kdaj žal, da niste imeli še več otrok?

Biljana: (Takoj odgovori.) Nikoli. Pri Dorianu sem začutila, da ima vse, kar si lahko želim. Kot umetnica se moraš še toliko bolj potruditi, da si dobra mama, saj otroka ne moreš kar pustiti in se prepustiti slikanju.

Dorian Rudolf, ste si od nekdaj želeli biti umetnik? So vas starši poskušali od tega odvrniti?

Dorian Rudolf: Pri petih, šestih letih sem si želel biti, kot večina fantov, po poklicu policist, nato gasilec, na koncu pa pilot.

Biljana: Pa James Bond! (Smeh.)

Dorian Rudolf: To tudi, ja.



Roger Moore ali Sean Connery?

Dorian Rudolf: Roger Moore, ker je bil džentelmen, pravi Anglež. Malo ga je bilo sram, včasih tudi strah. Sean Connery je bil pa bolj prostaški, brutalen in krvav. No, proti koncu osmega razreda sploh ni bilo več vprašanje, kaj bi izbral. Sicer me je že vse od začetka zanimalo predvsem oblikovanje na vseh področjih.

Dobra štiri leta ste študirali v Benetkah, in sicer sodobno umetnost. Kaj vam je dala tujina?

Dorian Rudolf: Več samozavesti, svetovljanskosti in poguma.

Ali drži, da v Sloveniji nadarjene mlade umetnike zatirajo v kali?

Dorian Rudolf: Pri naših pedagogih se velikokrat dogaja, da takrat, ko ugotovijo, da je njihov učenec boljši od povprečja ali malo bolj zanimiv, svojstven, tega ne podprejo, mu ne pomagajo pri razvoju v tej smeri, temveč se ustrašijo in ga vidijo kot konkurenco. Pedagog bo učenca, ki ne bo delal po njegovih pravilih, takoj udaril po prstih in rekel: Ne, ne! Vsako leto grem rad na razstavo ALUO (Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, op. a.) in vsakič je ista pesem. Na stenah hodnikov gledaš slike, za katere se zdi, kot da jih je narisal oziroma naslikal en sam človek.

Biljana: Ja, živ dolgčas!

Dorian Rudolf: Vse je enako že trideset let.

Biljana: Dorian je odgovorna oseba. Nikoli naju ni razočaral. Vedno je bil zlat otrok in zdaj je zlat moški. 

Podobno se očita naravoslovnotehniški fakulteti na področju oblikovanja tekstilij in oblačil.

Dorian Rudolf: Res je. To se mi zdi skrajno trapasto, že skoraj zločinsko početje, saj se dogaja skoraj dobesedno ubijanje umetnika oziroma strogo usmerjeno spreminjanje do te mere, da iz njega postane generično povprečno bitje brez značaja, saj profesor klonira sebe. Na koncu letnika sicer takšen človek zna povleči tistih nekaj potez, ki mu jih je v možgane impregniral profesor, a ne zna izraziti sebe.

Biljana: Vse to pranje možganov se začne prej. Že v vrtcu in osnovni šoli večina učiteljev otroku ne pusti, da bi risal denimo psa s petimi nogami ali s tremi ušesi, če se njemu to zdi zanimivo.

Dorian Rudolf: V Italiji – prepričan sem, da je podobno tudi na Dunaju in v drugih večjih evropskih mestih, kjer imajo večstoletno tradicijo umetniškega ustvarjanja – je drugače. Kadar sem profesorju rekel, da imam idejo, a ne vem, ali jo bom znal uresničiti, je rekel: »Glej, poskusi, podpiram te. Če ti ne bo uspelo, boš padel in prišel čez en mesec z drugo rešitvijo. Moraš biti drzen!« Podpirajo te tudi pri najbolj ekscentričnih idejah. Med študijem sem se med drugim posvečal interaktivnim instalacijam, dekorativnim in hkrati uporabnim elementom (v katalogu pokaže nekaj svojih izdelkov) ter denimo oblikoval napihljiv križ kot vodno blazino za užitke na plaži pa napihljiv oltar, imenovan altare mobile. Ta je v višino meril več kot tri metre.

Biljana: (Navdušeno.) Torej, če bi takšen oltar začeli izdelovati po patentu za ultrahitro napihovanje, bi se lahko denimo en dva tri poročili kjer koli, na vodi, na plaži, v naravi, gozdu, puščavi.

Zanimivo je, da ste vsi trije umetniki v družini oblikovali vsak svoje bankovce – vi, Biljana, makedonske, vaš mož portrete na tolarjih, Dorian Rudolf, vi pa ste ustvarili zelo domiselno alternativno slovensko valuto karant, če EU razpade. Koliko pri ustvarjanju svetujete drug drugemu? Kdo je najostrejši kritik?

Biljana: Prav vsak od nas drugemu pove, kar mu gre, iskreno. Razlika je le pri Rudiju (možu, op. a.) – kar zadeva sprejemanje kritike. (Nasmeh.)

Dorian Rudolf: On potrebuje dan ali dva več, da prespi oziroma razmisli, ali je imel kdo od naju vendarle prav. Ponavadi misli, da je najboljši in brezhiben.



Kateri sta največja slabost in vrlina, ki bi ju lahko izpostavila drug pri drugem?

Dorian Rudolf: Morda je malo preveč popustljiva, premalo stroga. To velja tudi za našega Ogija. Zadnjič mu je dala svoj novi glavnik, ker jo je z jokom oziroma cviljenjem prepričal, da bi ga rad imel. Seveda ga je prežvečil. Plus pa je ta, da je moja mama najbolj topla, ljubeča oseba, kar jih poznam. Dano mi je bilo vse in še več. Več pozornosti in ljubezni ne bi mogel dobiti.

Biljana: (Se razneži.) Zlato mamino! Dorianova slabost in prednost bi lahko bila, da je izjemno empatičen. Z njegovim očetom sva ga vzgojila tako, da je zelo občutljiv za dogajanje okoli sebe, in bojim se, da bo mogoče prav zato kdaj nesrečen. Kaj mi je pri njem najbolj všeč? (Ga ljubeče pogleda.) Ves mi je všeč. Dorian je odgovorna oseba. Nikoli naju ni razočaral. Nismo ga silili, da bi imel same petice, in dejansko je dobival tudi slabše ocene. Potem ko je šel študirat v Benetke, pa je vse izpite naredil že junija. Rekel je, da zato, ker si želi uživati poletje, hkrati pa ve, kako težak finančni zalogaj je bil njegov študij za naju. Vedno je bil zlat otrok in zdaj je zlat moški.

Za konec nam prosim še zaupajta, katero umetniško delo vseh časov – lahko iz preteklosti ali sodobno – bi moral po vajinem prepričanju poznati in o njem razmišljati vsak Slovenec.

Biljana: Zagotovo je to Rudijeva pretresljiva skoraj pet metrov široka in tri metre visoka slika iz leta 2017 na Cerju v čast in poklon padlim na soški fronti z naslovom Ples življenja in smrti. Po Rudijevih besedah namreč v zvezi s tem obdobjem, ko so se na Primorskem junaško izkazali številni slovenski fantje, ni skoraj nobenega dostojnega spomenika.

Dorian Rudolf: Sam bi izpostavil serijo del Celebration umetnika Jeffa Koonsa, na katerem je temeljilo tudi moje diplomsko delo, ker je komercialne izdelke spreminjal v umetnost in hkrati duhovito slavil življenje. Tega nam primanjkuje – veselja!

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE