Doc. dr. Beno Arnejčič

Živimo v svetu, ki proizvaja tekmovalne množice

Tekač je virtuoz v zavezanosti, pogumu, samodisciplini, motivaciji, odpornosti, razmišljanju, doslednosti, vzdržljivosti. Praksa tekaškega urjenja in navade pomagajo, da tekač razvije tek kot vrlino. Tek tako uči o pomembni lekciji življenja. Nekdo, ki ima vzorce samodiscipline, da teče v dežju in snegu, se bori zoper razočaranja in nesreče, lahko pride v globlji stik s samim seboj, da odkrije lastne omejitve in notranje vire, pravi doc. dr. Beno Arnejčič, doktor psiholoških znanosti in hipnoterapevt. Zaposlen na Pedagoški fakulteti v Kopru in z bogatimi izkušnjami v urjenju telesa in duha je svoje znanje in modrosti strnil v monografiji Tek in beg.

Človek teče k sebi ali od sebe, lahko želi biti sam ali pa je osamljen in v tekaški družbi preganja ta uničujoči občutek. Morda se želi s tekom umakniti pred ponorelim svetom in najti svoj notranji mir ter uglasiti svojo notranjost na strune svojega fizisa, v katerem mu ni zmeraj prijetno, pove. Kaj pa vi? Vas že kaj srbijo pete?

Zadnja leta zdi, da je Slovenija kar stekla. Teče vse več ljudi, ozaveščamo gibanje in spoznanja, kako pomemben je zdrav življenjski slog. Pa vendarle, smo se tega lotili povsem pravilno ali odkrivate tudi kakšne nespametnosti pri tem?

Tekaške prireditve iz leta v leto postajajo vse bolj množične in spektakelske. Vse več je opazovalcev, gledalcev, kar spodbuja pri tekačih zdrav narcizem. Vse več pa je tudi režije in spremljevalnih, zlasti komercialnih dejavnosti in institucij, prireditve postajajo vse bolj množične, startnine vse dražje, darilne vrečke za tekmovalce pa vse bolj skromne. Gotovo je ekonomska kriza naredila svoje in razumljivo je, da mora vse bolj množične prireditve nekdo plačati. Rešitev je v iskanju ravnotežja iskanja sponzorjev, ki podpirajo zdrav življenjski slog. Tek je samo ena od naravnih oblik gibanja in to, da vse več ljudi teče, je pokazatelj zdravega življenjskega sloga. Strokovnjaki pa kljub temu ugotavljajo, da je gibanje več kot samo tek. Vsekakor se je treba gibati v skladu s svojim individualnim biološkim, bio- in ultradianim ritmom. Gre za razmerje med intenzivnostjo aktivnostjo telesa in počitkom. Poleg tega pa je tukaj pomembna tudi ozaveščenost o pametnem prehranjevanju; upoštevajoč zgoraj navedene ritme prehranjevanju, ki ni samo bio temveč predvsem temelji na samooskrbi. Redna telesna vadba naj bi bila minimalno trikrat tedensko v v enem obsegu najmanj 45 minut do ene ure. Če govorimo o zdravem življenjskem slogu, je nespametnosti veliko. Nekateri posamezniki tečejo prepogosto, ne upoštevajo intenzivnosti vadbe in zdravstvene pripravljenosti. Za tek je predvsem pomembno zdravo srce. Nespametnost je udeležba na tekmovanjih, maratonih, kjer je še zmeraj veliko takih posameznikov, ki se zalogaja 21 ali 42 km lotijo brez organiziranih strokovnih in temeljitih priprav. 

Prednosti teka so neizmerne. Predvsem nam da v zelo kratkem času mnogo aerobnega treninga, ki krepi srce, viša vrednosti dobrega holesterola sorazmerno s pretečeno razdaljo, niža koncentracijo maščobe v krvi, krepi kosti, zmanjšuje nevarnost pojava nekaterih vrst raka, izboljšuje razpoloženje in možganske procese.

V knjigi opisujete tek kot intenzivno izkušnjo, ki ne prinaša le zdravega telesa in razgibanosti. Bi rekli, da je iskanje stika s svojim notranjim jazom končni cilj vsakega tekača? 

Samoopazovanje nam omogoča globok uvid v svojo podobo telesa in duševnosti. Poslušati svoj notranji jaz pomeni prisluhniti intuiciji, ki nam zelo jasno da znak, kdaj nehati in kdaj je treba nekaj narediti, da se premaknemo iz mirovanja v gibanje. To naj bi bil želeni cilj, če želi tak posameznik tek uravnati s svojim življenjskim slogom. To naj bi bil končni cilj ozaveščenega tekača in človeka v gibanju, ki je vztrajen in vzdržljiv v fizičnem gibanju. Tek je zdrav in postane zdrav v zdravi psihi in telesu tekača, predvsem če tekač upošteva svoje nezavedno, ki zanj zmeraj deluje njemu v prid. Dober stik s seboj, s svojim občutki in z drugimi. Dober stik vodi v odličen odnos in je pogoj za zaupanje samemu sebi in drugim.

Prednosti teka so neizmerne. Predvsem nam da v zelo kratkem času mnogo aerobnega treninga, ki krepi srce, viša vrednosti dobrega holesterola sorazmerno s pretečeno razdaljo, niža koncentracijo maščobe v krvi, krepi kosti, zmanjšuje nevarnost pojava nekaterih vrst raka, izboljšuje razpoloženje in možganske procese.



Zakaj naslov Tek in beg? Beg ima velikokrat negativno konotacijo: ali s tekom potemtakem bežimo pred težavami, vsakdanjikom?

Tek kot beg najbolj posega v nezavedni svet tekača, v njegov notranji jaz v razmerju do ego zavesti. V njem odgovarjam na dilemo, postavljeno v naslovu knjige: kaj se človeku splača – teči ali bežati, kdaj bežati, pred kom. Človek teče k sebi ali od sebe, lahko želi biti sam ali pa je osamljen in v tekaški družbi preganja ta uničujoči občutek. Lahko pa se preprosto želi s tekom umakniti pred ponorelim svetom ter najti svoj notranji mir in uglasiti svojo notranjost na strune svojega fizisa, v katerem mu ni zmeraj prijetno.

Človeško delo in psiha sta neločljivo povezana. Dinamiko povezanosti ureja naš cirkadialni in cirkanualni ritem. Človek se giblje v času in prostoru. Kronobiologi, znanstveniki, ki proučujejo psihobiološke ritme in njihov učinek na človeka, so ugotovili, da smo živa bitja valujoča bitja. Človek in druga živa bitja živijo v času v različnih bioritmih. Vsak človek ima lastno krivuljo ultradianega ritma, ki je odvisna od stopnje aktivnosti v času. Če imamo pred očmi tek, se mora človek najprej motivirati, aktivirati za gibanje. Ta faza aktivacije – vzburjenosti – in gibanja traja 90 minut do najvišjega praga najvišje moči ali zmogljivosti, potem sledita nagel upad motivacije in pojav stresa. Človeški organizem samodejno zdrkne v fazo dvajsetminutnega počitka (ultradiano samozdravljenje), pravi psihiater in psihoterapevt mag. Miran Možina. S tem organizem vzpostavlja ravnovesje, ki je potrebno za psihofizično ravnovesje človeka in njegovo zdravje. Neupoštevanje naravnega ritma aktivnosti in mirovanja povzroči, da telo in psiho potisnemo v distres, kar skorumpira motivacijske sisteme. Človek se ujame v nezavedni beg, pri čemer kot mačka lovi svoj rep in si niti za kratek trenutek ne dovoli počitka in mirovanja. Takrat lahko tek postane tveganje za posameznika in njegovo zdravje. Prvo tveganje je nenadzorovana odvisnost – je zasvojenost. To Joachim Bauer imenuje nagnjenost k neustavljivemu stremljenju.



Pred vrati je Ljubljanski maraton, za mnoge športni vrhunec leta in največja tekaška preizkušnja. Kot pravite, ga mnogi jemljejo zlahka in nepripravljeni. Koliko spoštovanja moramo gojiti do takšne preizkušnje in s tem do svojega telesa?

Naše telo je naš hram in zanj moramo skrbeti tudi na način, da ga ne izpostavljamo pretiranemu fizičnemu in psihičnemu naporu, kar tekmovalna tekaška preizkušnja zagotovo je. Pred tekaško tekmo je potreben kvaliteten spanec. Spanec je boljši kot žganec, pravi slovenski pregovor. Zato se dan pred tekmo odpravimo spat zelo zgodaj. Spočiti bomo presenečeni, kako nam bo telo hvaležno. Na prizorišče tekmovanja pridemo dovolj zgodaj, da z rahlim tekom razgibamo ude in tekaški duh v sebi. Nekaj minut pred tekom se umirimo, pri čemer se spomnimo vaje vizualizacije. V mislih si večkrat ponovimo, da nam bo uspelo, to si zaslužimo in za to smo garali več mesecev. Na tekmi sledimo svojemu ritmu. Bližamo se cilju, poskušajmo ohraniti nasmejan obraz kljub morebitnim bolečinam in utrujenosti. Skozi cilj poskušajmo steči zmagoslavno, z nasmehom na obrazu, z dvignjeno glavo in rokami. Naš prvi tek je za nami. Umirimo se, popijmo izotonično pijačo. Uživajmo v občutkih zmagoslavja, ki sledijo, privoščimo vsakemu njegovo zmago. Na cilju se objemimo s sotekači in jim podajmo roko. To so enkratni občutki, ki jih ne bomo pozabili in nas bodo utrdili, da se bomo tudi naslednjič udeležili tekmovanja.

Neupoštevanje naravnega ritma aktivnosti in mirovanja povzroči, da telo in psiho potisnemo v distres, kar skorumpira motivacijske sisteme. Človek se ujame v nezavedni beg, pri čemer kot mačka lovi svoj rep in si niti za kratek trenutek ne dovoli počitka in mirovanja. Takrat lahko tek postane tveganje za posameznika in njegovo zdravje. Prvo tveganje je nenadzorovana odvisnost – je zasvojenost.

Kako se spremeni tekačev ritem v obdobju, ko se pripravlja na maraton? Na kaj se osredotoča, kje so poudarki?

Priprave na maraton zahtevajo sistematično urjenje telesa in psihe. Priprave zajemajo bazični trening nekaj mesecev in obdobje intenzivnega posebnega treninga najbolje pod taktirko izkušenega trenerja v okviru tekaške skupine. Tekači naj zaupajo svojemu notranjemu občutku, kar pomeni za izkušene vstopnico za tekaški užitek. Šele takrat postane telo povsem sproščeno in uglašeno z umom – lahko začne uživati. Zaradi sproščenosti celotnega fizisa, še posebno mišic, je verjetnost poškodb zmanjšana na minimum.

Psihološka priprava zajema uživanje kot prepustitev danemu trenutku v teku in tekmi. To pa nastane tudi kot posledica trdega, zelo samodiscipliniranega tekaškega treninga v tekaški sezoni. Želene cilje na tekaških tekmah sem dosegel s spremenjenim načinom prehrane, z discipliniranimi treningi ter s pogovori s tekaškimi kolegi in kolegicami med treningi in po njih. Posledično se je zmanjšala telesna teža, zlasti indeks maščobne mase. Tako sem postal hitrejši in vzdržljivejši tekač. Na tekmah sem sledil svojemu notranjemu občutku enakomernega tempa, proti koncu pa sem kumuliral svojo fiziološko in psihološko energijo v dani trenutek usmerjene pozornosti pohiteti, še zdržati in potisniti svoje telo v osebno zmago.



Kot omenjeno v prvem vprašanju, Slovenija teče, a vendarle je včasih slišati, da je tek postal modna muha, maratoni pa nastopi množic. Kdaj je odločitev za maraton prava? Kateri je tisti pravi vzgib za tako veliko odločitev? 

Tek je postal modna muha v Sloveniji in tudi drugod po svetu. Takšni komentarji so lahko dobronamerni ali pa izgovor tistih, ki se želijo premakniti iz mirovanja v gibanje, pa tega iz različnih razlogov ne zmorejo. Množični tek nas nagovarja k aktivnemu gibanju, kar je danes v času množičnega premikanja v prostoru in času z motornimi in drugimi vozili pohvalno. Odločitev za polmaraton in maraton je prava, ko se po sistematičnem treningu z izkušenim trenerjem odločimo, da gremo na tekmo. Takšno odločitev sem sprejemal na začetku tekaškega treninga (sezone) v skupini (skupinska prijava). Odločitev je pomembna, ker nam je maraton cilj, proti kateremu počasi in sistematično napredujemo. Potem je ključno, da s pametjo, redno in vztrajno treniramo. Nekaj dni pred tekmo je ključno, da zdržimo režim priprav (zmanjšanje tekaške intenzivnosti, režim prehrane, zdravje, psihični pritisk). 

Tek je zdrav, če se ga lotimo s pravo mero tekaške vneme in strokovnih napotkov, če ne tečemo s pritajeno jezo na sočloveka ali v slepem prepričanju, da bomo nekoga premagali za vsako ceno.

Ali se vam zdi, da je tek dandanes ovit v preveč tekmovalne okvirje? Sicer pa, koliko tekmovalnosti je zdrave, koliko pa je je že preveč, da nas odvrne od bistva?

O tem bi bilo treba narediti raziskavo. Tek je svojevrstno tveganje, če ne tečemo v pravilnem tekaškem ritmu in koraku, če pretiravamo, ne sledimo izkušenim tekaškim zgledom in tekaškim voditeljem. Tekmovalna jeza, kakor tudi zavist nam vzameta ustvarjalnost in življenjsko energijo. S pomočjo trenerja se naučimo teči varno in zdravo. Tek pomeni kakovost našega življenja, ker vsakega od nas po svoje umirja, sprošča tako telesno kot duševno, dviguje samodisciplino in krepi telo. Nauči nas odnosa do tekmovanja, tudi v spoznanju, da obstajajo boljši in slabši od nas. Izjemnega pomena je spoznanje, da vse to z zgledom prenašamo na naše otroke. Tek je zdrav, če se ga lotimo s pravo mero tekaške vneme in strokovnih napotkov, če ne tečemo s pritajeno jezo na sočloveka ali v slepem prepričanju, da bomo nekoga premagali za vsako ceno.



Ali se lahko tek obrne proti nam in postane destruktiven? Kako vemo, da smo prestopili mejo zdravega in smiselnega?

Ko nam tek postaja cilj in ni cilj teka preteči določeno razdaljo. Takrat tekači lahko postanejo zasvojeni s tekom in pretirano narcistični. Zasvojeni tekači pretiravajo s tekanjem in z drugimi oblikami telesne aktivnosti in to jih vodi v kompulzivno sledenje skrajnim režimom športnega treninga. Zadnje čase so nekateri rekreativni tekači vse bolj podobni poklicnim. Večino svojega prostega časa in življenja namenijo vadbi in posebnemu režimu prehrane. Tekači, ki razvijejo zasvojeno vedenje, so prepričani, da lahko popolnoma nadzorujejo svoja dejanja. Znanstvenica Loran Nordgren je leta 2009 ugotovila, da so dejansko bolj nagnjeni k temu, da se ne bodo mogli upreti čedalje večji dozi tekaške oziroma ekstremne gibalne skušnjave. Neomajno prepričanje v lastno močno voljo običajno pomeni, da številni posamezniki s tovrstno težavo podcenjujejo skušnjavo ekstremnega gibalnega napora, kar jih privede do napačnih odločitev in impulzivnega vedenja. Človek lahko vztraja v teku dolge kilometre in ure, četudi to ni več pametno.

Druga meja zdravega in smiselnega teka pa je ekstremen, škodljiv narcizem. Pojavi se pri posameznih tekačih, ki pretiravajo v treningu na tekmah in se poškodujejo. Narcizem je pogosto spremljevalec distresa ali negativnega stresa. Psihoterapevt Joseph Burgo poudarja, da sta pri narcisih posebno poudarjena ponos in čustvena občutljivost. Če je tekačev ponos poškodovan, poskuša takšen posameznik na njemu lasten način in pod vsakim pogojem zavarovati svojo samopodobo. To je tudi osrednja značilnost ekstremnega narcisizma. Tekač na primer zelo na široko govori o svojem uspehu, ki mu je za las ušel.

Zadnje čase so nekateri rekreativni tekači vse bolj podobni poklicnim. Večino svojega prostega časa in življenja namenijo vadbi in posebnemu režimu prehrane. Tekači, ki razvijejo zasvojeno vedenje, so prepričani, da lahko popolnoma nadzorujejo svoja dejanja. Znanstvenica Loran Nordgren je leta 2009 ugotovila, da so dejansko bolj nagnjeni k temu, da se ne bodo mogli upreti čedalje večji dozi tekaške oziroma ekstremne gibalne skušnjave.

Zdi se, da je otroke včasih težko pritegniti h gibanju brez obljub o nagradah, priznanjih na cilju. Kako otrokom privzgojiti zdrav čut za gibanje, ne da bi jih prezgodaj gnali v tekmovalne vode? Kdaj je pravzaprav smiselno dodati tekmovalno noto?

Otroška tekmovalnost je njegova aktivnost, ki temelji na resničnih notranjih in zunanjih motivacijskih vzgibih. Usmerja njegovo notranje hotenje in različne zunanje vplive, ki na otroka delujejo spodbujevalno. Zato je spodbuda staršev, učiteljev in drugih vzornikov ključnega pomena za to, kako bo otrok sprejel zmago ali poraz kot dva pola tekmovalnega vedenja. Naši otroci namreč živijo v globalnem svetu, ki proizvaja tekmovalne množice. Družina, šola, delodajalci in drugi spodbujajo pogosto pretirano tekmovalnost, ki jo spremlja vse večja poraba materialnih dobrin. Preveč ambiciozni starši kakor tudi tisti, ki so bili v otroštvu prikrajšani v svojih željah, pogosto pretiravajo v pričakovanjih do otrok. Usmerjajo jih k pretirani tekmovalnosti v šoli in interesnih dejavnostih. Pri tem pa spregledajo otrokov naravni talent, ne prisluhnejo njegovim resničnim željam in potrebam ter ne premislijo, ali je res pravi čas, da prebudijo v otroku tekmovalno vedenje. V prvem in drugem razredu osnovne šole po navadi starši z otrokom izberejo tisto interesno dejavnost, ki ga veseli. Pred tem naj bi se pozanimali o vrsti interesne dejavnosti in osebi, ki jo izvaja. Tekmovalni in preveč ambiciozni učitelji in trenerji lahko pri otroku zavrejo željo po priljubljeni dejavnosti na način, da jim uspešni otroci služijo kot sredstvo za dosego uspehov šolske skupine. Zdrava tekmovalnost je tista, ki nastane kot rezultat otrokove motivacije, sodelovanja in dogovora med trenerjem/učiteljem, starši in otrokom. Če je otrok preveč obremenjen s porazom ali zmago, v prvem primeru postane nesrečen in nemotiviran za druge dejavnosti, v drugem primeru pa zmaga lahko okrepi njegovo samozavest na drugih področjih življenja in dela. 

Zmaga in poraz ponikneta globoko v otrokovo podzavest. Zmaga je rezultat posameznikove volje in prizadevanja za nekaj, kar si želi uresničiti. Rezultat zmage se pri posamezniku kaže kot veselje nad doseženim rezultatom. Poraz je neuspeh posameznika v prizadevanju za dosego cilja na določenem področju.



Ko človek prebira vašo knjigo, ga kar zasrbijo pete, da bi tekel. Toda vsak ve, da je začetek težak in da napor in občutek nemoči kaj hitro lahko odvrneta od vztrajanja. Kaj bi svetovali tekačem začetnikom? 

Najprej morata obstajati želja in smisel. Vprašajmo se: Zakaj želim dobro teči, tekmovati ali preteči želeno razdaljo? Biti prvi, drugi, tretji, doseči načrtovani čas?

Potem je tu mogoče motivacija vzornika (kolega, partnerja, prijatelja ...), ki že teče po pameti. Začnemo s kombinacijo hoje in teka, kjer je v prvih tednih več hoje kot teka. Pomembna je vztrajnost in vzdržljivost v nepretrganem počasnem teku na kratki razdalji. Počasi povečujemo razdaljo. Zavedamo se, da je treba telo in um navaditi na drugačen ritem in bioritem. Pri tem urimo tekaško rutino, navajenost, točnost in dinamiko v tekaškem načrtu. Začel sem trikrat na teden od trideset minut do ene ure. Prva dva tedna sta bila uvajalna. Druga dva pa sem nadgradil z večjo dinamiko in intenzivnostjo v vadbi, pri čemer sem postopoma povečeval tudi razdaljo. Um in telo si zapomnita ponavljajoči se ritem. Odpravimo se na tek zjutraj ali popoldne, proti večeru. Jutranji tek aktivira duha in ga poveže s telesom. Čas okrog sončnega vzhoda je energetsko najboljši, podobno tudi zvečer okrog 18. ure. Največja stopnja pripravljenosti za trening ali tekmo vsebuje osem sestavin: zamisel, zaupanje, sodelovanje, nadzor aktivnosti, obvladanje pritiska in tesnobe, koncentracija, komunikacija, kohezija. Med tekom bodi pozoren na telesno in psihično neugodje. Če se pojavi, se takoj ustavi.

Naši otroci namreč živijo v globalnem svetu, ki proizvaja tekmovalne množice. Družina, šola, delodajalci in drugi spodbujajo pogosto pretirano tekmovalnost, ki jo spremlja vse večja poraba materialnih dobrin. Preveč ambiciozni starši kakor tudi tisti, ki so bili v otroštvu prikrajšani v svojih željah, pogosto pretiravajo v pričakovanjih do otrok. Usmerjajo jih k pretirani tekmovalnosti v šoli in interesnih dejavnostih. Pri tem pa spregledajo otrokov naravni talent, ne prisluhnejo njegovim resničnim željam in potrebam ter ne premislijo, ali je res pravi čas, da prebudijo v otroku tekmovalno vedenje.

Po vaši knjigi sodeč je tek mogoče razumeti kakor brezmejno sprostitev, občutkov o naporu ni zaznati, ker očitno tako zelo uživate v teku, da je to za vas kar hipnotična izkušnja. Je to res? Ali bi lahko rekli, da vsak, s potrebno vztrajnostjo, slej ko prej doseže takšno raven?

Vsak ne, vztrajni in tisti posamezniki, ki imajo svoj cilj na ravni vrednote pa zagotovo. Človek je vsak dan v transu, še posebno ko se znajde v določeni ponavljajoči se dejavnosti, ko stopnjuje in absorbira pozornost. Pogosto se tako zdi ob zasanjanosti, dolgočasju, ko se osredotočamo na misli, predstave čustva in občutke. Vse vrste gibanja imajo veliko skupnega s transom. Trans fenomeni se pojavljajo tudi v procesu aktivnega gibanja – pri teku kolesarjenju, plavanju, hoji itn. Tekač in drugi gibalno aktivni posamezniki se vsakodnevno srečujejo z izkušnjo trans fenomenov, pogosto ne da bi se tega zavedali. S transom in hipnozo tekač vzpostavi dober stik s samim seboj, s trenerjem in drugimi tekači v skupini ali s tekmovalci. Temelj za trans je dober stik, ki ga gradi naprej v odličen vzajemni odnos. V nadaljevanju poskušam predstaviti osebno izkušnjo, kako uporabiti trans fenomene kot pripravo na tek, kot socialno veščino, s katero se osvobodimo skrbi, strahu in drugih tesnobnih stanj, da bomo svoj nezavedni um odprli kreativnemu učenju, kar je tudi tek po pameti in notranjem občutku.



Vztrajnost je neizogibna in okrepi človekovo samozadovoljstvo in samopodobo ter ublaži osamljenost. Vse našteto pa postane še intenzivnejše v skupini podobno mislečih tekačic in tekačev, s katerimi izmenjujemo skupne poglede na svet. Tekanje v tekaški skupini okrepi pripadnost skupini in skupinsko privlačnost ali notranjo trdnost. Uspeh pogojujejo osebna energija (psihična in fizična), vztrajnost in ambicija … Potrebujemo jasno zamisel, kaj hočemo, živo predstavo, cilj, ki ima jasno podobo. Tekač, ki želi vztrajati v teku ali tekmovati, mora biti prepričan sam vase, zaupati mora sam sebi, biti mora poln navdušenja ter neprenehoma in vztrajno pozitivno naravnan. Potrebujemo dober značaj, ki nas vodi in nas varuje v pravi smeri. Pravzaprav mora biti tekač virtuoz v zavezanosti, pogumu, samodisciplini, motivaciji, odpornosti, razmišljanju, doslednosti, vzdržljivosti. Praksa tekaškega urjenja in navade pomagajo, da tekač razvije tek kot vrlino. Tek tako uči o pomembni lekciji življenja. Nekdo, ki ima vzorce samodiscipline, da teče v dežju in snegu, se bori zoper razočaranja in nesreče, lahko pride v globlji stik s samim seboj, da odkrije lastne omejitve in notranje vire.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE