Galina Miklinova

Babica me je naučila živeti

Galina Miklinova je večkrat nagrajena režiserka, avtorica animiranih filmov in ilustratorka. Rojena je v Ostravi na Moravskem, od študentskih dni pa živi in dela v Pragi. Že za svoj diplomski film Biograf je požela nagrade in priznanja doma in v tujini. Njena filmografija obsega vrsto kratkih filmov. Ilustrirala je številna literarna dela, med drugim češko izdajo Harryja Potterja. Njene zanimive, simpatične in natančno izrisane likovne podobe brez dvoma pripomorejo tudi k presežni vrednosti zabavne in napete serije o lihožercih.

Za prvi del trilogije o lihožercih je sloviti češki pisatelj Pavel Šrut dobil najvišjo državno književno nagrado magnesia litera, Lihožerci so postali knjiga desetletja. Vsi trije deli pa so močno zaznamovali mladinsko pisanje na Češkem in povzročili pravo lihožersko mrzlico. V slovenščino jih je prevedel Peter Kuhar.
Ko se v Gujžini na Mestnem trgu v Ljubljani usedeva k pogovoru, Galina skoraj nemudoma izvleče iz torbe peresnico, iz katere se vsujejo vseh vrst svinčniki. »Ko sem bila mlajša, sem risala vsepovsod in kar naprej. Zdaj manj, ampak sem risala na letališču. Zelo nerada letim, morala sem se z nečim zamotiti,« pojasni topla, prijazna in zabavna Galina Miklinova. 

Na izjave, da ženske spadamo samo v kuhinjo, sem čisto alergična. Mnogo let sem zaslužila veliko več kot moj mož, kar na Češkem ni običajno. Moža sem morala naučiti veliko stvari in je še vedno veliko dela.  

Privlačen domišljijski svet o fantastičnih nevidnih bitjih, ki živijo med nami in se prehranjujejo z nogavicami, a kradejo samo levo, torej liho iz para, zato lihožerci, je opisal sloviti češki avtor Pavel Šrut, vi pa ste ga ilustrirali. Kako sta začela sodelovati?
Precej zanimivo. Nekoč me je poklicala založnica, ki je želela, da bi ilustrirala novo delo. Ravno takrat sem snemala svoj tretji film in sem bila zelo zaposlena, zato sem ponudbo zavrnila. Potem je rekla, ampak to je vendar knjiga Pavla Šruta! Vprašala sem jo, kakšna je tema. Odvrnila je, da je o pajku. Rekla sem ji, da delam film o vrtnih živalih in imam med njimi tudi pajke, zato me knjiga ne zanima. Potem se je oglasil moj dedek, ki je pisatelj, in mi rekel, a si nora, da zavračaš delo Pavla Šruta. Vsaj poskusiti moraš! Privolila sem. Sodelovanje se je izkazalo za izjemno. Pavlu so bile moje ilustracije všeč in mi je poslal v delo novo knjigo. Začela sva sodelovati z založbo Paseka, ki je bila prva založba po revoluciji. Dali so mi veliko ustvarjalne svobode. Prav tako mi je tudi Pavel dal proste roke in ravno zato so bile vse knjige, ki sva jih skupaj izdala, odlične. V 17 letih sva jih deset. 



Od kod vajina zamisel o lihožercih?
Lihožerci so se prvič pojavili v češki literaturi v pesniški zbirki za otroke z naslovom Pošasti in pošastkinje. S Pavlom naju je začelo zanimati, kakšna bitja so to. O njih sva se začela pogovarjati in si zanje izmišljati svet. Nastala je prva knjiga z veliko literarnih likov, ki so klicali po nadaljevanju. Drugi del se dogaja v Afriki. Otroke je zanimalo, kaj se bo zgodilo potem. Tako je nastal tretji, zadnji del. Zamisli za drugi del pa sva premlevala na hrvaškem otoku Braču, medtem ko sva pisala scenarij za film o lihožercih, zato sta drugi in tretji del bolj akcijska. Trilogija je postala zelo priljubljena. 

Lihožercem ste podarili izjemno likovno podobo. Kako ste jo našli?
Zgodilo se je v enem samem vikendu! Z rojstvom otroka se je tudi v mojem življenju vse spremenilo. Ko sem se lotila lihožercev, je bila moja hči stara eno leto. Dala sem jo v varstvo svojemu očetu za ves vikend. Bil je čudovit konec tedna, bila sem svobodna. Risala sem ves dan in vso noč in ves naslednji dan do pozne noči, risala kot obsedena. V nedeljo zvečer sem imela skicirane vse like za prvo knjigo. Bilo je sicer še veliko dela, vendar je bil ta vikend zame čudežen. Pavlovo besedilo je fantastično. Če je besedilo slabo, je teže ilustrirati. 

Moja babica je bila zame izjemno pomembna. Z njo sem živela štiri leta, ko sta se moja starša ločila. Vsako težavo je nemudoma znala razrešiti. Moja mama se je prestrašila ob najmanjši stvari, babica pa je takoj razumela, kaj se je zgodilo in kako je treba ukrepati. 

V tretjem delu trilogije Lihožerci za vedno pridejo v ospredje številni ženski liki, ki so vsi samosvoji, samostojni in odločni. Kdo vas je navdihnil za njihove upodobitve?
Moja hči me je navdihnila za lihožerko Tonko, za Afričanko Kawo pa njena prijateljica mulatka. Sicer se v tretjem delu pojavi veliko ženskih likov, ker nama je založnik rekel, da morata biti spola enakovredno zastopana. (nasmešek) Res pa je tudi, da sem feministka. 

Kaj vam to pomeni?
Imam družino in rada imam svoje otroke, vendar rada opravljam tudi svoje delo. Na izjave, da ženske spadamo samo v kuhinjo, sem čisto alergična. Mnogo let sem zaslužila veliko več kot moj mož, kar na Češkem ni običajno. Moškim je treba dopovedati, da imamo enake pravice. Tako je, denimo, tudi moj mož vzel porodniški dopust. Sina učim, da nam mora pomagati pospravljati, ker je, denimo, kuhinja ravno toliko njegova kot moja. Začeti je treba že v družini. Moža sem morala naučiti veliko stvari in je še vedno veliko dela. (nasmešek) Pomembno pa je, da o tem govorimo tudi z drugimi. Na Češkem sem za študije spolov naredila kratek film o tem, da so tudi princese uporabne in lahko za svet naredijo marsikaj.



Kdo je bil vaš vzornik v družini?
Moja babica je bila zame izjemno pomembna. Z njo sem živela štiri leta, ko sta se moja starša ločila. Vsako težavo je nemudoma znala razrešiti. Moja mama se je prestrašila ob najmanjši stvari, babica pa je takoj razumela, kaj se je zgodilo in kako je treba ukrepati. Bila je izredno lepa, kot Marlene Dietrich, vendar je delala kot moški, bila je zelo samostojna. Puščala mi je svobodo. Naučila me je živeti. Odkar je umrla, je minilo že skoraj dvajset let, a jo še vedno pogrešam. 

Kako je na vas vplivala ločitev vaših staršev?
Ko sta se ločila, sem bila stara tri leta. Moja mama se je odločila, da oče ni oseba, ki bi bila primerna za moje življenje, tako da ga nisem videla do svojega 17. leta. Srečala sva se čisto po naključju. Takrat sem še živela pri mami v Ostravi na Moravskem. Zaljubila sem se v nekega umetnika, bil je moja prva ljubezen. Obiskovala sem ga v Pragi. Nekoč se je pred mojim prihodom zapletel v pogovor z nekim moškim. Drug drugemu sta se predstavila, potem je moj fant rekel, da gre na železniško postajo počakat svoje dekle. Moškega je zanimalo, kako je njegovemu dekletu ime. Povedal mu je, da ima tudi on hčer, ki ji je ime Galina. Galina ni ravno običajno žensko ime na Češkem. Ko sem prispela, me je fant predstavil moškemu, za katerega se je izkazalo, da je v resnici moj oče. 

Če se dva odločita za otroke, bi morala imeti iste pravice in tudi dolžnosti. Niti najmanj ne maram razmišljanja, da bi moralo biti vse odvisno od mater. Tudi one imajo pravico do svojega časa in otroci potrebujejo oba starša.  

Je vaša mama potem spremenila mnenje o neprimernosti njegove prisotnosti v vašem življenju?
Sploh ne. Bila je strašno besna, čeprav njuna ločitev ni imela nič opraviti z mano. Kot človeka sta si zelo različna. Ne razumem, da sta bila lahko sploh kdaj skupaj. Ko sva se z očetom ponovno srečala, sem bila že skoraj polnoletna. Preselila sem se v Prago. Od takrat sva povezana. Živimo zelo blizu, v predmestju Prage. Ko sva z možem iskala hišo, sva jo načrtno poiskala v njegovi bližini. Po očetovi strani imam polbrata, s katerim se tudi dobro razumeva in veliko sodelujeva. Je grafični oblikovalec in je grafično oblikoval vse moje knjige. Je tudi glasbenik in je zvočno opremil vse moje filme. 

Se vam zdi, da bi bila tudi pri skrbi za otroke po ločitvi potrebna večja enakopravnost med spoloma?
Nedvomno. Če se dva odločita za otroke, bi morala imeti iste pravice in tudi dolžnosti. Niti najmanj ne maram razmišljanja, da bi moralo biti vse odvisno od mater. Tudi one imajo pravico do svojega časa in otroci potrebujejo oba starša. 



Ni veliko ilustratorjev, ki želijo prodati originalne ilustracije. Vi pa ste naredili še korak naprej. Originali so se znašli na prav posebni dražbi.
Ko smo izdali zadnji del lihožerske trilogije, sem želela razveseliti otroke. Na velikem češkem knjižnem sejmu, na katerem smo promovirali knjigo, smo naredili dražbo mojih ilustracij z lihožerci in bralce povabili, naj se je udeležijo. Vendar ilustracij ni bilo mogoče kupiti z denarjem, temveč le z lihimi nogavicami. Bilo je izjemno zabavno in odlična reklama. Otrokom je bilo zelo všeč, dobili pa smo tudi ogromno nogavic za delavnice! 

Mož mi pravi, da sem kot otrok. Navdušijo me različne stvari, prizori na cesti, sanje mojih otrok. 

Kje črpate tako edinstvene zamisli?
Povsod. Mož mi pravi, da sem kot otrok. Navdušijo me različne stvari, prizori na cesti, sanje mojih otrok. Lotiti se nameravam svojih prvih risoromanov in vsebina enega bodo prav sanje moje hčerke. Sicer me umetnost spremlja že od otroštva. Moj dedek je bil znan češki pisatelj in vodja češkega radia v Ostravi do leta 1968, ko so Češkoslovaško zavzeli Rusi. Doma smo imeli ogromno knjižnico in ker takrat nismo imeli interneta in računalniških igric, sem veliko brala. Tudi moj oče ima rad umetnost in sodeluje z različnimi galerijami, doma ima izjemno veliko zbirko umetniških katalogov. 



Kako ste začeli ilustrirati?
Moja pot do študija ni bila lahka, na univerzo sem poskusila priti štirikrat in se vmes preživljala z marsičim, od čiščenja do poučevanja. Vedno sem si želela le ilustrirati, vendar sem se na koncu odločila za študij animacije, zdel se je boljša izbira. Po njem sem začela delati animirane filme. Za češko televizijo sem naredila animirano serijo 26 nadaljevanj o letečem, zelo smešnem vzglavniku, ki otrokom ne pusti spati. S svojim prijateljem, čisto običajnim dečkom, se odpravljata na pustolovščine. Nadaljevanka je bila na Češkem zelo priljubljena in so hoteli imeti tudi knjigo. Naredila sem šest kratkih filmov in ilustrirala 30 knjig. 

Pred 15 leti je bilo dosti slabše, danes pa so razmere na Češkem idealne. Imamo številne odlične umetnike, vendar pogrešam dobre pisatelje. Ilustratorjev je precej več kot avtorjev. 

Se je na Češkem kot ilustrator lahko preživljati?
Kot ilustratorka imam srečo. Imam mnogo dela in ga lahko celo izbiram. Imamo precej dobrih ilustratorjev, vendar imamo tudi veliko novih založb, kjer si prizadevajo izdajati dobre otroške knjige. Pred 15 leti je bilo dosti slabše, danes pa so razmere na Češkem idealne. Imamo številne odlične umetnike, vendar pogrešam dobre pisatelje. Ilustratorjev je precej več kot avtorjev. Upam, da se bo tudi to spremenilo. 



Imata s Pavlom Šrutom kakšne skupne nove umetniške načrte?
S Pavlom ne, ker je zaradi bolezni na žalost nehal pisati. Lihožerci so verjetno njegovo zadnje delo, vendar je s tem pomirjen. Rekel je, da je naredil, kar je želel. Zdaj veliko sodelujem s prijateljico Evo Papouškovo. V slovenščino je prevedena najina knjiga Kosprdec in Teletina, po kateri je na Češkem narejena tudi zelo smešna predstava za otroke. Je povsem drugačna zgodba od Lihožercev. Z Evo imava tudi čisto drugačen odnos kot s Pavlom. Je moja dolgoletna prijateljica, poznava se že dvajset let. Na Češkem je zelo znana kot scenaristka in dramatičarka, vendar je pred kratkim začela pisati za otroke. 



Vaša turneja po Sloveniji se je končala. Vse, ki smo vas srečali, ste navdušili s svojo iskrenostjo in pripovedovanjem zgodb. Kako ste vi doživeli Slovenijo?
Najlepša hvala. Zelo sem presenečena, kako lepa je Ljubljana. Plečnika poznam iz Prage in z Dunaja, vendar sem zdaj prvič v Ljubljani in se tu zelo dobro počutim. Moji vodniki po mestu so bili večinoma slovenski novinar, ki je v slovenščino prevedel lihožersko trilogijo, Peter Kuhar, in založnice na Sodobnosti. Z njimi sem preživela čudovit čas. Vsi so bili izjemno prijazni. Zagotovo se bom vrnila.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE