Odkimam: »Nemogoče … Pišem roman in bo vse noter … «
Zabiča: »Glej, da ne boš nič dajala stran! Nekoč bomo naredili muzej … pa boš za vsako obleko napisala zgodbo.«
Nasmehnem se, rahlo utrujena: »Dobro je, da nisi ti moja urednica.«
»Dovolj je, da postaneš urednica svojega lastnega življenja,« nato pomislim z nežnostjo in upanjem.

Potem pa me začne preganjati … Misel … Ki se spremeni v en sam spomin - na mojo belo čipkasto obleko. Shranjena je na poseben način, v škatli, lepo zložena, kot to počnejo ženske s poročnimi oblekami. Na škatli sicer ne piše »nedotakljivo«, toda zame je prav to.

In zdaj si jo ogledujem mojo belo čipkasto obleko. Bila sem stara 21 let. Prvič usodno zaljubljena v modre oči mojega Janeza, tako dokončno in globoko, da globlje in bolj slepo ni bilo mogoče. V njegovo bistvo.

In zaljubljeno dekle hoče biti lepo za svojega fanta. Lepo na poseben, edinstven način. Zato sem v katalogu poiskala najbolj seksi model obleke, ki bi se zlil z mojo postavo in osebnostjo. Bila je iz belega bombaža, sešita iz dveh delov, krilo iz šestih, kjer se je vsak končal v špico, zgornji del pa je bil globoko izrezan in se je z daljšimi krajci vezal pod prsmi. V celoti je bila obšita s čipko. Po to sem morala v Italijo. Kupila sem najlepšo čipko, ki je bila ročno izdelana, posebna, unikatna in ustrezno svoji kvaliteti tudi izredno draga. Obleko mi je nato sešila moja šivilja, mamina prijateljica v Banjaluki … Pred poletjem. Najinim prvim skupnim poletjem …

Moj spomin na to obleko je samo ena slika - tista noč, ko sem jo prvič prinesla domov, si jo v svoji sobi nadela in stopila pred ogledalo. Ko sem se bežno zazrla v svojo podobo, hotela sem videti magično dekle, ki bo vzelo sapo svojemu fantu, se je vame zagledal le par oči, temnih, resnih, previdnih. Oči polnih sanj, hrepenenj, pričakovanj, upov. Oči zrele neke notranje sile, ki mi je, čeprav nežno, odločno zapečatila spoznanje: tvoja duša je, kot ta obleka, čista, lebdeča, lahkotna in prosojna. Tam zunaj pa te čaka življenje. V tej obleki boš vstopila vanj z vsemi svojimi čistimi ideali …

Tako je bila ta obleka simbol prehoda iz dekleta v žensko. Ko sem jo danes spet vzela v roke, vso mehko in ljubo, sem ji zašepetala: »Kljub izkušnjam ženske, tisto dekle in ves njen živi svet čistosti in  idealov še vedno bije znotraj nje.« V duši se ni nič spremenilo. Le izkušnje so se nabrale … Toda, niso je spremenile … Ne zakrile!