Dobiva se na dvorišču Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, nekaj korakov od s soncem obsijanih zelenih fužinskih parkov. Zato sledi vprašanje, ali se lahko zgodi, da nekdaj manj privlačne ljubljanske soseske postanejo za kupce vse bolj zanimive, ker ne bodo do zadnjega milimetra pozidane z vila bloki. Arhitekt Miloš Kosec meni, da ja. V svojih kolumnah skuša tudi pogledati dlje od floskul o pregovorni slovenski obsedenosti z nepremičninami. Niso ljudje tisti, ki narekujejo pravila, trg je, pravi. In doda: »Predstavljajte si, da bi čas, ki ga namenimo brskanju po spletnih portalih z nepremičninami in pogovorom o cenah kvadratnih metrov, namenili temu, da bi družbo delali drugačno, boljšo. Verjetno bi živeli precej drugače.«
Velike družinske hiše, ki pogosto ostanejo skoraj prazne, so bile nekoč družinski »hranilnik«, morda se nam je pred leti to zdela velika težava, a danes v središču Ljubljane vidimo novozgrajene luksuzne objekte, v katerih samevajo prazna stanovanja, kupljena kot investicije, v kolumni ste jih poimenovali investicijski skladi. Pravite tudi, naj meščani v njih uživamo, dokler so še gradbišča, saj bomo potem pozabili, kaj v resnici so in kaj nam vsem jemljejo …
Nočem reči, da je gradnja luksuznih stanovanj, ki rastejo kot gobe po dežju – verjetno se bo sicer ta val ustavil, saj bomo padli v nenehno utrujajočo krivuljo gospodarske rasti in padca –, vedno in samo slaba. Hočem pa reči, da domnevno luksuzna stanovanja, ki jih gradijo danes, niso nič podobna tistim, ki so jih gradili pred leti. Ne pozabimo, da smo enkrat že živeli v divjem kapitalizmu, v dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja, v tistem času je bila luksuzna nepremičnina tista, ki je stala na dobri lokaciji in je mestu nekaj dala. Na primer hiše na današnji Cankarjevi ulici so sestavljala ogromna meščanska stanovanja, v katera se prav gotovo ni mogel vseliti nekdo s povprečnimi dohodki. So pa te stavbe oblikovale kakovosten javni prostor, arhitekturno podobo, dale so prostor za ugledne lokale, pasaže, ki so bile dostopne vsem. Tak primer je tudi Nebotičnik, na to zgradbo so bili ponosni vsi Ljubljančani. Današnje novogradnje pa so skladovnice kubičnih metrov. Vedno znova poslušamo, da lahko investitorji na svojih parcelah naredijo, kar želijo, a ni tako, celo v turbokapitalističnem Londonu veljajo pravila, koliko stanovanj bo dostopnih po kakšnih cenah. Pri nas se je mesto temu odpovedalo. Perverzija današnje nepremičninske situacije niso le prazne podstrehe samograditeljskih hiš, za katere so graditelji upali, da bodo nekoč dom njihovim vnukom, stanovanja v Villi Schellenburg in Šumiju so danes odlična naložba, tudi če jih nikoli ne oddaš in ostajajo prazna. To se dogaja v vseh mestih, kjer nihče ne nadzira nepremičninskega trga. Tristo kvadratnih metrov velika prostorska investicija, ki nikoli ni oddana, a se ji vrednost zaradi vedno bolj zaostrene stanovanjske krize kljub temu vsako leto dvigne tudi do 20 odstotkov. To je fenomenalen donos, ki ga nekoč niso dosegale niti tvegane naložbe na borzi ...
